Kje so naši rajni?

Pred nekaj tedni sva z možem obiskala konec Slovenije, kjer so pokopani eni od moji starih staršev. Ker na tam okrog nisem pogosto, sva seveda zavila na pokopališče. Malo sva iz groba pobrala suho listje in ostanke pogorelih svečk in v čudovitem sončnem popoldnevu skupaj zmolila. Potem sem mu pripovedovala o mojih redkih spominih na staro mamo. Štiriletna deklica sem bila, ko je umrla; spominjam se, da sem na pogrebu nosila svetlo modro obleko in da sem bila zelo žalostna. Obstaja še nekaj bledih slik in besed, ki jih imam bežno, čisto zadaj v spominu. Ostali trije stari starši so ta svet zapustili še pred mojim rojstvom.

Razen njih je v večnosti še nekaj mojih najbližjih. Oba starša, eden najinih otrok, moževa mama, moj še nerojeni bratec ali sestrica, nekaj tet in stricev, nekaj sošolcev, sosedov, znancev. Smrti nekaterih so me užalostile, druge so zarezale globoko, globoko. Nekaterih umrlih se spominjam le občasno, ob kakšnih besedah, pesmih, dogodkih, obiskih posebnih krajev, druge nosim s seboj vsak dan. Z njimi se v mislih še vedno pogosto pogovarjam.

Vsi romamo k istemu cilju, v isto smer. Različno veliko nam manjka do odrešenja.

Bližje kot so mi bili, močnejši kot smo imeli odnos, večkrat se povežem z njimi tudi v molitvi. Molim zanje, za njihovo zveličanje in jih prosim, da tudi oni zame poprosijo pri Bogu. Ne vem, morda je tak odnos otročji, morda sploh ni teološko pravilen. Še manj vem, kje vse te duše zares so. So že pri Bogu ali so še na naporni poti do tja? Odločam se izključno na osnovi tega, kar v zvezi z njimi čutim. Ko se mi zazdi, da zahteve materinstva presegajo moje človeške moči, je mama je zanesljivo oseba, ki jo prvo nagovorim. Vem, da me je z velikim veseljem sprejela v življenje, me vzgajala, me imela rada, me spodbujala, prenašala moje najstniške izpade, bila oseba v katero sem se zaletavala, ko sem iskala svoje mnenje in se ga učila zagovarjati, se ob njej učila pogajanja in odpuščanja. Čeprav teče že tretje desetletje, kar je odšla, verjamem, da še vedno ve, kje sem šibka in kje sem najmočnejša. Kako torej ne bi bila oseba, ki jo prosim zavetja in pomoči?

Moj otročiček, ki nas je zapustil, še preden smo ga spoznali, je moj naslednji priprošnjik. Drobceno bitje, ki je v svoji nedolžnosti odšlo s tega sveta naravnost v božje naročje, a ostaja naš družinski član. Je nekdo, ki na oni strani »navija« za nas, ki nam pripravlja prostor, ki nas bo sprejel in ki se ga veselim, ko bom enkrat tudi jaz stopila tja, na drugo stran in se bova končno spoznala.

Smrt mojega očeta je najbolj sveža. Pogovor z njim ostaja, kot bi bil resničen, njegov glas še odzvanja v ušesih in njegova podoba je še povsem jasna. On je tisti, s katerim se pogovarjam skoraj »v živo«. Še vedno velikokrat pomislim – to mu moram povedati, pokazati, vprašati, se pogovoriti. Kot da ne bi dojela, da ga res, čisto zares ni več med nami. V mislih namreč še  jasno slišim njegove odgovore, opozorila, šale…

V dneh, ko se spominjamo vseh svetih, se mi zdi prav, da v mislih, pogovorih in molitvah še posebej osvežimo svoje spomine na naše svete; dobrotnike, prijatelje, drage. En spomin prikliče drugega. Česa vse se spomnimo!

Vsi romamo k istemu cilju, v isto smer. Različno veliko nam manjka do odrešenja. A del poti smo že prehodili skupaj in – Bog daj, da bi bili enkrat združeni za vedno.