Kako izgleda življenje s tremi otroki, ki so stari pod tri leta?

Vir: Shutterstock

Imeti dva otroka, ki sta stara pod dve leti, je za vsako mamico poseben izziv. Imeti tri otroke, stare pod tri, pa je že na robu norosti. 🙂

Ob rojstvu najmlajšega, je bila hči, ki je srednji otrok, stara 14 mesecev, najstarejši sin pa je ravno dopolnil tri leta. Brez kančka dvoma lahko rečem, da je bilo prvo leto s tremi majhnimi otroki eno izmed najbolj intenzivnih obdobij mojega življenja (in to obdobje po svoje še traja), kajti dan mi je bil zapolnjen do zadnje minute, noči pa so bile vse prej kot prespane. A hkrati je bil to čas, v katerem sem bila priča tolikim nežnostim in prisrčnim podobam, ki se mi bodo vtisnile v spomin za vedno.

Brez kančka dvoma lahko rečem, da je bilo prvo leto s tremi majhnimi otroki eno izmed najbolj intenzivnih obdobij mojega življenja.

Dinamika med tako majhnimi sorojenci se spreminja iz meseca v mesec, spreminjajo se oni sami, in kako je izgledalo v začetku kluba »tri pod tri«, je čez leto dni izgledalo povsem drugače. Vseeno pa se da ujeti nekaj dejstev, ki so z nami ostala kar nekaj časa. Katera so ta?

Adrenalin in paleta čustev na višku

Tisto, kar mi je v začetnih mesecih te naše nove avanture najbolj ostalo v spominu, je to, da nisem več dohajala časa: bil je dan in bila je noč in bilo je naslednje jutro. Nekje vmes se je odvilo hranjenje, previjanje, igranje, branje, uspavanje, jokanje, trmarjenje, crkljanje, itd. Vse skupaj z večkratnimi ponovitvami.

Presenetilo me je tudi srečanje z novimi odtenki sebe: od skrajne nepotrpežljivosti in tistih blaznih občutkov »zmešalo se mi bo«, do presenečenja, od kod mi ta iznajdljivost in organiziranost. Sledilo je spuščanje nerealnih standardov in občasno mirno vsrkavanje vsega živžava okrog sebe, zavedajoč se, da določenih smešnih prigod naslednje leto več ne bo. Kot recimo, izredna pripravljenost starejših dveh, da bi previjala in s kremico namazala ritko dojenčka (samo za ilustracijo: kremica je bila vsepovsod, tudi na čelu).

Od jutra do poznega popoldneva bo vsaj eden od otrok spal

Ko je najmlajši še hodil trikrat na dan spat (kasneje dvakrat), starejša dva pa takoj po kosilu, je pomenilo, da je med 9.00 in okvirno 16.30 vedno eden od otrok spal. Kako sva z možem to zvozila, mi še danes ni povsem jasno, vem le, da sva se izurila v logistiki in bila v stalni pripravljenosti na »posodobitve«.

To, da si večino dneva med »ga ravno uspavam«, »ravno spi«, »čakam, da se bo zbudil«, tudi pomeni, da imaš znotraj tega časovnega okvirja precej omejeno gibanje, za družbo si manj dostopen, včasih pa tudi pride prav, ko te ljudje nehajo po nepotrebnem klicati, saj so se navadili, da tako ali tako nikoli pravočasno ne dvigneš telefona.

Trije različni načini hranjenja naenkrat – dojenje, učenje samostojnega hranjenja in mikroskopska analiza hrane

Zelo živo se spomnim, kako sem dojila dojenčka, hčerka je po mizi polila polovico juhe, sin pa je iz kosila naredil forenzično raziskavo.

Četudi malčki in triletniki že samostojno jedo, je to daleč od idile. Zelo živo se spomnim prizora, ko sem na kavču dojila dojenčka, hčerka je po mizi polila polovico juhe, nato pa nezaželeno hrano zmetala po tleh in si umazane prste brisala v očetovo ramo. In sin? Iz kosila je naredil forenzično raziskavo: »Kaj je to zeleno?«, »Kaj je to rdeče? Je to paprika? Jaz paprike ne jem. Blek. Fuj!« itd. In tako je bilo pri nas še mesece in mesece. Ob prihodu tretjega člana k mizi, pa je postalo nujno v bližini imeti »komplet za preživetje«: vsaj dve kuhinjski krpi, smetišnico in mokro krpo – za vse omake, ki so mimogrede pristale na steni. Toda vsak dan gre na bolje. 🙂

Pozabi na blaženo zlaganje stolpov, avtocest, železnic ali česar koli, kar ti drugi lahko uniči v sekundi

Fokusirano postavljanje visokega stolpa, gradnja lesene avtoceste z znaki, drevesi in hišicami naokrog ali igranje iger kot je ‘Človek ne jezi se’ so pri treh malih postale le še neulovljive sanje. Sprejeli smo, da imamo v hiši najprej enega (in nato še dva) »buldožerja«, ki z vso resnostjo opravljata svoje delo – podirata. Tako smo tekom leta te igre prestavili na »nedoločen čas« oziroma kakšno krajšo verzijo gradnje prilagodili na čas preden je šel najstarejši spat. Danes se gradbenih podvigov lotimo že večkrat, kljub temu, da že vnaprej vemo, da končni rezultat ne bo dolgo obstal. 🙂

Ko sprehod do bližnjega gozda ali obisk trgovine postane misija nemogoče

Večino stvari ti ne gre po načrtu, toda z vsakim dnem postajaš vedno bolj izurjen in samozavesten starš.

Če je bilo prej enostavno enega otroka dati v voziček ali v nosilko, drugega pa predse na poganjalček, je s tremi to postalo nemogoče. V tej novi situaciji, kjer eden sedi v vozičku, drugi na triciklu, tretji pa na kolesu, ti za varno prečkanje prometne ceste ali nasploh za kakršen koli daljši sprehod preprosto zmanjka rok. Tudi če sem zamenjala prevozna sredstva ali dojenčka posadila kam drugam (verjemite mi, sem poskusila), ni bilo nič drugače. Noge so poganjale ali tekale v vse smeri, samo tja ne, kamor bi morale. Rešitev je bila, da smo šli z avtomobilom do različnih igrišč (po možnosti, kjer je bil v bližini še sladoled) ali do sorodnikov in prijateljev, kjer je bilo veliko prostora za prosto rajanje.

Precej podoben občutek nemoči je bil tudi ob obisku trgovine. Najmlajši ni želel sedeti v nakupovalnem vozičku, dvoletnica se je prosto sprehajala po trgovini in kar ji je bilo znanega je tudi polizala in ugriznila (vse artikle s »posebnim pečatom« sem posledično tudi kupila). Da je triletnik s svojim malim vozičkom po trgovini vozil dirko formule 1, se niti nisem več sekirala. Tako je v prihodnje bilo enostavneje prenesti nekajminutni jok in sitnarjenje, ker tisti dan pač ni bilo na meniju njihove priljubljene jedi, kot pa da bi se še enkrat z vsemi tremi podala v stavbo, v kateri zna iti vse narobe.

Neidealno, a vseeno idealno

Več kot očitno, imeti dojenčka, malčka in triletnika pri hiši, pomeni, da ti večino stvari ne gre po načrtu in da je nemogoče, da bi vsakemu nudil tisto, kar tisti hip potrebuje. Toda z vsakim dnem postajaš vedno bolj izurjen in samozavesten starš ter prepričan, da si jim kljub svojim vzgojnim napakam dal nekaj, kar jim bo ostalo do konca življenja: brate in sestre, ki bodo zaradi majhne starostne razlike postali nerazdružljivi. Prvi sadovi se vidijo že sedaj.