Letos se je zgodilo. Tisto vprašanje, ki sem ga pričakovala zadnjih nekaj let. Skoraj osemletna hčerka mi je v mirnem domačem vzdušju zastavila TISTO vprašanje …
“Mami? A Miklavž res obstaja?”
“To je ta trenutek!” sem si rekla. Globoko vdihnila in odgovorila: “Miklavž, svetnik v nebesih, res obstaja.”
“Aha.”
Za njo je bilo konec pogovora. Mene pa je nažiralo: “Če smo se do zdaj igrali lepo tradicijo, se od zdaj naprej igram laž.”
Svetnik Miklavž v nebesih zagotovo obstaja, v to sem sama prepričana. Toda njeno vprašanje je v resnici hotelo drugačen odgovor. In trenutek se mi je zdel več kot pravi, da uporabim to priložnost, ki mi je dana, in se z njo pogovorim o Miklavžu. Če zamolčim, bo izvedela v drugačni situaciji. Morda od sošolcev. Morda od prijateljic. Morda v posmehu, da je neumna, ker še verjame … Jaz pa imam pred seboj tako krasno priložnost.
In sem zajela sapo in spregovorila o tem, da je Miklavž res v nebesih, toda ne more prihajati na zemljo … Sploh pa ne obdan z gručo angelov in parkljev.
Hitro se ji je posvetilo, kdo je torej njen Miklavž. Kdo je tisti, ki napiše pismo in ji tako hecno zapakira darila …
Še preden bi se utegnilo v njeno glavico prikrasti obžalovanje, sem ji začela pripovedovati zgodbice o tem, kako smo lovili njena darila …
Lov za roza lego kockami
Ko sva sedeli sredi dnevne sobe na tleh, se pogovarjali in razkrivali Miklavževe skrivnosti, sva obe doživljali izredno lepe trenutke, polne smeha.
Seveda se tudi nam zgodi, da nekatere stvari kupujemo tik pred zdajci. Pred leti si je hčerka zaželela roza lego kocke. Ker jih nismo kupili pravočasno, je bil pravi izziv, da smo jih našli. Klicarila sem okrog po trgovinah in na koncu vendarle našla eno, kjer so jih še imeli in so mi jih dali na stran. Mož jih je šel iskat − 6. decembra, ko je pri nas že prinesel darila. V avtu smo jih odpeljali k prababici, kamor smo šli na obisk. Midva sva jih “pod mizo” predala prababici, ona pa hčerki, češ, da jih je pustil Miklavž prejšnji večer. Hčerka je bila seveda navdušena, ko je dobila točno tiste kocke, ki jih je napisala Miklavžu.
Ko je izvedela to zgodbo, se je zelo nasmejala!
Koledar s konji
Pred letom dni sem v knjigarni videla čudovit koledar s konji. Ker jih res obožuje, sem se, pa čeprav tega ni napisala, odločila, da ji v pehar odložim tudi ta koledar.
Petega decembra popoldne smo bili na obisku pri prijateljih. Njena prijateljica je imela kar dva koledarja s konji in hčerka mi jih je vneto kazala.
V avtu po poti domov je tožila, da bi tudi ona imela “vsaj en koledar s konji”. “Yes!” sem vzkliknila sama pri sebi. Letos torej ni šans, da “pogrunta”, da sva Miklavža midva. Kajti nemogoče je v isti noči izpolniti njeno željo.
Še zdaj po mesecu dni od tega mojega priznanja se vsake toliko časa spomni mojega vzklika “yes” in se temu iskreno nasmeji.
Pismo
Pisma Miklavž ni nikoli takoj odnesel. Včasih je trajalo kar nekaj dni in je “testiral” njeno zaupanje. Toda pismo, ki ga otrok napiše Miklavžu, ni edino pismo v igri. Pri nas tudi Miklavž napiše pismo naši družini. Pove, da nas ima rad, ne glede na to, ali smo pridni ali ne. Pove tudi, kje smo šibki in se še lahko izboljšamo. In nas tudi pohvali.
Odzivi
Ko sva sedeli sredi dnevne sobe na tleh, se pogovarjali in razkrivali Miklavževe skrivnosti, sva obe doživljali izredno lepe trenutke, polne smeha. Nato se je še sama domislila stvari, ki jih je storil “Miklavž”. Recimo, da je lani nekaj špangic in nogavice skril v vrč za gretje vode (ki ga je prinesel meni) in pred leti je skril njeno darilo pod sanke, ki smo jih prejeli kot družina. Pa, da je stara mama tista, ki peče slastne “pujsaste” piškote in da roza oblaki nimajo dosti veze s slaščicami v peharju.
Z velikim navdušenjem sprejela izziv, da tokrat z atijem poskrbita za darilo zame.
Enkrat je ob pripovedovanju vzkliknila: “Mami! Vidva sta carja!!!” Spet drugič mi je navihano žugala s prstom.
Ti odzivi in trenutki so mi bili potrditev, da je bila odločitev za “trenutek resnice” zelo prava.
Nova pravila …
Seveda se nisem mogla upreti, da je ne bi podražila: “Zdaj, ko veš, pa ni več treba, da Miklavž še nosi darila, kajne?” Huh, kakšen buren odziv. To pa že ne! Nujno je, da Miklavž še vedno prinese darilo. Še več – nujno je, da še vedno napiše pismo.
“Prav,” sem se strinjala. “Toda od zdaj naprej Miklavž sam sebi ne bo več napolnil peharja. Za to morata poskrbeti vidva z atijem. In tudi pisma si ne bom pisala, ker je to čudno …”
Strinjala se je in z velikim navdušenjem sprejela izziv, da tokrat onadva poskrbita za darilo zame. Po dolgih letih spet komaj čakam Miklavža!
… in nova vloga
Hčerka pa je po tem pogovoru dobila še eno pomembno nalogo. Stara je skoraj osem let in odkrila je skrivnost Miklavža. Toda poskrbeti mora, da jo ohrani pred drugimi otroci. Ne sme biti ona tista, ki bi jim jo razkrila. Tako kot je ona sama odkrila skrivnost, tako jo morajo tudi drugi otroci. Zato o Miklavžu sploh ne govori dosti, ker nikoli ne veš, kdo še verjame in kdo ne in kdaj se ti lahko “zareče”.
In ko bo pri babicah dobila darilo, mora paziti, da dobi trenutek, ko poleg babice ali dedka ni nobenega njenega bratranca. In takrat je pravi trenutek, da ju objame in jima reče: “Hvala za darilo!”
Čeprav je bil večer lep in nama ostaja v lepem spominu, pa je kakšne tri dni po dogodku vzdihnila: “Ah, lepo je bilo verjeti v Miklavža …”
Foto: domzale.si, dpm-smartnoobsavi.si
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!