Vir: ShutterstockAuschwitz, december 1944. Sestradan in premražen stopa med barakami koncentracijskega taborišča. In opazuje. Dolgi meseci prisilnega dela, stradanja in izživljanja, so na taboriščnikih terjali svoj davek. Pa vendar ta mož opazi, da obstajata dve kategoriji: tisti, ki so še vedno imeli življenje v sebi in tisti, ki jih je prevzel obup. O slednjih je Viktor Frankl, v delu Man search for meaning (1992) zapisal: “Ti ljudje pozabijo, da je pogosto le izjemno zahtevna preizkušnja za človeka priložnost, da duhovno zraste preko samega sebe. Namesto, da bi preizkušnje taborišča vzeli za preizkus njihove notranje moči, svojega življenja niso vzeli resno in so ga prezirali kot nekaj, kar nima posledic. Raje so zaprli oči in živeli v preteklosti. Za njih življenje ni več imelo smisla.”
Ko sem kot študent bral biografijo Viktorja Frankla, me je ta del naravnost pretresel. V mislih je sledilo neizogibno vprašanje: “In kako resno jaz jemljem svoje življenje?” V odgovor sem si raje namenil tišino. Ni še minilo veliko časa, odkar sem bil tudi jaz šest let ujetnik – zasvojenosti s pornografijo. In kolikokrat sem jaz svoja dejanja preziral kot nekaj, kar nima posledic. Raje sem zaprl oči in živel v fantazijah, se umikal v prazne užitke, ki so v srcu kopali brezno obupa. In na koncu – življenje izgublja smisel.
V čem je zares problem?
Človek z uporabo pornografije sam sebi zatrdi, da v svetu ni ničesar, za kar bi bilo vredno žrtvovati vse, k čemur bi stremel in napredoval, kar bi ga lahko izpolnilo in osrečilo v najglobljem smislu. Na to laž lahko odgovorim z resnico, če svoje življenje vzamem z vso resnostjo.
Da bi prišli do zdravila, moramo poznati bolezen. Zasvojenost s pornografijo se odvija na vseh človekovih ravneh – telo, duša in duh. In čeprav na telesni in duševni ravni pušča hude posledice, je korenina zla na duhovni ravni.
C.S. Lewis je v pismu prijatelju zapisal, da je resnično zlo tega greha v tem, da na glavo obrne spolni nagon, ki naj bi človeka vodil izven samega sebe, da bi se drugemu podaril s celim telesom, dušo in duhom. Namesto tega pa ga pornografija zapira nazaj vase, v njegov harem namišljenih oboževalk. “Ta je vedno na voljo, vedno podložen, ne kliče po nobenem žrtvovanju ali prilagajanju in zagotavlja užitek, s katerim se ne more kosati nobena ženska. Med temi temačnimi nevestami je vedno občudovan, vedno popoln ljubimec; nobena zahteva ni postavljena njegovi sebičnosti, nobenega zatajevanja pričakovanega od njegove nečimrnosti. /…/ Konec koncev je skoraj ves namen našega življenja priti ven iz nas samih, iz našega majhnega temnega zapora, v katerem smo vsi rojeni. Nevarnost je namreč v tem, da bi vzljubili zapor,” je zapisal C. S. Lewis. (The Collected Letters Of C.S. Lewis, Vol 3).
Človek z uporabo pornografije sam sebi zatrdi, da v svetu ni ničesar, za kar bi bilo vredno žrtvovati vse, k čemur bi stremel in napredoval, kar bi ga lahko izpolnilo in osrečilo v najglobljem smislu. Na to laž lahko odgovorim z resnico, če svoje življenje vzamem z vso resnostjo. Potem si moram priznati, da ta greh ne uničuje samo mojega življenja ampak me vodi v pekel – večno pogubljenje.
Da, naša preljuba Cerkev še vedno oznanja to resnico, četudi jo le poredko kje slišimo. Ker je neprijetna in bi raje verjeli drugače. A resnica ostaja, neodvisna od mojega počutja. Priznati si moram tudi, da me čisto srce vodi v nebesa, milostni dar večnega življenja. Kakšno veselje! In iz lastnih izkušnjah vam zagotavljam, da je že tu na zemlji čisto življenje posejano z blagoslovom!
Odgovoren sem za svoje življenje, celo za svojo večnost. Ta resnica je strašna, hkrati pa mi ponuja najglobljo izpolnitev, mir in svobodo. In življenju vrača smisel. Prav zato je vredno narediti vse, da se temu grehu uprem. Tu pa pride prav vsaka pomoč.
Pri tem je koristna knjiga Svobodni za ljubezen, 40 dnevni vodič po poti osvobajanja zasvojenosti s pornografijo. Problema se loti na telesni, duševni in duhovni ravni. Bralca spodbuja, da si na tej poti poišče potrebno pomoč drugih ljudi, naj se zateče k zakramentom in molitvi ter korak za korakom hodi proti svobodi – ki je dosegljiva! Knjigo je mogoče naročiti v trgovini Iskreni.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
A bi si avtor članka dejansko upal stopiti pred preživele taboriščnike, če so oni taborišča “vzeli za preizkus njihove notranje moči”? Meni se zdi izjava skrajno bizarna. Še bolj pa to primerjati z neko moderno zasvojenostjo … Drži: “Da bi prišli do zdravila, moramo poznati bolezen.” Ampak praktično nikoli ne zasledim, da bi se zares poznalo bolezen, ko se loteva zdravljenja. Ne govorim za specifično zasvojenost. V mislih imam antidepresive. Predpisujejo se kot kurativa. Nekoč sem bil na tem in vprašam zdravnico: “Gospa doktor, pa mi bodo tele tablete rešile problem brezposelnosti? Bom z njimi lažje dobil novo službo in splaval iz krize?” Odgovorila mi je: “NE, se boste pa bolje počutil, ne bo vas bolela glava, manj boste potrti, lepše boste gledali na svet”. Aha, sem ji odvrnil, potem, je to podobno, kot če se ga s prijatelji orenk napijemo vsak konec tedna. Pa je potrdila, da je podobno, le da ne bom dobil ciroze in da so tablete brezplačne. Sprejel sem jih. In po enem mesecu pri najmilejših možnih ugotovil, da se nič ne spremeni na bolje. Samo da mi je zdaj vseeno za vse. Vandali so mi prerezali gume na avtu… Pa kaj. Mobitel mi je izklopil telefon zaradi neplačila … pa kaj. Najmilejše. Kaj bi bilo, če bi mi dali kake srednje močne. Bi mi bilo vseeno, če me žena pred očmi prevara? Nikoli več nisem prišel po novo dozo. Mojo depresijo je rešila nova zaposlitev in takoj je minila vsa potreba po pijači, tabletah ali še čem. Da bi nekoga rešili kakršnekoli odvisnosti, je treba najprej rešiti osnovni problem. Malo ljudi je odvisnih kar zato; če sploh kdo. Tudi osebe poznam, ki so poizkusile heroin, ker se jim ga je ponudilo. In jim je bilo brezveze. Imeli so dovolj trdne temelje, da jih ni omajala lažna sprejetost, evforija in še kaj, kar ti heroin ponuja. Poznam ljudi, ki ne morejo nehat kadit. In take, ki smo pokadili nekaj, premislili in nikoli več. Brezveze. Imamo problem vrednot. Pornografija je samo vrh ledene gore. Ne vidi se pa ostalega in predvsem vzroka za njeno konzumacijo. Instagram, influencerji, itd. Vidim mladino, ki so prikovani na telefone, kjer spremljajo blebetanje “influencerjev”, o njihovih (bednih) življenjih. Še najbolj bizarno mi je, ko gledajo “gameplaye” (posnetek, kako je nekdo drug igral neko videoigro). To je popolna droga! Ti mladostniki so že iz plenic navajeni, da njihovo življenje nima pomena, da je edini smisel gledati drugega ki igra igro, ki dela nekaj, … ki nenazadnje SEKSA! Nam analognim otrokom pač ne pade na pamet, da bi nekdo drug seksal namesto nas in da bi mu zato še plačali. Vsi ti zasvojeni z IG/FB/YT/TT, … so popolna publika za kasnejšo zasvojenost s pornografijo. No, ste torej poznali bolezen?
Se strinjam s Tomažem, nikakor ne moremo primerjati ujetnika pornografije z ujetniki v koncentracijskem taborišču, ki so vsak dan zrli v brezno smrti, lačni, izčrpani, premraženi, pretepeni. Ujetniki pornografije so se za to zasvojenost odločili prostovoljno, ujetniki v koncentracijskem taborišču pa so tu pristali prisilno. To me je še posebej zbodlo zato, ker je v koncentracijskem taborišču Dachau končal svoje nesrečno življenje moj stari tata. Ničesar ni bil kriv, bil je le preprost človek iz ene izmed vasi na Vipavskem, ki so jo Nemci izropali, nato pa sežgali, ljudi pa prisilno odpeljali v Nemčijo.
Žal mi je, ampak “ujetniki” pornografije se mi čisto nič ne smilijo. Za to svojo ujetost so se odločili sami in prostovoljno. Svoj dragoceni čas bi lahko porabili za študij, za fizično delo, za prostovoljstvo, za šport, za sprehode, za branje, za kakšno dobro delo, za molitev!
Če je človek zdrav, tako fizično kot psihično, ima v življenju nešteto možnosti.
Smilijo pa se mi ljudje, ki živijo v pomanjkanju, so bolni, osamljeni, prevarani, na tak ali drugačen način žrtve zlorab in nasilja.