Kako na nas vpliva vrstni red rojstva?

Vir: Shutterstock

Katere značilnosti se pripisujejo prvorojencem, katere srednjim otrokom in katere najmlajšim v družini? Ali v njih prepoznate sebe ali svoje otroke?

Vrstni red rojstva nikakor ni ključni dejavnik pri oblikovanju osebnosti, gotovo pa je eden od dejavnikov, ki na to vplivajo. To namreč kažejo tudi številne raziskave s tega področja. Poznavanje teh posplošenih značilnosti nas sicer lahko zavede v past, da na osebo gledamo skozi prizmo teh značilnosti in ne vidimo njene edinstvenosti. Lahko pa nam je v pomoč pri tem, da nekoga bolje razumemo in se temu primerno odzivamo. Kaj so torej najpogostejše značilnosti za posamezen vrstni red rojstva?

Prvorojenec

Najstarejši otrok v družini je v mnogih stvareh prvi – tudi ko gre za začetniške napake staršev. Prvi korak, prve besede, prva kazen, prva pričakovanja … Starši vse natančno spremljajo, nadzorujejo, hvalijo, popravljajo. Ker jih starši jemljejo tako resno, to krepi njihovo samozavest in jih spodbuja k temu, da se še bolj trudijo. Obenem pa to rojeva tudi nagnjenost k perfekcionizmu, poteze prvorojencem pojasnjuje raziskovalec tega področja dr. Kevin Leman.

Najstarejši otroci so pogosto udeleženi v nekakšnem preizkušanju ali testni fazi, ko starši še razpoznavajo, kaj so ključni cilji, ki jih imajo za svoje otroke. Medtem, ko imajo najstarejši otroci včasih strožjo vzgojo (ali vsaj več nadzora), so deležni tudi več pozornosti, saj imajo starše povsem zase, kot pravi profesorica psihiatrije dr. Khadijah B. Watkins. Zaradi tega zahtevajo prvorojenci več pozornosti zase in si želijo več potrditve od svojih vrstnikov in sodelavcev.

Mnogi svetovni voditelji so prvorojenci, ki so po besedah dr. Watkinsonove običajno bolj zagnani in motivirani. So tudi zelo tekmovalno naravnani, samozavestni, organizirani in si prizadevajo za odličnost.

Norveški raziskovalci so ugotovili, da imajo prvorojenci malenkost višji inteligenčni kvocient (IQ) od srednjih ali najmlajših sorojencev (povprečno za 2,3 točki), kar je tudi povezano z njihovim stremenjem k odličnosti, pa naj gre za uspeh v službi ali dobro načrtovane počitnice.

Najstarejši otroci so pogosto:

• uspešni
• tekmovalni
• motivirani
• močni
• odgovorni
• samozavestni
• upoštevajo pravila
• perfekcionistični

Nasvet za starše: Paziti je potrebno, da na najstarejše otroke ne prelagamo prevelikih odgovornosti in od njih ne pričakujemo popolnosti ves čas (tudi v smislu zgleda za mlajše). Tudi njim je – tako kot mlajšim – potrebno včasih »pogledati skozi prste« in omogočiti kak privilegij. 

Srednji otrok

Ni enostavno vedno biti drugi/srednji otrok, ki se mora stalno boriti za »svojih 5 minut slave«.

Srednji otroci so pogosto ujeti nekje med modrim, izkušenim starejšim otrokom in »scrkljanim«, živahnim mlajšim sorojencem. »Kot srednji otrok se moraš sam potegovati zase in biti ustvarjalen, da dosežeš, da so tvoje potrebe zadovoljene,« pravi dr. Watkinsonova. Srednji otroci so prisiljeni v kreativnost pri iskanju načinov, kako se boriti zase.

Ravno zaradi te kreativnosti je po mnenju dr. Lemana splošne poteze srednjih otrok najtežje določiti, saj so zelo izmuzljive – oblikujejo se pogosto kot odziv na starejšega sorojenca. Če želi najstarejši otrok ugajati staršem s pridnostjo, bo morda naslednji otrok – v nasprotju s tem – pozornost iskal na način, da bo uporniški.

Večina srednjih otrok je bolj družabnih in se obkrožajo s prijatelji in sodelavci, ki jih podpirajo. Zaradi tega so dobri v mreženju in lahko uspešni podjetniki.

S starejšimi ali mlajšimi sorojenci se ne prepirajo in ne tekmujejo, pravi Watkinsonova. Raje se bodo prilagodili situaciji in poskušali posredovati ter delovati kot mirovni posredniki v občutljivih situacijah.

Srednji otroci so pogosto:

• ustvarjalni
• družabni
• dobri pogajalci
• empatični
• znate ugajati
• iznajdljivi
• prilagodljivi
• diplomatski
• samostojni

Nasvet za starše: Srednji otroci so tisti, ki so najpogosteje prikrajšani za nedeljeno starševsko pozornost, zato morajo biti pri njih starši na to še posebej pozorni. Upoštevajte njihovo močno potrebo po druženju in prijateljih.

Najmlajši

Zadnji otrok v družini, poznan tudi kot »naš/a ta mal/a« – vstopi v družinsko hierarhijo na dnu piramide, ampak pogosto velja za najbolj »razvajenega«.

Ko se staršem rodi zadnji otrok, že dobro poznajo vso rutino skrbi za otroka – menjavanje plenic je mala malica, učenje vožnje s kolesom je postranska stvar.

Starši postanejo tudi bolj prizanesljivi v določenih stvareh in otroku vedno raje izkazujejo nežnost, mu dopuščajo določene privilegije in ga branijo pred starejšimi sorojenci. Zaradi tega najmlajši pogosteje »najlažje pridejo skozi«. Kot našteva dr. Leman, ti otroci nosijo manj odgovornosti od starejših sorojencev, zato so bolj brezskrbni, sproščeni, se radi zabavajo in radi tudi zabavajo druge. Neredko prevzamejo vlogo razrednega klovna.

Najmlajšim je naravno, da drugi opravljajo stvari zanje, zato so običajno bolj zahtevni in nepotrpežljivi, če stvari ne gredo po njihovo.

Najmlajši otroci pogosto iščejo svojo pot skozi življenje in si skušajo stvari prikrojiti po svojih željah in potrebah, pravi Watkinsonova. Ta uporniška drža jih tudi vodi v to, da so bolj svobodomiselni, odprti in bolj pripravljeni tvegati.

Kot prvorojenci so tudi najmlajši zelo motivirani in ambiciozni. Tudi oni so tekmovalni, a v večini primerov ne bodo tekmovali neposredno s sorojenci, saj se je z njimi težko kosajo – bolj verjetno si bodo izbrali drugačno pot ali se celo preselili v drug kraj, opisuje Watkinsnova.

Najmlajši otroci tudi vedo, kdaj je primerne trenutek, da navržeš šalo ali dve – nedavna raziskava je pokazala, da so najmlajši v družini bolj zabavni in sproščeni od njihovih starejših bratov in sester.

Najmlajši otroci so pogosto:

• uporniški
• tekmovalni
• ambiciozni
• zabavni
• radi tvegajo
• odprti
• zahtevni

Nasvet za starše:  Najmlajši si prav tako želijo, da bi jih jemali resno, bili ponosni nanje in se veselili njihovih prvih uspehov. Prav tako ne smemo pozabiti na njihove odgovornosti. Vključimo jih v družinsko odločanje, ponosno kažimo njihove risbice in jim naložimo določene naloge in odgovornosti zanje.

Edinec

Glede lastnosti najbolj ustrezajo profilu najstarejšega otroka, pravi dr. Leman. Ravno tako so samozavestni, pozorni na podrobnosti, uspešni v šoli. Ker veliko časa preživijo ob odraslih, se pogosto tudi obnašajo kot »majhni odrasli«. Ker jim ni potrebno tekmovati za pozornost staršev ali deliti igrač, so bolj nagnjeni k tveganju, da postanejo zaverovani vase. Navajeni so tudi, da se čutijo pomembne in jim je lahko težko, ko stvari ne gredo po njihovo. Ker so njihovi vzorniki odrasli, so še bolj dovzetni za perfekcionizem kot prvorojenci.

Čeprav so edinci pogosto deležni oznak, da so osamljeni in pretirano zaverovani vase, pa raziskave vendarle kažejo, da premorejo duha sodelovalnosti, voditeljstva in čustveno stabilnost, ki so primerljivi z otroki, ki imajo brate in sestre. V njihovem primeru to vlogo prevzamejo sošolci in vrstniki. Prav tako niso osamljeni, če upoštevamo, da biti osamljen ni isto kot to, da se dobro počutiš tudi, ko si sam.

Ker so bili deležni nedeljene pozornosti staršev, imajo edinci pogosto močan občutek lastne identitete in lastne vrednosti. Ti otroci tudi bolj intenzivno doživljajo čustveno ozračje v njihovi družini, kar je lahko zanje bodisi obogatitev bodisi nekaj, kar jih duši.

Nasvet za starše: Zanje je velikega pomena, da jim omogočimo čim več druženja z vrstniki. Da jih perfekcionizem ne bi pretirano obremenjeval, jim moramo tudi z lastnim zgledom kazati, da so napake del življenja in da človek zelo postopno napreduje.

Ne »predalčkajmo«!

Napovedovanje ali »predalčkanje« osebnosti na podlagi vrstnega reda rojstva pa seveda ni tako preprosto in premočrtno, kot bi se utegnilo zdeti. Na oblikovanje človekove osebnosti vpliva kup dejavnikov – že samo otrokov spol, število otrok v družini in razmak med njimi lahko korenito spremenijo posameznikov razvoj in lastnost, da o družinskem okolju sploh ne govorimo. Če je recimo otrok od svojih sorojencev mlajši 2 leti, je to nekaj povsem drugega, kot pa če je mlajši 14 let. Ta bo morda bolj prevzel značilnosti najstarejšega otroka. Tudi dvojčki so povsem svoja zgodba.

Predvsem pa je pomembno vedeti, da je vsak otrok povsem edinstven in da cilj nas staršev ni, da ga primerjamo s sorojenci, mu dajemo od zunaj ponujene oznake, ampak da ga sami, kolikor je mogoče natančno opazujemo in spremljamo, ga sami zares dobro spoznamo in v skladu s tem oblikujemo odnos z njim.

Najpomembnejši nasvet za starše:  Redno si vzemite čas za to, da nekaj časa preživite z vsakim otrokom posebej.

Viri: yahoo.com, parents.com, nytimes.com