Kako je sv. Anton moji mami pomagal najti poročno obleko

Vir: Shutterstock

Sv. Anton Padovanski ima tako rad uboge, da napravi vse, da povrne tistemu, ki jim pomaga. Resnična zgodba neveste, ki ni imela dovolj denarja niti za lastno poročno obleko, a je kljub temu namenila večji znesek ljudem v stiski …

Američanka Mary Hallan-FioRito je zapisala resnično zgodbo svoje mame, ki ji je sv. Anton Padovanski pomagal, da se je lahko poročila v obleki, kakršno si je želela. Še en dokaz, da sv. Anton ni zaman zavetnik zaljubljencev in ubogih!

Moja mama ima globok prijateljski odnos s številnimi svetniki: z Malo Terezijo, sv. Jožefom, patrom Pijem. A do nobenega svetnika ne goji takšne ljubezni in spoštovanja kot do sv. Antona Padovanskega. Ne le zato, ker ji je pomagal najti številne izgubljene predmete. Nanj se zanaša v številnih stvareh, za katere je popolnoma prepričana, da ji jih bo izprosil.

Kljub skrbnemu varčevanju premalo denarja za poročno obleko

Bilo je poletje 1961. Moja mama je pravkar prispela v Chicago, kamor se je preselila s Škotske, da bi se poročila z mojim očetom, ki je tja odpotoval že leto prej, da bi si našel delo. Stanovala je v študentskem domu, ki ga je Episkopalna cerkev vodila za ženske, ki so šele prišle v mesto in so se prebijale na trg dela ali študirale.

»Čeprav so ga vodili episkopalci, je vladal tako strog red – s policijsko uro, nadzorom in vsem, kar spada zraven – da so v njem živela le katoliška dekleta,« je rada razlagala.

Mama se je zaposlila kot tajnica pri Morton Salt Company. Skrbno je varčevala in shranila vsak cent za svojo poroko, vendar je kljub temu hitro spoznala, da 100 $ (čeprav znesek ni bil majhen) ne bo zadoščalo za nakup elegantne poročne obleke. Ničesar si ni mogla privoščiti.

Dar in priprošnja sv. Antonu Padovanskemu

A obleko za poročni dan je potrebovala in dogodek se je vse bolj bližal. Nekega popoldneva se je med odmorom za malico sprehodila do Marshall Fielda, v tistem času najbolj priljubljene in cenjene veleblagovnice v Chicagu.

Na poročnem oddelku si je nekaj minut ogledovala obleke, dokler je ni nagovorila prodajalka. Ozrla se je okrog in prijazno vprašala: »Ali nakupujete sami?«

»Da,« je odgovorila mama, ki se je šele takrat zavedla, da ženske poročne obleke običajno ne kupujejo brez spremstva.

»Bi radi kaj pomerili?«

»Pravzaprav imam majhno težavo,« je odgovorila mama. »Želim si obleko za 200 $, imam jih pa samo 100.«

»V tem cenovnem razredu nimamo ničesar,« je odgovorila prodajalka in zmajala z glavo. »Žal.«

Moje mame to ni prestrašilo, ampak se je sprehodila dve ulici naprej do cerkve sv. Petra. Župnijo vodijo frančiškani, v majhnem stranskem oltarju pa so shranjene relikvije sv. Antona Padovanskega in nabiralnik za “kruh sv. Antona”.

Kruh sv. Antona pomeni miloščino, namenjeno ubogim. Pravijo, da ima sv. Anton tako rad uboge, da napravi vse, da povrne tistemu, ki se ponudi, da jim bo pomagal. Ampak, kot poudarja moja mama, »deluje hitreje, če mu ’plačaš’ vnaprej«.

Zato je vzela 20 $, ki jih je imela s seboj, jih vrgla v nabiralnik in prosila sv. Antona, naj ji pomaga najti obleko, ki si jo bo lahko privoščila.

»Ravno pravšnjo stvar imam za vas!«

Naslednjega dne se je zopet napotila v Marshall Field.

Ko je prišla na poročni oddelek, jo je pozdravila ista prodajalka, tokrat s širokim nasmehom.

»Nikoli ne boste verjeli! Ravno pravšnjo stvar imam za vas.«

Izginila je in se čez nekaj minut vrnila s svileno poročno obleke Priscilla of Boston, ozko v pasu in z rokavi do komolcev. Družice Grace Kelly so nosile obleke Priscilla of Boston in takšen slog je bil takrat zelo priljubljen.

»Gre za posebno naročilo, vendar je bila poroka odpovedana,« ji je razložila prodajalka. »Stane precej več kot 200 $, vendar mi je šef rekel, da vam jo lahko prodam za 100 $, če jo vzamete takšno, kakršna je.«

Moja mama se je pri priči zaljubila v obleko – bila je prav takšna, kakršno si je želela. In imela je ravno dovolj denarja, da jo je kupila. Z nekaj manjšimi popravki ji je pristajala kot ulita.

Po poroki je obleko podarila skupnosti sester karmeličank, da so iz nje naredile liturgična oblačila in oltarne prte. Tako je Cerkvi vrnila obleko, ki ji jo je podaril sv. Anton.

Zgodba je bila prvotno objavljena na spletni strani Aleteia. Objavljeno z dovoljenjem.

Prevod: Eva Markovič