Ko birmanci namesto klečanja in žebranja molitvic doživijo novost, ki jo želijo ponoviti …

Vir: Shutterstock

V župniji smo pred kratkim s čudovito slovesnostjo potrdili birmance v Svetem Duhu. Zahvale škofu, župniku in staršem, pohvale pevcem, fotografom, krasilcem, veselje ob pogostitvi in vremenu, ki je zdržalo. Skratka: vse kot mora biti in kot se za slovesnost spodobi.

Ko sem spraševal birmance, kaj jim kot birmanskim kandidatom v zadnjih dveh letih priprave najbolj ostaja, je bil odgovor jasen: duhovne vaje. Najprej seveda, da niso skoraj nič spali, da so se celo noč pogovarjali in iskali meje poguma biti glasen, opažen in nič kriv hkrati, obenem pa tudi, da so ti dnevi dali nekaj več, skupaj z vprašanjem, kdaj bi lahko šli zopet in izkušnjo poglobili.

Kaj se je v resnici zgodilo?

Birmanci so na duhovne vaje prinesli izkušnjo obrednega krščanstva: da bo Bog zadovoljen, je treba priti vsake toliko k maši, preživeti uro verouka na teden in na zahtevo znati odgovore iz katekizma. V vikend so vstopili s temi najpogostejšimi pogoji naše tradicije, družinske in tudi župnijske dediščine. Hkrati pa s strahom in prepričanjem, da so pred njimi dnevi dolgočasnega klečanja, žebranja molitvic in pomnjenja resnic naše vere. Torej vsebine, ki so tuje in odbijajoče.

Spoznali so, da občestveni Kristus ni katekizem z vnaprej danimi odgovori, ampak živi Bog, ki vznemirja, rojeva vprašanja in se daje na razpolago.

Zgodila pa se je novost, ki jo želijo ponoviti. Bog rituala, obredni Kristus se je umaknil občestvenemu. Spoznali so ga v svojih prijateljih. Zgodilo se je srečanje, kjer smo skupaj vztrajali pri jedi, počitku, molitvi, pogovoru, igri, tišini. Tema in program niti nista bila toliko pomembna, bila sta zgolj okvir, v katerem je Kristus prihajal v občestvo po drugem. Njihovo navdušenje je raslo v vztrajanju in pozornosti. Preprosto ni bilo moč ubežati, se skriti ali potuhniti, saj so bili ves čas skupaj in doživetje se je počasi poglabljalo v izkušnjo. Spoznali so, da občestveni Kristus ni katekizem z vnaprej danimi odgovori, ampak živi Bog, ki vznemirja, rojeva vprašanja in se daje na razpolago. V dnevih zbranosti so tako doživeli izkušnjo, da Bog v resnici odgovarja na tista lastna, popolnoma osebna vprašanja in v občestvu daje tudi okolje, kjer se lahko odnos z Njim in med seboj zgodi. Da so birmanci izrazili hrepenenje po ponovitvi izkušnje duhovnih vaj, se je lahko zgodilo le v srečanju z Bogom, ki je odgovarjal na konkretna vprašanja po smislu, bivanju in poslanstvu. Zato smo ga klicali medse.

Prostor za vprašanja mladih

Mnogokrat se zdi, da naše krščanstvo dojemamo kot okolje, v katerem so podani vsi odgovori in kjer ni prostora za vprašanja. Župnikov, katehetov, mežnarjev, organistov ali pa “credo” tistih nekaj stalno navzočih in vedno enakih faranov morda večkrat determinira in odbija, da bi sploh vstopili v skupnost. Bistvo družine in župnijske skupnosti pa je ravno v tem, da postane okolje za postavljanje mojih osebnih vprašanj. In okolje za skupen vstop v iskanje odgovorov.

Gre za okolje, kjer se lahko vsa vprašanja pojavijo. In mladi izbirajo točno ta okolja.

Bog nas je kot starše, kot duhovnike in kot animatorje, katehete, izvolil, da po nas izkazuje svojo ljubezen do birmanca. Ta občestveni vidik velja obnoviti in tu je vloga nas odraslih v skupnosti ključna. Ne siljenje k obredju kot nadomestku, ampak ustvarjanju občestva kot drugemu ključnemu momentu Božje navzočnosti med nami. Občestva, kjer se bodo vprašanja lahko svobodno in v polnosti porodila. Ne gre za okolje, kjer bodo podani vsi odgovori, gre za okolje, kjer se lahko vsa vprašanja pojavijo. In mladi izbirajo točno ta okolja.

Ali je naše občestvo v Kristusu tako, ali so naše družine takšne, sta vprašanji, ki nas najbrž vse vabijo na duhovne vaje. Doživeti in izkusiti, da ozdravlja in spreminja edino Božja volja. Sveti Janez Pavel II. nas spomni na poklicanost po Sv. Duhu, na katerega se nasloni Jezus sam, ko pravi: “On vas bo učil vsega.” Vračati se vedno znova v krstno in birmansko milost. V zakramentalnem obredju in v odnosu do bližnjega. Oboje. Sveti Duh usklajuje moj pogled z Božjim. Ta je potreben in vreden iskanja, saj se razlikuje od podobe, ki jo imam o sebi. Spreobrača v spoznanju in spoznavanju, kdo v resnici sem, kako in kam sem poklican, kakšen načrt Bog v resnici ima zame.

Ne odlašajmo z odločitvijo. Spodbudimo drug drugega, da se srečamo na katerih od duhovnih vaj v poletnih mesecih. Spodbudimo birmance, da svojo izkušnjo poglobijo. Odprimo svoja občestva, da Bog resnično vstopi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.