Kitajska vzgoja

Thumbnail

Na čem sloni kitajski gospodarski in akademski uspeh? In kaj vse si lahko privoščijo kitajske »tigrovske matere«, česar si zahodni straši ne moremo? Za kakšno ceno?

Ko je Šanghaj leta 2009 prvič sodeloval v mednarodnem primerjalnem testu dosežkov učencev ob koncu obveznega izobraževanja (PISA) in zasedel prva mesta na vseh področjih – v bralni pismenosti, matematiki in naravoslovju – so bili mnogi presenečeni. Na prvih pet mest pa so se poleg Šanghaja uvrstila še tri druga azijska mesta oz. države: Koreja, Hong Kong in Singapur. Tudi v akademskem svetu se na globalni ravni pojavlja vse več azijskih imen. V globalni »tekmi« Azija ni v vzponu le gospodarsko, ampak tudi glede znanja in dosežkov.

Profesor s hongkonške univerze Cheng Kai-Ming visoke dosežke pripisuje tudi starševski »predanosti izobraževanju, ki je v mnogih drugih kulturah ne poznajo«. V praksi to pomeni, da več kot 80 % šanghajskih srednješolcev po šoli hodi na dodatna izobraževanja. Po tem pa pod budnim nadzorom staršev domačim nalogam posvetijo še dodatne tri do štiri ure dnevno. Vse to je potrebno, če želijo uspeti na testih za vpis na univerze. Nekatere šole z urnikov črtajo glasbo, umetnost in celo telovadbo – ker teh pač ni v nacionalnih testih. Tekmovalnost in pritisk sta ogromna, o čemer je v Oni pred kratkim spregovoril tudi »prvi učitelj slovenščine na Kitajskem«.

Tigrovske matere

Vedno več pa je tudi glasov, ki pričajo, da kitajski uspeh ni ravno poceni. Cena zanj je očitno tudi to, kar pri nas imenujemo normalno, sproščeno in zdravo otroštvo ter prijetno domače okolje. Starši, ki si želijo, da bi njihovi otroci edinci (zaradi kitajske politike enega otroka) v tem krutem svetu uspeli in preživeli, postajajo njihovi najbolj neusmiljeni trenerji. Pogosto na način, ki se zdi nam, zahodnim staršem, nepojmljiv.

Kitajske matere v Nemčiji vnašajo nemir med nemške starše, ko na roditeljskih sestankih učitelje prosijo, naj vendar otrokom nalagajo več domačih nalog.Vznemirljiv vpogled v to sicer nam precej tujo in nepoznano kulturo (in vzgojo) nam nudijo primeri azijskih priseljencev na zahodu. Tako recimo kitajske matere v Nemčiji vnašajo nemir med nemške starše, ko na roditeljskih sestankih učitelje prosijo, naj vendar otrokom nalagajo več domačih nalog. Najzanimivejše pa je bilo lanskoletno razkritje kitajsko-ameriške matere Amy Chua, ki je v svoji knjigi »Bojna pesem tigrovske matere« in zapisu v Wall Street Journalu opisala, »zakaj so kitajske matere boljše«, njihovi otroci pa glasbeni in matematični geniji. Zapis je sprožil burne odzive po vsem svetu – od ogorčenja do občudovanja.

Poniževanje dovoljeno, izbira ne

Amy, ki je hči kitajskih priseljencev v ZDA in uspešna profesorica prava na Yaleu, za razliko od »mehkih« zahodnih mater, ki »celo kadar mislijo, da so stroge, niti približno niso podobne kitajskim materam«, svoji dve hčeri vodi s trdo roko. Njeni najstniški hčeri Sophia (pianistka, ki je pri 14 letih koncertirala v Carnegie Hall) in Luisa (nadarjena violinistka) nista nikoli smeli prespati pri prijateljih, igrati v šolski predstavi (in se zaradi tega pritoževati), gledati televizije ali igrati računalniških iger, si sami izbirati obšolskih dejavnosti, dobiti oceno nižjo od 5, ne biti najboljši v razredu (razen pri telovadbi in gledališču), igrati česa drugega kot klavirja in violine ali ne vaditi klavirja in violine.

Ob tem, da po Chuinem pričevanju kitajski starši lahko delajo stvari, ki jih zahodni starši ne smemo. Svojim otrokom lahko rečejo, da so »smet«, »neumni«, »ničvredni«, lahko jim rečejo »hej, debeluh, shujšaj«, lahko od njih zahtevajo izključno samo petice. Če se zahodnim staršem zdi, da so strogi, če silijo otroke vaditi glasbilo pol ure ali uro dnevno, je za kitajsko mater prva ura najlažji del. Šele druga in tretja ura postaneta zahtevni.

S silo do kroga odličnosti

Vse to je po Chuinih besedah možno zato, ker se kitajski starši za razliko od zahodnih: ne obremenjujejo z otrokovo samopodobo in jih ne doživljajo kot krhkih, občutljivih, ranljivih bitij; ker verjamejo, da so otroci njihovi večni dolžniki (verjetno sad konfucijanske pokornosti starejšim), ki se jim morajo vse življenje odkupovati z ubogljivostjo in uspehi; ker verjamejo, da vedo, kaj je najboljše za njihovega otroka in jih pri tem ni strah povoziti otrokovih želja in preferenc.

Stvari so vedno najtežje na začetku in tu zahodni starši običajno odnehajo. A če stvari pravilno izpelješ, kitajska strategija proizvede krog odličnosti. Trda vaja, vaja, vaja je ključnega pomena za odličnost; golo ponavljanje je v Ameriki povsem podcenjeno.»Kitajski starši razumemo, da nobena stvar ni zabavna, dokler je ne obvladaš. Da jo obvladaš, moraš trdo delati, otroci pa nikoli ne želijo delati sami od sebe, zato je tako pomembno, da povoziš njihove želje. Tu je pogosto treba uporabiti silo, ker se otrok upira; stvari so vedno najtežje na začetku in tu zahodni starši običajno odnehajo. A če stvari pravilno izpelješ, kitajska strategija proizvede krog odličnosti. Trda vaja, vaja, vaja je ključnega pomena za odličnost; golo ponavljanje je v Ameriki povsem podcenjeno. Ko otrok začne postajati v nečem vrhunski, je za to pohvaljen, občudovan in zadovoljen. To v njem budi samozavest in nekoč neprivlačno dejavnost naredi zabavno. Potem pa starši laže otroka pripravijo do še več dela.«

Samo najboljše!

Če otrok v nečem ni uspešen, za neuspeh ne krivijo njegovih šibkih sposobnosti, šole ali sistema, ampak pomeni le, da je le premalo delal, zato mu naložijo dodatno delo in vajo. Ker verjamejo, da je tega sposoben. Chua to ilustrira s primerom, kako je 7-letno Lulu silila vaditi klavirsko skladbico, ki ji ni in ni šla, pozno v noč, brez večerje, z vsemi mogočimi grožnjami, zmerjanjem, kričanjem do onemoglosti, ni ji dovolila piti in iti na stranišče, dokler ji v nekem trenutku ni uspelo. In ko ji je 4-letnica prinesla na hitro narisano voščilnico za rojstni dan, jo je zavrnila rekoč, da si zasluži lepšo. Ker ve, da njena hči to zna in zmore narediti.

Na članek se je v hipu vsulo več tisoč komentarjev in zapisov in Amy Chua je hitela pojasnjevati, da njena knjiga ni priročnik za vzgojo, ampak avtobiografija, v kateri je deloma tudi kritična do kitajskih vzgojnih metod, v bran se ji je postavila tudi ena od hčera. Razlog za tako burne odzive je pripisala tudi dejstvu, da smo zahodni starši vse bolj negotovi glede svojih starševskih pristopov. A to niti ni več nikogar posebej zanimalo. Medkulturni ogenj se je vnel …

Temna stran …

Kmalu pa so sledila tudi pričevanja o posledicah in temni strani takšne vzgoje: depresije, samomori, napadi anksioznosti … Ob tem ko tovrstna vzgoja proizvede nekaj nadpovprečno uspešnih posameznikov in dobre delovne navade, proizvede še več čustvenih razvalin, ljudi brez lastnih interesov, nesposobnih samostojnega odločanja, brez notranje motivacije in pobud, ujetih v delu, ki jih ne izpolnjuje.

Washington Post je na spletu našel tudi poročila mater s Kitajske o tamkajšnji šolski realnosti: »Odkar je moja hči v prvem letniku srednje šole, mora obiskovati dodaten pouk ob večerih. Sprva se je ta končeval ob 18.50 in to se mi je še zdelo sprejemljivo. Odkar je v 3. letniku, pa se je pouk raztegnil vse do 20.40. Pred maturo morajo učenci obiskovati še dodaten pouk ob sobotah med 7.30 in 20. uro zvečer. Potem ko se po 20. uri vrne domov, mora še vsaj uro posvetiti domači nalogi. Vstati pa mora ob 5. uri zjutraj. Med zimskimi in poletnimi počitnicami je organiziranih pet tednov dodatnih priprav na izpite. Takšen način učenja resno načenja zdravje učencev. Povsem izgubljajo motivacijo in zanimanje za učenje. Moj hči je vsak dan bolj bolna. In prav tak je njen duh …«

Otroci vračajo udarec

Pred kratkim pa je po spletu zaokrožil tudi »priročnik« dveh pekinških deklic, Chen Leshui in Deng Xinyi z naslovom »Popoln priročnik za boj z mamo«, namenjen otrokom med 6. in 12. letom, “na katere starši vsakodnevno kričijo”. Desetletnici sta s kemičnim svinčnikom v zvezek narisali in opisali 20 trikov, kako odvrniti bes in se izogniti kazni »tigrovskih mater«, na primer: skloni glavo in bodi tiho, mislila bo, da ti je žal; reci, da moraš na stranišče in se tam skrij; zavpij, da boš pobegnila, vzemi nekaj stvari, steci k stopnicam in ob tem joči. Zanimivo je, da je priročnik v svet spravil ponosni oče ene od deklic.

Morda bi nas moral kitajski vzpon, ki ne sloni samo na nečloveških delovnih pogojih in nespoštovanju človekovih pravic, še bolj skrbeti tudi zaradi vzgoje, na kateri temelji. In tako kot sta kitajski deklici »udarili nazaj«, zna nekoč sicer navidezno in na kratki rok uspešna kitajska vzgoja vrniti svoj udarec – predvsem družbi, ki v odnose med starši in otroki vnaša toliko napetosti in bolečine.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja