Kdaj se začne življenje?

V 21. stoletju smo se znašli pred veliko uganko, ki je ne znamo razrešiti: zdi se, da preprosto ne vemo, kdaj se začne človekovo življenje.

V pogovoru s prijatelji, v družbi, medijih, politiki, šolstvu, zdravstvu je slišati različne in celo nasprotujoče si odgovore na to vprašanje, ki bega celo »najvplivnejše« ljudi v naši domovini in po svetu.

14 dni po spočetju?

Veliko ljudi pravi, da je prvih nekaj dni ali tednov ženska noseča le s skupkom celic, ki se šele na določeni točki razvijejo v človeka, ki je svoja osebnost. Pri tem, kdaj točno bi se to lahko zgodilo, pa obstaja cela vrsta razlag.

Eno najzgodnejših potrditev človekove osebnosti morda lahko najdemo v Zakonu o zdravljenju neplodnosti  in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki (ob pristanku staršev) dovoljuje raziskave na zarodkih, starih do 14 dni. Do 14. dne razvoja naj po razlagi nekaterih strokovnjakov namreč ne mogli govoriti o individuumu, saj t.i primitivna proga v osrednjem živčevju še ni oblikovana. To je tudi čas, ko se iz oplojenega jajčeca lahko razvijeta dva osebka – enojajčna dvojčka in zato naj po mnenju nekaterih pred tem ne bi mogli govoriti o človeku. Zgodnje zarodke je po aktualni zakonodaji dovoljeno hraniti do 5 let, potem pa »je treba semenske celice in neoplojene jajčne celice zavreči, zgodnje zarodke pa pustiti umreti.« (35. člen ZZNPOB)

Seveda, se nam ob tem postavlja vprašanje, zakaj je potem splav v Sloveniji na zahtevo nosečnice dovoljen do 10. tedna in ne le prvih štirinajst dni po spočetju? In zakaj je tudi pri zgodnjih zarodkih govora o njihovi smrti, če umiramo le ljudje?

Med 22. in 24. tednom nosečnosti?

Morda zato, ker so spet drugi mnenja, da o človeku ne moremo govoriti, preden ta ni sposoben samostojnega življenja izven maternice (torej nekje do 22. ali 24. tedna nosečnosti). Tako je uradno sprejeta tudi druga definicija, da je zarodek del materinega telesa.1

Tudi ta trditev ni povsem logična, saj vemo, da tudi donošen otrok brez človeške pomoči ne more preživeti po rojstvu in tudi, da je sposobnost preživetja nedonošenčka izven maternice stvar medicinskega napredka, ne kakšna posebna sposobnost, ki bi jo otrok pridobil v drugem trimesečju razvoja.

A zakaj se potem opravljajo splavi tudi v drugem in celo tretjem trimesečju? Preprosto zato, ker ni zakonsko določene zgornje meje pri opravljanju splavov.

Čeprav so nekateri ljudje mnenja, da je splav v Sloveniji v poznejši nosečnosti prepovedan2, v resnici ni tako, saj splav v nobenem trenutku nosečnosti ni prepovedan, temveč le omejen tako, da ga mora odobriti komisija. V praksi to pomeni, da mora ženska imeti razlog, če želi narediti splav po 10. tednu nosečnosti, in ta je lahko socialne, finančne, osebne itd. in ne le zdravstvene narave.

Ob rojstvu?

Veliko ljudi je prepričanih, da se človeško življenje začne z rojstvom. Trenutek pred rojstvom naj bi bila ženska noseča še s skupkom celic, ki s popolnim prehodom izven maternice postanejo človek.

Takšnega mnenja je na primer tudi kandidatka za ameriško predsednico Hillary Clinton, ki je celo podpirala v ZDA pozneje prepovedani splav z delnim rojstvom, sicer pa je goreča zagovornica splava tudi v devetem mesecu nosečnosti. Enakega mnenja je tudi Zoran Jankovič, ki pravi: »Po slovenskem pravu in mojem osebnem prepričanju se življenje začne z rojstvom.«

Smo torej ljudje edina bitja iz razreda sesalcev, ki pred rojstvom še nismo predstavniki svoje vrste in to postanemo šele po njem?

Ob spočetju?

Morda pa bi bilo zaradi vse te zmešnjave vredno razmisliti o edini trditvi, ki ni teorija, ampak znanstveno dokazano dejstvo, namreč, da je samo trenutek združitve moške in ženske spolne celice, ki se imenuje spočetje, začetek novega človeškega življenja, ki se notranje samostojno razvija in ima edinstven dedni zapis, različen od očeta in matere. Znanstveno tako ne moremo govoriti o zarodku kot delu materinega telesa.

Ali je človek to od začetka, ali pa ga sploh ni

Ali to, da je splav legalen, vpliva na znanstveno dokazanost obstoja človeka v maternici pred rojstvom? Seveda ne.

Človek začne živeti ob spočetju. Živi, raste in se razvija. Za samostojno življenje izven maternice ni sposoben niti po rojstvu, ampak potrebuje posebne pogoje, nego in hrano. Tudi astronavt v vesolju ni nič manj človek, zato ker ne more dihati sam, brez pomoči tehnologije.

In če človek ni človek ob spočetju, ko lahko govorimo o edinem trenutku, ko se ustvari nekaj novega, potem tudi pozneje ne more postati človek. Ker nekaj, kar ni človek že od začetka, ne more postati človek tako, da raste in se razvija. Obstajati mora jasna meja in ločnica. To JE spočetje.

Zakaj je potem težko postaviti mejo za splav? Zakaj se po vsem svetu splavi opravljajo do rojstva in zakaj nekateri želijo uveljaviti prakso tudi po rojstvu? Ko mejo enkrat začnemo premikati, ta ne obstaja več.

(1) »V našem pravu zarodek ni deležen z ustavo zagotovljene nedotakljivosti človekovega življenja, ker ima ženska, ki ga nosi, pravico, da se odloči za umetno prekinitev nosečnosti. Taka ureditev izhaja iz mnenja, da je zarodek, dokler je v ženskem telesu in je nesposoben za izvenmaternično življenje, del materinega telesa.« Ida Filipič, Pravica zarodka do življenja in pravica ženske do umetne prekinitve nosečnosti, 1997

(2) Med drugim tako menijo tudi nekateri slovenski politiki iz stranke SMC, ki so v odgovoru na vprašanje bralke v Delu, ali je v primeru splava kršena ustavna pravica, odgovorili, da »odobritev splava seveda nasprotuje ustavnemu načelu nedotakljivosti človekovega življenja, a je na njegovi strani drugo ustavno varovano načelo, to je svobodno odločanje o rojstvu otrok. V prvih tednih nosečnosti torej pravo daje prednost materi, da odloča o vprašanjih, povezanih s svojim telesom kot odraz pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ko se zarodek okrepi, pa zakonodaja splava več ne dovoljuje.«

Foto: papre.com, forcesofgeek.com