Kako spomladi prvič v življenju nisem pomila oken

Vir: Shutterstock

Pomivanje oken. Pri nas je to sinonim za izredno-nujno-a-skoraj-nikoli-opravljeno nalogo. Kar me pred veliko nočjo začne še posebej moriti …

Vsako pomlad več tednov razmišljam o oknih. Pri nas se madeži ne vidijo samo, kadar skoznje posije sonce, ampak ves čas. Dežne kaplje, mastni odtisi rok, sledi sline (ja, tudi jaz se sprašujem, kdo čuti željo po lizanju stekla), nalepke, umazanija od zime. Vsakič ko jih pogledam, vidim, da jih moram nujno pomiti. To pomeni takoj, ko opravim vse ostale nujne stvari. Torej kuhanje in pospravljanje posode, sesanje pod mizo, pranje in zlaganje perila, skok v trgovino, previjanje. Ko vse nujne stvari opravim, grem seveda od začetka, ker smo spet lačni, brez oblek in se utapljamo v drobtinah. Okna ne pridejo na vrsto, ker pač niso tako življenjskega pomena kot kosilo in sveže nogavice.

Pa zakaj jih sploh pomivam?!

Poleg tega so okna sinonim za Sizifovo delo. Ko si po vseh tistih tednih razmišljanja končno vzamem čas in jih v potu svojega obraza pomijem, lahko njihov blesk občudujem čisto kratek čas. Že čez nekaj dni so enako polna mastnih odtisov, kot so bila prej. S to razliko, da zdaj ob vsakem odtisu izgubim živce. (»Pa kaj delaš?! Ne dotikaj se šipe! Ravnokar sem jo pomila!!!«)

Seveda šteje tudi skupno delo. Otroci se morajo naučiti, kako se pomiva okna! Na žalost se pomivanje oken pri nas zgodi tako redko, da so otroci nad njim navdušeni. (Za razliko od zlaganja posode in perila.) Kar pomeni, da zelo radi pomagajo. Posledično pomivanje traja neskončno dolgo, na koncu pa je treba s tal pobrisati luže čistila in odtise mokrih nogavic. Ja, saj vem, pomembno je, da otroci sodelujejo pri hišnih opravilih. Tudi jaz se tolažim s tem.

Morda pa potrebujem pomoč?

Včasih se mi zdi, da bi morala s pomivanjem oken počakati, da otroci odrastejo. Ampak okrog velike noči me vseeno zagrabi okenska mrzlica. (Nad generalnim čiščenjem sem obupala že pred leti. Da bi vse počistili v zadnjih dveh dneh, ni ne izvedljivo ne smiselno. Če se lotimo en teden prej, pa se do velike noči naš trud ne pozna več.)

Okna torej potrebujejo čiščenje … Vsaj toliko, da se skoznje prebije nekaj pomladanske svetlobe! Po letih obupovanja me je lani prešinila revolucionarna misel. Priznala sem si, da v boju s spomladansko umazanijo vedno znova izgubim. Zato sem za pomoč prosila gospo, ki vsak teden čisti pri sosedovih.

Eureka! Gospa je v nekaj urah opravila delo, za katerega bi jaz potrebovala cel teden. In honorar, ki sem ji ga plačala, je bil ena najboljših investicij v mojem življenju. Ne, nisem se počutila lene, nesposobne ali zapravljive. Počutila sem se olajšano in ponosno, da sem končno našla pomoč.

Hišo večino časa še vedno čistimo sami. Že na daleč se vidi, da v njej stanuje velika družina in da ni ravno vzor urejenosti. Ampak od časa do časa, ko stvari postanejo neobvladljive, vem, da lahko pokličem na pomoč. Že ob misli na to občutim olajšanje!

Komentarji

  1. Gospa Eva, čestitke! Naredili ste dobro delo! Gospe, ki vam je prišla očistiti šipe ste dali nekaj zaslužka, sami sebe pa ste razbremenili! Edino pametno!
    Poznam ljudi, predvsem starejše, ki so polni denarja, da ne vedo kam z njim, raje živijo v umazaniji in neredu, kot da bi dali eni ubogi ženski, ki bi jim prišla počistit, nekaj zaslužiti!
    Če so pri hiši majhni otroci, je resnično veliko dela. To razumemo tiste, ki smo to dale skozi. Otroci zrastejo in vse se počasi nekam umiri. Ne se sekirati zaradi drobtin, posode, cunj in umazanih šip. To je tako nepomembno.
    Pomembno je zdravje, ljubezen in razumevanje v družini. In mir, ki ga zaenkrat še imamo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.