Kaj si želim, da moji otroci vedo o svoji domovini?

Foto: Shutterstock

Kadarkoli na balkonih plapolajo zastave, občutim en velik ponos. Posebej na današnji dan, na dan rojstnega dne naše domovine.

Danes bom zaobšla vse leve in desne, vse bele in rdeče, vse proteste in protestnike in vse člene ustave in odgovorila otroku, ki me je vprašal, zakaj pa tokrat (spet) obešamo zastavo.

Dragi otrok, danes obešam zastavo, ker ima naša domovina, naša država rojstni dan. Zastava je na današnji dan podobna svečkam na torti. S ponosom jo obešam, kot jih s ponosom vsako leto sproti dodam torti zate.

Koliko let pa ima, me vprašaš. Kar nekaj se ji jih je nabralo. A je še vedno mlada. Še vedno se ne zna čisto dobro postaviti zase, a počasi pridobiva svojo modrost.

Nato te zanima, zakaj sploh praznujem njen rojstni dan. Ker jo imam rada, ti odgovorim. Ker ni popolna, a je moja, nosi mojo zgodovino in mi nudi varnost in zavetje. Ker mi njena zemlja daje hrano in njen svež zrak občutek svobode. Ker mi njene gore omogočajo, da preizkušam lastne zmogljivosti in mi na vrhu postrežejo z razgledom, kakršnega lahko iščeš daleč naokoli. Ker na bregovih njenih rek tako zelo diši in so potoki tako čisti, da te popolnoma prevzamejo. Ker je polna zelene barve in ker v njej prekipeva tudi lepot, ki jih ustvaril človek. Ker jo raziskujem že od malih nog, pa me še vedno vsakič znova osupne.

Je to najlepša dežela na svetu?, me izzivalno vprašaš. Bila sem že marsikje in tudi skupaj smo že bili. Marsikje smo že odprtih ust opazovali neskončne razglede na oceane, se s strahospoštovanjem A je moja. In tvoja. In zasluži si vso spoštovanje, ne glede na to, kaj vse in kdo vse mi pri njej ni všeč.približevali robu klifov, opazovali pokrajine skozi letalska okna, se izgubljali v čudovitih pisanih mestih. Kolikokrat smo že rekli, da bi še malo ostali, a smo bili naslednjega dne že hvaležni za pristanek na slovenskih tleh! Ja, vedno sem vesel, ko spet zagledam tablo Slovenija!, vzklikneš.

Ravno zato danes obešam zastavo, dragi moj otrok! Ker sem vesela in hvaležna, da je tukaj moja domovina. Da ni popolna in ni najlepša in še veliko ji manjka, da bo samozavestno kljubovala norostim. A je moja. In tvoja. In zasluži si vso spoštovanje, ne glede na to, kaj vse in kdo vse mi pri njej ni všeč.

No, morda pa ne morem popolnoma zaobiti levih in desnih in ustave. Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal John Fitzgerald Kennedy: “Ne sprašuj, kaj bo zate storila domovina – vprašaj raje, kaj sam lahko storiš zanjo.”