Kakšen post, saj imam družino z majhnimi otroki!

Foto: Shutterstock

Postni čas se počasi preveša čez polovico in ob misli na veliko noč me prešine: »Juhu! Končno bom spet jedla čokolado brez slabe vesti!« Je res samo slaba vest tista, ki loči moj post od neposta?

Že vrsto let je moj postni čas bolj kot kakršnemukoli trudu za boljši jaz posvečen mesecu in pol globokega zavedanja o svoji osebni bedi. Vsakega izmed postnih časov začnem z iskrenim namenom, da se “spravim v red”, potem pa me vsakdanjik zelo kmalu boleče “stisne v kot”.

Življenje v družini z majhnimi otroki enostavno presega moje sposobnosti, da bi ob vsem skrbela še za svoj “postni fitnes”. Misel prijatelja, izkušenega družinskega očeta, je z leti postala moje vodilo: “Post?! Kakšen post, saj imam družino!”

Nekaj časa je bil to izgovor. Priznam. Sedaj, ko so brcajoča bitja iz mojega trebuha že prišla na svet in shodila, pa si tako postavljam en in edini postni izziv: Zgoraj zapisana misel ne sme postati izgovor!

V sebi nosi kanček humorja. To me sprosti in mojo zavest odpre za neke vrste samorefleksijo. Izpraševanje vesti, če želite, in prebudi iskreno željo po tem, da vsaj svojo življenjsko najpomembnejšo nalogo – družino – zvozim tako, kot se spodobi. Družinski vsakdanjik namreč ponuja nešteto priložnosti, da urim svojo voljo v odpovedovanju, delam dobra dela in poglabljam svojo vero z molitvijo, kar so osnovni elementi posta.

Življenje v družini z majhnimi otroki enostavno presega moje sposobnosti, da bi ob vsem skrbela še za svoj “postni fitnes”.

Priložnosti za odpoved

Odpovem se metanju hrane stran. Zato bomo pojedli kruh do konca, četudi ni več najbolj svež. Ali pa poskrbim vsaj za to, da kruh v posodi ne bo splesnel in ga bomo suhega predelali v drobtine. Enako z drugimi jedmi. Dokler ne pojemo ostankov, ne kupim ali ne odprem česa svežega.

Odpovem se kupovanju sladkarij. Znajdemo se s tistim, kar že imamo doma.

Odpovem se izgovorom in po svojih močeh sledim navdihom Svetega Duha: »Pusti umazano posodo – pojdi med otroke; odloži telefon – bodi z možem; daj za sveto mašo v določen namen; odloži avtomobilske ključe – pojdi s kolesom; skuhaj si kavo, otrokom dovoli risanko, zapri se v sobo in se za dvajset minut naužij tišine; obišči prijateljico …«

Mamina molitev

Redovniki v zaprtih redovih vstajajo ponoči ob točno določeni uri in stopajo k molitvi. Niso edini … tudi starši vstajamo ponoči. Večkrat na noč, brez kakršnegakoli reda. Mirimo jokajoče dojenčke, dajemo zdravila bolnim otrokom, preoblačimo pobruhane postelje ali polulane pižame, štejemo vdihe resno bolnega malčka: »Ljubi Bog, naj jih bo dovolj, da ne bo treba na urgenco!«

Molitev pride z raznovrstnimi vzkliki že sama po sebi. Postni čas pa mi daje priložnost, da svojemu nočnemu vstajanju pripišem globlji pomen. Uspavanje dojenčka ob molitvi desetke (dveh, treh …) v dober namen, mine hitreje. Kadar se mi res ne ljubi, si predstavljam svetega Petra, ki za vsako mojo zdravamarijo spusti v nebesa novo dušo. Za kaj takega pa se je že vredno potruditi!

Pravijo, da smo v postnem času povabljeni, naj stopimo izven cone svojega udobja … Mame večino svojega časa preživimo izven cone udobja.

Pregnati napuh, ki pravi, da zmorem čisto sama

Pravijo, da smo v postnem času povabljeni, naj stopimo izven cone svojega udobja … Ne bom nadaljevala, ker boli. Nekje sem prebrala, da matere večino svojega časa preživimo izven cone udobja. Kaj pa, če bi bila letos pozorna na dobra dela, ki jih drugi želijo opraviti zame? Jih hvaležno sprejela in tako poskrbela, da po dolgem času spet začutim vsaj kanček udobja?

Čeprav mi vse polzi iz rok – vsakršna odpoved ali dober sklep, vsakršen namen bolj poglobljene molitve – postni čas konkretno in boleče izkušam. Ko sem prisiljena pregnati napuh, da imam vse pod kontrolo, da ne potrebujem nikakršne pomoči, da se držim začrtane odpovedi … Vsak dan sproti, ko mi ne preostane drugega, kot da ponižno sprejmem pomoč, nemočna obsedim med brenčečimi otroki, utrujena od celega dneva naredim križ in zaspim še pred koncem prve zdravamarije.

Jezus je padel trikrat pod križem, jaz padem vsak dan (vsaj) trikrat! V tem postnem času si zato ne delam utvar. Prišel bo čas, ko bom lahko trenirala svoje duhovne mišice. Ob vsem, kar mi življenje prinaša sedaj, pa je največ, kar lahko iščem, mir. Zato me letos spremlja vsakodnevni postni opomnik z najvišjo prioriteto: Ustavi se! Užij življenje v vseh njegovih odtenkih.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja