Kako izgleda življenje s tremi otroki, ki so stari pod tri leta?

Vir: Shutterstock

Imeti dva otroka, ki sta stara pod dve leti, je za vsako mamico poseben izziv. Imeti tri otroke, stare pod tri, pa je že na robu norosti. 🙂

Ob rojstvu najmlajšega, je bila hči, ki je srednji otrok, stara 14 mesecev, najstarejši sin pa je ravno dopolnil tri leta. Brez kančka dvoma lahko rečem, da je bilo prvo leto s tremi majhnimi otroki eno izmed najbolj intenzivnih obdobij mojega življenja (in to obdobje po svoje še traja), kajti dan mi je bil zapolnjen do zadnje minute, noči pa so bile vse prej kot prespane. A hkrati je bil to čas, v katerem sem bila priča tolikim nežnostim in prisrčnim podobam, ki se mi bodo vtisnile v spomin za vedno.

Brez kančka dvoma lahko rečem, da je bilo prvo leto s tremi majhnimi otroki eno izmed najbolj intenzivnih obdobij mojega življenja.

Dinamika med tako majhnimi sorojenci se spreminja iz meseca v mesec, spreminjajo se oni sami, in kako je izgledalo v začetku kluba »tri pod tri«, je čez leto dni izgledalo povsem drugače. Vseeno pa se da ujeti nekaj dejstev, ki so z nami ostala kar nekaj časa. Katera so ta?

Adrenalin in paleta čustev na višku

Tisto, kar mi je v začetnih mesecih te naše nove avanture najbolj ostalo v spominu, je to, da nisem več dohajala časa: bil je dan in bila je noč in bilo je naslednje jutro. Nekje vmes se je odvilo hranjenje, previjanje, igranje, branje, uspavanje, jokanje, trmarjenje, crkljanje, itd. Vse skupaj z večkratnimi ponovitvami.

Presenetilo me je tudi srečanje z novimi odtenki sebe: od skrajne nepotrpežljivosti in tistih blaznih občutkov »zmešalo se mi bo«, do presenečenja, od kod mi ta iznajdljivost in organiziranost. Sledilo je spuščanje nerealnih standardov in občasno mirno vsrkavanje vsega živžava okrog sebe, zavedajoč se, da določenih smešnih prigod naslednje leto več ne bo. Kot recimo, izredna pripravljenost starejših dveh, da bi previjala in s kremico namazala ritko dojenčka (samo za ilustracijo: kremica je bila vsepovsod, tudi na čelu).

Od jutra do poznega popoldneva bo vsaj eden od otrok spal

Ko je najmlajši še hodil trikrat na dan spat (kasneje dvakrat), starejša dva pa takoj po kosilu, je pomenilo, da je med 9.00 in okvirno 16.30 vedno eden od otrok spal. Kako sva z možem to zvozila, mi še danes ni povsem jasno, vem le, da sva se izurila v logistiki in bila v stalni pripravljenosti na »posodobitve«.

To, da si večino dneva med »ga ravno uspavam«, »ravno spi«, »čakam, da se bo zbudil«, tudi pomeni, da imaš znotraj tega časovnega okvirja precej omejeno gibanje, za družbo si manj dostopen, včasih pa tudi pride prav, ko te ljudje nehajo po nepotrebnem klicati, saj so se navadili, da tako ali tako nikoli pravočasno ne dvigneš telefona.

Trije različni načini hranjenja naenkrat – dojenje, učenje samostojnega hranjenja in mikroskopska analiza hrane

Zelo živo se spomnim, kako sem dojila dojenčka, hčerka je po mizi polila polovico juhe, sin pa je iz kosila naredil forenzično raziskavo.

Četudi malčki in triletniki že samostojno jedo, je to daleč od idile. Zelo živo se spomnim prizora, ko sem na kavču dojila dojenčka, hčerka je po mizi polila polovico juhe, nato pa nezaželeno hrano zmetala po tleh in si umazane prste brisala v očetovo ramo. In sin? Iz kosila je naredil forenzično raziskavo: »Kaj je to zeleno?«, »Kaj je to rdeče? Je to paprika? Jaz paprike ne jem. Blek. Fuj!« itd. In tako je bilo pri nas še mesece in mesece. Ob prihodu tretjega člana k mizi, pa je postalo nujno v bližini imeti »komplet za preživetje«: vsaj dve kuhinjski krpi, smetišnico in mokro krpo – za vse omake, ki so mimogrede pristale na steni. Toda vsak dan gre na bolje. 🙂

Pozabi na blaženo zlaganje stolpov, avtocest, železnic ali česar koli, kar ti drugi lahko uniči v sekundi

Fokusirano postavljanje visokega stolpa, gradnja lesene avtoceste z znaki, drevesi in hišicami naokrog ali igranje iger kot je ‘Človek ne jezi se’ so pri treh malih postale le še neulovljive sanje. Sprejeli smo, da imamo v hiši najprej enega (in nato še dva) »buldožerja«, ki z vso resnostjo opravljata svoje delo – podirata. Tako smo tekom leta te igre prestavili na »nedoločen čas« oziroma kakšno krajšo verzijo gradnje prilagodili na čas preden je šel najstarejši spat. Danes se gradbenih podvigov lotimo že večkrat, kljub temu, da že vnaprej vemo, da končni rezultat ne bo dolgo obstal. 🙂

Ko sprehod do bližnjega gozda ali obisk trgovine postane misija nemogoče

Večino stvari ti ne gre po načrtu, toda z vsakim dnem postajaš vedno bolj izurjen in samozavesten starš.

Če je bilo prej enostavno enega otroka dati v voziček ali v nosilko, drugega pa predse na poganjalček, je s tremi to postalo nemogoče. V tej novi situaciji, kjer eden sedi v vozičku, drugi na triciklu, tretji pa na kolesu, ti za varno prečkanje prometne ceste ali nasploh za kakršen koli daljši sprehod preprosto zmanjka rok. Tudi če sem zamenjala prevozna sredstva ali dojenčka posadila kam drugam (verjemite mi, sem poskusila), ni bilo nič drugače. Noge so poganjale ali tekale v vse smeri, samo tja ne, kamor bi morale. Rešitev je bila, da smo šli z avtomobilom do različnih igrišč (po možnosti, kjer je bil v bližini še sladoled) ali do sorodnikov in prijateljev, kjer je bilo veliko prostora za prosto rajanje.

Precej podoben občutek nemoči je bil tudi ob obisku trgovine. Najmlajši ni želel sedeti v nakupovalnem vozičku, dvoletnica se je prosto sprehajala po trgovini in kar ji je bilo znanega je tudi polizala in ugriznila (vse artikle s »posebnim pečatom« sem posledično tudi kupila). Da je triletnik s svojim malim vozičkom po trgovini vozil dirko formule 1, se niti nisem več sekirala. Tako je v prihodnje bilo enostavneje prenesti nekajminutni jok in sitnarjenje, ker tisti dan pač ni bilo na meniju njihove priljubljene jedi, kot pa da bi se še enkrat z vsemi tremi podala v stavbo, v kateri zna iti vse narobe.

Neidealno, a vseeno idealno

Več kot očitno, imeti dojenčka, malčka in triletnika pri hiši, pomeni, da ti večino stvari ne gre po načrtu in da je nemogoče, da bi vsakemu nudil tisto, kar tisti hip potrebuje. Toda z vsakim dnem postajaš vedno bolj izurjen in samozavesten starš ter prepričan, da si jim kljub svojim vzgojnim napakam dal nekaj, kar jim bo ostalo do konca življenja: brate in sestre, ki bodo zaradi majhne starostne razlike postali nerazdružljivi. Prvi sadovi se vidijo že sedaj.

 

Komentarji

  1. To je bila povsem vaša odločitev. Upam da ni veliko mamic,ki bi vam bile podobne oziroma bi se želele primerjati z vami.
    Zakaj ste se tako odločili,ne vem,ali je nosečnost prišla nepričakovano,ali ste se zavestno odločili za to.
    Vse kar ste zapisali v tem prispevku pomeni,da se zavedate,koliko neprespanih noči to prinese,joka,različnih načinov hranjenja,voženj k zdravniku….
    Seveda imate moža,ki vam pomaga.
    Kaj pa vi sami,utrujenost in ostalo,skrb zase? Tako fizično,psihično in duhovno.?
    Tudi če imate veliko pomoči.

    Ginekologi sami poudarjajo,da se more žensko telo po porodu spočiti. Vi te možnosti sploh niste imeli.

    Koliko počitka rabi žensko telo,bi vam znalo povedati ogromno mamic. Sploh tiste,ki so imele zdravstvene težave v nosečnosti,ob porodu ali po porodu. Tudi jaz sem med njimi.

    In tudi sama mamica mora imeti čas zase,seveda ob dojenčku ne,vendar kasneje pa. Vi te možnosti spet niste imeli.
    Pomoč gor ali dol.
    Vse pomoči tudi ne morete naprtiti možu,sorodnikom ali ostalim.

    Čez nekaj let napišite clanek,kako se počutite.

    1. Ob tem lepem zapisu sem se spomnila naših dni pred mnogo leti, ko sva imela 3 malčke stare do 2.5 let in bilo je prav tako zelo intenzivno, a ZELO lepo. Obdobje nege in crkljanja in razdajanja. Danes so stari 14, 15 in 16 let in je prav tako zelo lepo, a drugače intenzivno. So pa povezani in nikoli mi ni bilo prav nič žal, da si bili ‘tako skupaj’. Zame vredno! Hvala Bogu za vse blagoslove.

  2. Kar se tiče nosečnosti in otrok imamo na Primorskem pregovor: Kdor je pr moži, je v drugi koži!
    Kar pomeni, da nikoli ne reci nikoli, nosečnost se lahko zgodi zelo hitro in te najde nepripravljeno! Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je imeti tri otroke v tako kratkem času, praktično zanositi kmalu po porodu, zelo stresno! Kot je napisala Barbara, da se mora ženska tudi po porodu malo odpočiti, priti h sebi…V resničnem življenju pa ni vedno tako…
    Moja sodelavka je v dveh letih imela praktično tri, punčka ni imela še niti dve leti, ko je rodila dvojčka. Ni bilo lahko, ni bilo enostavno. Z možem sta bila zelo dobra ekipa, kljub vsemu se jima je odlično izšlo. Otroci so zrasli, super so.
    Včasih so ljudje živeli v razširjenih družinah. Bile so tašče, none, nonoti, tete, ki so pomagali porodnici tako s kuhanjem, pranjem, kot z varovanjem starejših otrok. Čeprav je bilo v taki družini treba tudi potrpeti, so ljudje preživeli prav na ta način, da so eden drugemu pomagali.
    Danes so mlade družine same, nikjer ni nobene tete, stare mame pa so še v službah. Očetje – eni so super in se poprimejo vsakega dela, zelo spretni so tudi z dojenčki, drugi pa se družini odmikajo, ostajajo v službi, ali pa se ukvarjajo s športom, na žalost tudi zato, da jim ni treba poslušati otroškega joka in gledati uboge, znervirane žene, ki ne ve, kam bi se dala in kako bi se spoprijela z vsemi težavami.

  3. Draga Mojca, lepo mi je brati in te na tak način ‘srečati’ po par letih (odkar sva bili aktivni v skupni referendumski ekipi). Iskrene čestitke! Korajžno naprej, marsikaj se zmore. Važno je to, kar ugotavljaš: odlična domača družba od najnežnejših let. In koliko lepih doživetij – samo pogledati jih je treba s prave strani. Sem preizkusila, 20 let je bil vsaj kakšen dojenček in par malčkov (postopoma pa tudi vse več večjih otrok) pri hiši.

    Žali pa me, ko berem ali slišim nekakšne subtilne nasvete o ‘planskem’ materinstvu. Drage gospe, vsak od otrok je planiran! Vsak je bil v Božjem načrtu davno pred tem, ko je sodobni svet nekatere naravne zakonitosti začel postavljati pod vprašaj. (Koliko ‘planiranih’ otrok se nikoli ne spočne! Ne, ni vse v človeških rokah. Pravzaprav je sorazmerno malo odvisno zgolj od naših želja in načrtov …)
    Vem, da je dandanes težko razumeti, toda nekateri še vedno (menda smemo, ali pač ne??) ‘planiramo’ družino po načelu: Bog že ve, kaj in koliko je (zame) najbolje – čemu bi se s tem obremenjevala in sekirala. Ali drugače: kar Bog da, tudi omogoči s svojo milostjo. Takrat, ko sem zavestno preložila skrb za število otrok v Božje roke, sem se počutila osvobojeno in sem z velikim veseljem sprejemala njegova naslednja darila. In – morda ne boste verjeli – težko mi je bilo sprejeti dejstvo, da se tudi to obdobje enkrat nepreklicno konča. Čisto ‘banalno’ razmišljanje: »Ubogi najmlajši, ki ne bo imel izkušnje mlajšega sorojenca in tiste vrste socializacije, ki jo tak status prinaša …« Namreč: da se otrok doma uči sobivanja z (nekoliko) mlajšimi in starejšimi. Tako popularna je montessori pedagogika – in kakšen ‘halo’, če jo katera mama izvaja v domačem ‘gnezdu’!

    Mojca, upam, da boš čez nekaj let res napisala predlagani članek o svojem počutju in izlila vso hvaležnost za izkušnjo in bogastvo, ki ti je bilo dano! Zagotovo ne boš obžalovala vsega veselja in materinske sreče (skrbi, neprespanost in razmetano stanovanje boš pozabila ali se nasmehnila ob spominu na to). Otroci ti bodo hvaležni, marsikdo od tistih, ki te zdaj ne razumejo, pa ti bo zavidal …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.