Kako z oblačili ohranjati otrokovo dostojanstvo?

Foto: Shutterstock

Dilemo, kaj in kako se obleči, da bo »pasalo« skupaj in da ne bo preveč poudarilo tistih delov telesa, ki si jih ne želim poudarjati, najbrž pozna večina žensk. Med njimi se vsakodnevno znajdem tudi jaz, sploh ker v moji omari potrpežljivo čaka še kar nekaj oblačil iz pred starševskega, celo študijskega življenja, ki čakajo na »boljše« čase. Včasih si zaželim obleči katero od tistih oblačil in tu in tam mi to celo uspe. A me pogled v ogledalu »zaboli«, kar me spodbudi, da se vprašam, zakaj si to oblačilo pravzaprav želim obleči in kaj sporočam drugim v njem. Si res želim, da me v tej opravi vidi kdorkoli? Res kdorkoli?

To so vprašanja, ki lahko vsaki ženski pomagajo pri izbiri »primernih« oblačil. Kaj pa primerna oblačila naših otrok?

Ogledalo otrokom smo mi sami.

Tu in tam se zgodi, da me pogled »zaboli« tudi ob pogledu na mojo 5-letno hčerko, ki se zna neverjetno lepo urediti. A kaj, ko je zdaj v modi, da imajo deklice oblečene zgolj oprijete pajkice in majico, ki seže komaj do pasu. Ali pa krilca, ki pri skakajočih in plezajočih deklicah odkrijejo več, kot skrijejo. Pa take in drugačne kopalke, čevlje, majice, ki jih osebno ne bi nikoli oblekla, a tako pretkano vabijo na policah otroških trgovin.

Dostojanstvo ni nekaj kar lahko odložimo za nekaj let. Tudi moja 5-letnica, ki si doma oblačila izbira sama, kdaj obleče kaj, ob čemer mi zastane dih. Najprej od presenečenja, da je moja mala punčka že tako »odrasla«, nato pa zaradi misli, da jo bi tako napravljeno lahko videl kdorkoli. Si res želim, da mojo hčerko takole napravljeno vidi res kdorkoli?

Moda služi nam ali mi služimo modi?

Recimo bobu bob. Oblačila otrokom kupujemo starši, sploh tistim najmlajšim zelo rade, predvsem mame, pripravimo kako moderno opravo, v kateri si želimo videti svojega otroka ali pa vsaj »nežno« prigovarjamo, naj oblečejo kak poseben kos oblačila, ki nam je tako ljubek/moderen/poseben. Običajno je to kos, ki bi si ga želele obleči same, če bi se lahko prestavile nazaj v naš otroški čas. Lahko pa ta kos oblačila odraža naše želje in pričakovanja, pa tudi frustracije v sedanjosti.

Dejstvo je da smo ženske rade lepe, sploh rade se primerjamo med seboj. In prav zaradi tega primerjanja je moda kot kulturni fenomen sodobnega časa postala sestavni del življenjskega sloga ljudi, zato ji vsi nekako sledimo. Težava pa je, da smo ženske v sodobni družbi marsikdaj predstavljene kot seksualni objekt. In če k temu pripišemo še trend, da se moda odraslih pogosto preslikuje v modo najstnikov in otrok, imamo še večjo težavo. In tako lahko v šoli vidimo dekleta v čevljih s petkami, na igriščih otroke z neprimernimi napisi na majicah ali pa na javnih kopališčih deklice v »otroških« bikinkah, ki ne zgolj razkrivajo preveč, ampak otrokovo telo silijo v svet odraslih. In odrasli gledamo. Tudi tisti, ki imajo patološki odnos do telesnosti, otrok in/ali spolnosti in žal se še vedno premalo zavedamo, da teh ni malo.

Naj gledajo če jim paše, saj imamo svobodno voljo?!

Sem in tja tudi v javnih debatah zasledim dilemo o deklicah, ki v svojih oblačilih ali na javnih kopališčih (po)kažejo preveč. Največkrat se v perečih debatah pojavi argument v smislu »naj gledajo, če jim paše, to ni naš problem, zakaj bi zaradi teh nekaj posameznikov omejevali svobodo naših otrok«. Sama se s tem argumentom ne morem poistovetiti. Čutim, da je moja starševska dolžnost, da otroka varujem na vseh področjih. Tudi pred neprimernimi pogledi.

Ob vsem tem pa se sprašujem, kaj svoboda sploh je? Je svoboda res v tem, da se pri svojem obnašanju, ravnanju in vedenju zanašam zgolj na svoje potrebe, želje? Ali pa je morda naša svoboda ravno v tem, kar je učil Jezus Kristus, v spoštovanju človekovega dostojanstva?

Kaj pa ima dostojanstvo pri vsem tem?

Tudi navidezno vsakdanja oblačila, kot so trenirka, pajkice, kavbojke, majice in kopalke lahko sporočajo napačne stvari. Sploh, ker smo si ljudje različni, imamo različno oblikovana telesa. Enako je pri otrocih.

Tudi ko pogledam svoji hčerki, ki sta sicer v različnih starostnih obdobjih, njunih postav in delov telesa nikakor ne dojemam kot »nerazvitih« ali »otroških«. Njuni telesi sta lepi, že sedaj oblikovani za ženskost, ki ju v polnem razcvetu vsekakor še čaka. In ženske smo poklicane k dostojanstvu svojih teles. Dostojanstvo pa ni nekaj kar lahko odložimo za nekaj let. Dostojanstvo je pomembna temeljna vrednota. Vrednote pa je potrebno živeti in spodbujati od rojstva dalje, tako kot npr. iskrenost, higieno, natančnost, sočutnost, idr., ki se jih vsakodnevno trudimo predati otrokom. Za to smo torej poklicani prav mi, starši.

Udobno in spodobno!

Tako za ženske, dekleta, deklice, kot tudi fante in moške, bi moralo vedno in povsod veljati pravilo, da morajo biti udobna oblačila tudi spodobna in obratno. In oboje skupaj ne izključuje dejstva, da v oblačilih izgledamo lepo.

Tudi otrokom se ne bi smeli bati pojasniti primernosti/neprimernosti kakega kosa oblačila. Otroci so veliko bolj dojemljivi in razumevajoči, kot si mislimo sami. In pogosto lahko iz več modernih, a neprimernih kosov, ustvarimo prav lepo kombinacijo. Tako sta lahko tudi tesne pajkice in prekratko krilce najboljša prijatelja.

Ne bojte si biti drugačni

Ena pomembnih lekcij, ki bi se jo vsi, ne le otroci morali naučiti je, da biti drugačen, ne pomeni biti napačen. Četudi vsa dekleta nosijo pajkice kot samostojne hlače, četudi imajo vse dvodelne kopalke, pa uhane, umetne nohte, pobarvane lase, pearcinge, tatooje in ne vem kaj vse bo še prinesla »moda«, tebi temu ni potrebno slediti. Biti unikaten, pristen in spodoben je najboljši recept za zadovoljno življenje in temeljni kamen za nadaljnje življenje. In kaj pa veš, morda ti sledijo še drugi in boš postal/a ravno ti nova moda.