Slovenija praznuje 30. rojstni dan. Osamosvojitev je bila močan dogodek, ki ga je vsakdo doživel na svoj način. Pri ljudeh, s katerimi se pogovarjam, je zaznati občutke vznesenosti, ponosa, ganjenosti.
Tokrat z vami delimo izkušnji duhovnika in tajnice, ki sta osamosvojitveni čas doživela – prvi v nazadnje uspešnem pobegu iz JLA, druga pa kot udeleženka osamosvojitvene proslave.
Dr. Roman Globokar, danes duhovnik in profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani: »Naivno sem verjel, da bom šel naslednji dan domov, ker je pač Slovenija sedaj samostojna država«
Osamosvojitev Slovenije sem spremljal kot vojak Jugoslovanske ljudske armade (JLA). V juniju 1991 sem bil v vojaški intervenciji na prelazu Ljubovo blizu Plitvičkih jezer na Hrvaškem, kjer smo pripadniki jugoslovanske vojske skrbeli, da ni prišlo do konfliktov med Hrvati in Srbi. Imel sem to možnost, da sem vseskozi spremljal slovenska poročila preko radia in sem bil na tekočem glede priprav na osamosvojitev. Veselil sem sem tega prelomnega dogodka v slovenski zgodovini. Predvsem pa sem si želel čim prej domov. S strani takratnih slovenskih politikov nam je bilo obljubljeno, da bodo slovenske fante, ki smo bili na služenju v JLA, še pred osamosvojitvijo odpustili iz vojske. Vsaj tako se spomnim in vem, da smo čakali, kdaj bomo lahko šli domov.
Žal se to do svečanega trenutka ni zgodilo. Razglasitev samostojnosti sem skupaj z nekaterimi oficirji JLA spremljal preko majhnega televizijskega aparata ruske izdelave z rumenim plastičnim okvirjem. Bil sem namreč odgovoren za pošto in za obveščanje med vojaki na terenu ter sem imel na skrbi tudi komunikacijske medije. Spomnim se, da sem od ponosa jokal, ko se je dvigala velikanska slovenska zastava pred parlamentom ob razglasitvi samostojnosti. Zanimivo se mi je zdelo, da nihče od oficirjev ni nič komentiral, ko smo gledali ta prenos. V govoru predsednika Kučana je bilo omenjeno, da se končuje služenje vojaškega roka fantom, ki so v JLA. Naivno sem verjel, da bom šel naslednji dan domov, ker je pač Slovenija sedaj samostojna država.
Eden od sovojakov, ki je prihajal iz Bosne, me je prijazno opomnil, da je »moj angel varuh« in da naj ne poskušam storiti kaj nespametnega, ker me »bo ustrelil v hrbet, če bom pobegnil«.
Ko je čez dva dni moja enota iz kasarne v Jastrebarskem odšla na vojni pohod v Slovenijo, kjer so bili ustavljeni v Krakovskem gozdu in kjer so v spopadih nekateri moji sovojaki izgubili življenje, sem vedel, da je edina pot v svobodo pobeg iz vojske. Pobeg sem najprej načrtoval na poti s prelaza Ljubovo proti mestu Gospič, kamor smo se nekajkrat tedensko vozili po pošto in časopise. Hotel sem se predati hrvaški policiji. Eden od sovojakov, ki je prihajal iz Bosne, me je prijazno opomnil, da je »moj angel varuh« in da naj ne poskušam storiti kaj nespametnega, ker me »bo ustrelil v hrbet, če bom pobegnil«. Ko sem ga vprašal, zakaj, mi je odgovoril, da smo prišli skupaj v vojsko in da ne bi bilo pošteno, da bi se jaz rešil, medtem ko bi morali ostali ostati v tem gnoju. (Seveda bo bile njegove besede precej bolj sočne, kot je tale moj eleganten povzetek.
Na žalost je bilo resnično tako, da so ti isti vojaki čez slab mesec napadli postojanko hrvaške policije v Gospiču in začeli vojno na Hrvaškem, potem ko se je JLA dokončno postavila na srbsko stran. Meni je uspelo po številnih prigovarjanjih s terena na Plitvicah priti do vojašnice v Jastrebarskem, ki pa je dokaj blizu slovenske meje. Od tam je bilo pobeg lažje načrtovati in mi je uspelo izkoristiti krajši izhod iz kasarne v mesto za to, da sem si kupil civilno obleko in pobegnil v hrib Plešivica nad mestom, od koder so me tamkajšnji domačini odpeljali domov v Slovenijo. Ko sem se šel javit na vojni odsek v Trebnjem, so mi priporočali, naj se ne zadržujem doma, tako da sem tiste lepe vznesene dneve v svobodni in samostojni Sloveniji preživljal v hribih, na kar imam še posebej lepe spomine.
Helena Brand, danes tajnica na Zavodu ŽIV!M: »Še vedno gane spomin na tiste dni, stisne me v grlu in solze pridejo v oči«
Bili smo en narod, ena duša. Praznovanje se je zavleklo v jutro. Še neprespano me je zbudil strašen ropot, pogledam skozi okno … kolona tankov mimo naše hiše, da bi zaobšli Ljubljano in se usmerili na Brnik.
Kot članica folklorne skupine sem sodelovala v kulisi odra na Trgu republike pred parlamentom, ki se je tedaj imenoval Trg revolucije. Prireditev je bila svečana, polna zanosa, spomnim se ognjemeta oziroma slapu, ki je padal iz poslopja banke. Po prireditvi smo se razširili še na Kongresni trg, kjer so igrali Slaki. Vse je plesalo in se radostilo.
Spomnim se, da sem plesala s Cirilom Zlobcem. Bili smo en narod, ena duša. Praznovanje se je zavleklo v jutro. Še neprespano me je zbudil strašen ropot, pogledam skozi okno … kolona tankov mimo naše hiše, da bi zaobšli Ljubljano in se usmerili na Brnik.
Iz danes na jutri. Iz miru v vojno. Vendar me še vedno gane spomin na tiste dni, stisne me v grlu in solze pridejo v oči. Domovina je ena sama, ljubim jo. Ne ker je velika, ampak ker je moja. Naša.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!