Rosvita Pesek: »Rada se bom spominjala osamosvojitvenega obdobja, vnukom bom pripovedovala tudi o vojni.«

Foto: Jani Ugrin, vir: oseni arhiv Rosvite Pesek

Ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije smo se pogovarjali z dr. Rosvito Pesek, novinarko, ki je v prelomnih trenutkih od blizu spremljala osamosvajanje Slovenije, kasneje pa na to temo tudi doktorirala. Z njo smo se pogovarjali v predprazničnem Najbolj iskrenem podkastu, ki ga lahko poslušate na tej povezavi. Del pogovora lahko preberete spodaj; dotaknili smo se predvsem slovenske osamosvojitve, epidemije, medijev, pa tudi dejstva, da bo postala babica.

Doktorirali ste iz slovenske osamosvojitve. Kaj je bilo po vašem mnenju najbolj ključno da je do slovenske osamosvojitve sploh prišlo?

Dejavnikov je veliko. Najprej bi izpostavila pričakovanje Slovencev, da bomo vendarle šli na svoje. Potem se je na jugu tedanje skupne države pojavil nacionalizem v obliki srbskega pritiska na Kosovo. In nenazadnje, politična elita je zaznala to valovanje naroda ter imela vizijo, moč in volilni izid, ki je omogočal, da se je v to avanturo lahko spustila.

Omenjate sposobnost politikov, da so prepoznali potrebe tistega časa. Kako pa ste vi doživljali tiste čase, ko se je že začelo nakazovati, da bo Slovenija lahko šla po poti osamosvojitve?

Razočarana sem tudi nad izobraževalnim sistemom, ki najprej nauči otroke zgodovino vseh drugih celin, šele v četrtem letniku pa pride do Slovenije, pa še tam se običajno zgodovina konča pri drugi svetovni vojni.

Temu času se ne reče zastonj slovenska pomlad. Začela so se zbiranja, zborovanja v podporo četverici, potem majniški deklaraciji. To valovanje danes težko dojemamo. Takrat se je hlepelo po novicah, ki bi nakazovale, da gre Slovenija po svoje.

Kot novinarka sem se udeležila marsikaterega sestanka. Zaznavala sem iskreno željo, da gre Slovenija na svoje, da se uresniči večstoletni sen slovenskega naroda. Ta energija je bila prisotna. Na drugi strani sem zaznala precej spotikanja in opreznosti, ampak ta volja po neodvisnosti je šla čez vse to. Danes govorimo o plebiscitarni enotnosti, pozabljamo pa, da je ta plebiscitarna enotnost kmalu po plebiscitu izginila. Pozabljamo, da so bili časi odločanja in dokončnega odhoda na svoje resnično tvegani, polno je bilo stranpoti in tudi pričakovanj. Veliko možnosti je bilo, da ne bi šlo tako, kot si je takratna politična elita zamislila, ali pa da bi nas zaustavili.

Znate tisti, ki ste bili priča osamosvojitvi, na ustrezen način prikazovati pomen tega obdobja tudi nam, ki takrat tega nismo mogli doživeti?

Ne bi se spraševala, ali znamo to početi na pravilen način, ampak bi se rajši vprašala, ali sploh to počnemo? Ali tisti, ki smo imeli to izkušnjo, kot starši in vzgojitelji delimo to izkušnjo z vami? Vam ob največjih praznikih povemo, za kaj je šlo?

Razočarana sem tudi nad izobraževalnim sistemom, ki najprej nauči otroke zgodovino vseh drugih celin, šele v četrtem letniku pa pride do Slovenije, pa še tam se običajno zgodovina konča pri drugi svetovni vojni. Moje razočaranje nad izobraževalnim sistemom je silno. Žal smo tudi po 30. letih še vedno samo starši in družina tisti, ki delimo izkušnjo osamosvojitvenega obdobja s svojimi potomci. Sicer res bolj malo vedo.

Kateri dogodek iz obdobja osamosvajanja je na vas pustil res globok spomin oziroma bi zanj lahko rekli, da zdaj, ko gledate nazaj, resnično odraža to obdobje?

Teh dogodkov je bilo več. Prvi tak dogodek je bila zmaga novih demokratičnih strank na prvih svobodnih volitvah. Tega smo bili izredno veseli. Še pred tem smo kar pili besede Toneta Pavčka na Kongresnem trgu: »Podpisniki te listine,« gre za Majniško deklaracijo, »izjavljamo in sporočamo, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.« Težko je opisati, kako je bilo takrat biti v tisti množici, ki je kar zarjula, ko je to slišala.

Potem dogajanje okrog plebiscita. Tista sreča, ki je vela iz klicev iz Cankarjevega doma tisti večer. Nekateri so bili naravnost preroški. Verjetno nam je zelo ostala v spominu izjava dr. Jožeta Pučnika, ko je rekel: »Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!« in na dušek spil tisti šampanjec.

Še danes z nostalgijo gledam posnetek, kako se je z droga zvijala stara zastava z zvezdo in kako se je z veliko hitrostjo začela dvigovati slovenska zastava in je igrala slovenska himna.

Meni so zelo pri srcu ostale besede dr. Andreja Capudra: »Današnji dan se mi zdi kot na poroki. Rečeš ›da in misliš, da si opravil. Ampak ta da bo treba potrjevati vse življenje.« To se mi zdijo najbolj globoke misli, ki jih lahko nek pesnik in minister za kulturo položi vsem nam v zgodovinski spomin na ta ključni dan, ko smo z 92-odstotno udeležbo in 88,5-odstotnim obkrožanjem vseh volivcev ZA odločili, da gre Slovenija na svoje.

Zame je bil zelo pretresljiv dan, ko se je zgodil incident v Pekrah, nekaj posebnega pa je bila tudi prisega Slovenske vojske. 23 dni pred osamosvojitvijo je priseglo 300 fantov in ne vem, če si lahko predstavljamo, kako pomembno dejanje je to bilo. Tedaj še na ozemlju Jugoslavije so slovenski vojaki prvič prisegli na Republiko Slovenijo, ne na cesarja, kralja ali tekovine revolucije. Mislim, da take prisege do takrat v vsej naši zgodovini ni moglo biti. To je vzbudilo občutek med državljani, da imamo može, ki nas bodo pripravljeni braniti v primeru agresije Jugoslovanske armade.

Zame neizbrisen dogodek pa je bil tudi 26. 6. 1991. Moja naloga je bila, naj v skupščini »ulovim« kakšne tujce in se z njimi pogovarjam, zakaj so prišli na razglasitev državnosti. Žalost je bila ta, da ni bilo nikogar od pomembnih tujih politikov. Prišli so štirje avstrijski deželni glavarji in en italijanski. To so bili vsi tujci, ki so si takrat upali v Slovenijo. Ker nisem imela nobenega dela, sem z okna skupščine gledala na trg in spremljala dogajanje. Še danes z nostalgijo gledam posnetek, kako se je z droga zvijala stara zastava z zvezdo in kako se je z veliko hitrostjo začela dvigovati slovenska zastava in je igrala slovenska himna, ki sta bili obe sprejeti komaj dva dni pred tem. Kdor je to doživel, ne bo pozabil teh občutij.

Če se primerjamo s sosednjimi državami ali širše, se zdi, da v Sloveniji ni čutiti toliko spoštovanja in ponosa na samo osamosvojitev in državo. Zakaj v Sloveniji ne znamo čutiti toliko ponosa kot drugje?

Ker so politične razlike, ki so se kasneje vzpostavile, tako globoko zarezale. Danes imate ljudi, ki se pripravljajo na vstop v politiko in govorijo, da se moramo osamosvojiti od osamosvojiteljev, se jim zahvaliti in jih poslati domov. To ne krepi odnosa do teh dogodkov.

Takrat se je veliko govorilo, da bomo kot Švica in ljudje so si to zapomnili. Ampak kot je rekel g. Ivan Oman, mi smo hoteli biti Švica, pozabili pa smo »švicati«. Imeli smo tudi veliko težav ob konstituiranju države in velikokrat so se ljudje počutili ogoljufane. Ta občutek pa se pogosto tudi namerno vzpodbuja.

Vendarle je treba priznati, da smo dobili svojo državo. Pravniško je bil to tako čist proces, da kasneje ni bila vložena niti ena tožba glede tega. Ta proces je bil izpeljan perfektno. Težava je bila s procesom demokratizacije političnega življenja. Ko je padel Berlinski zid in je razpadala Sovjetska zveza, so države, kot je Poljska, Češkoslovaška in Madžarska po odhodu ruskih sil le ponovno vzpostavljale svojo suverenost. Ampak države so pa to že bile, niso potrebovale mednarodnega priznanja, imele so vzpostavljene institucije, denar, narodno banko. Zato so se lahko bolj posvetile procesu demokratizacije. Ukvarjali so se s strankami, delitvijo partijskega in sindikalnega premoženja, demokracijo.

Mi smo postavljali na noge državo. Mislili smo, da je dovolj, da smo šli na prve demokratične volitve, kjer smo izbirali med 20 strankami, a proces bi moral terjati več. Na primer določeno obliko lustracije, da bi se ljudje, ki so bili takrat na pomembnih položajih, morali vsaj za nekaj časa umakniti s teh položajev. Bolj bi morali podpreti novonastale stranke, razlastniniti stare, da bi dobili bolj enakopravno tekmo med novimi strankami. Državljani bi se morali bolj ostro odzvati na najbolj zloglasne prestope poslancev, ki so prenašali moč za sestavo vlade z desnega na levi pol, recimo prestop Cirila Pucka. Tako so se začeli pojavljati madeži na demokratizaciji, ki niso krepili občutka, da je tekma poštena, da zmagujejo najboljši. Da o volilnem sistemu, ki ne spodbuja direktne personifikacije volivca s poslanci, niti ne govorimo.

Vse te dejavnike, ki niso povezani z državo, ampak političnim bojem, pa slabo razumemo, politika pa jih potencira do takšnega absurda, da se včasih vprašam, ali smo še na isti barki.

Kako naj starši razložimo otrokom, da je politika nekaj pomembnega za naš vsakdan, kar oblikuje našo prihodnost? Še posebej ob nivoju diskurza, ki ga politiki pogosto uporabljajo.

Otrokom je treba povedati, da politika odloča o marsičem, kar je pomembno za naše življenje. Dokler politika o tem odloča, moramo biti nanjo pozorni. Jo spremljati, opazovati in ustvarjati svoje mnenje. Vsaka štiri leta dobimo priložnost, da se odločimo pravilno. To pa ni mogoče, če samo odpremo družabna omrežja zadnje tri tedne pred volitvami.

Politiko je potrebno spremljati in si zapomniti ter ugotoviti, kdo je blizu tvojemu prepričanju in se zavzema za prave stvari. Brez zrelega državljana, ki ga politika zanima in jo spremlja ter si ob tem ustvarja mnenje in nato odgovorno obkroži, komu bo zato dana možnost, sprememb ne more biti.

Več kot 30 let ste že v medijskem poslu. Kako danes doživljate položaj medijev v Sloveniji? Kako utemeljeni so očitki o kratenju medijske svobode, ki se pojavljajo v zadnjem času?

Imamo zelo razvejano medijsko krajino. Lastniško zelo nepregledno, po nekod meji že na monopole. Dogajanje okrog STA kaže na neko osnovno nerazumevanje. Mediji smo samostojna veja oblasti in bitke z nami so neproduktivne. Poskusi utišanja medijev prav tako. Nekaterih dogodkov pri nas ne razumem.

Veliko kritičnih pogledov je tudi na javno RTV, v kateri delujete. Kako kot zaposlena doživljate vse te poglede in »gnojnico«, ki se zna zvaliti na vas prek družabnih omrežij in medijev in nenazadnje politikov?

Vsaka generacija ima svoje vojne.

Z družabnimi omrežji se ne obremenjujem, zame niso odsev realnosti. Glede pripomb zoper našo RTV hišo pa se strinjam, da je veliko pripomb utemeljenih. Zadnje čase si medijsko svobodo razlagamo nekoliko neodgovorno. Posledično je precej stvari treba naknadno popravljati, včasih tudi prestopimo mejo tega, da o dogodkih poročamo. Včasih bi jih radi tudi kreirali, nadzorovali in vzpodbujali. V teh stvareh se ne znajdem najbolje, ampak najprej bomo s tem morali razčistiti v naši hiši.

Pandemija nam je v naša vsakdanja življenja prinesla kar nekaj dejavnikov, na katere nas nihče ni pripravil. Katera spoznanja pa bo vam osebno prineslo to obdobje?

Vsaka generacija ima svoje vojne. Sama se bom rada spominjala osamosvojitvenega obdobja, vnukom bom pripovedovala tudi o vojni. Za generacije, ki so mlade zdaj, pa je ta epidemija bila neke vrste vojna. Šlo je za bitko s sovražnikom, ki je bil bolj zapleten kot tanki Jugoslovanske ljudske armade, in niti še ne vemo, če smo ga že premagali in če bo spet udaril. Ta sovražnik je hujši, njegova prisotnost pa daljša.

Letos boste postali babica, kar je tudi za vas poseben mejnik. Česa se ob tem najbolj veselite oz. česa vas je najbolj strah?

Ni me strah, veselim se vsega tega, da bom podoživljala vse, kar sem že imela s svojim sinom. Prve korake, prve besede, prve nasmehe. Zdaj bom imela več časa. Veliko bom lahko prenesla in prepričana sem, da bo ta vnukinja oz. vnuk veliko vedel o obdobju, ki ga je doživela njegova babica; kako je nastajala Slovenija.

Kaj želite državi Sloveniji, da bi doživela v naslednjih 30 letih pred nami.

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo;

otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

de oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša bosta last!

Celoten pogovor z Rosvito Pesek lahko poskušate v zadnjem Najbolj Iskrenem podkastu, obsežnejši intervju pa na sestrskem portalu Domovina.