Kaj še ostane kristjanu ob veliki noči, ko mu vzamejo vso folkloro

Foto: Shutterstock

Ljudje radi praznujemo. Ob praznikih se potrudimo z vsem – frizuro, lepšim oblačilom, pospravljenim in okrašenim stanovanjem, dobrotami na mizi. Včasih se s tem celo toliko ukvarjamo, da nam zmanjka moči in volje, da bi se posvetili bistvenemu. Morda se v silnosti  potrebe, da bi bilo vse brezhibno, celo spremo.

Letošnji post

Letos je postni čas še posebej milosten. Začel se je s tem, da je v zraku viselo pričakovanje, če in kdaj in kako bo epidemija zajela tudi našo deželo. Nadaljevalo se je z izjemno šolo ponižnosti, ko smo morali čez noč spremeniti vajeni način življenja in razmišljanja. Ko kar naenkrat ne moremo iti več čisto povsod, ko moramo pod prisilo celo pri hrani razmišljati malo bolj postno (»Mami, zmanjkalo je Nutelle!!!« – »V trgovino grem naslednjič čez kake štirinajst dni ali tri tedne!«), ko moramo po (zares samo najnujnejših) opravkih z masko preko obraza …

Poleg vsega smo, iz danes na jutri, ostali brez svete maše in možnosti spovedi, brez obeta blagoslova zelenja in velikonočnega žegna in procesije. In Emavsa.

Bomo res ostali brez vsega?

Ob vsem, kar nam je bilo postopoma odvzeto, sem se počutila, kot čebula, ki jo počasi lupijo. Vsake plasti mi je bilo škoda, a sem odvzem razumsko sprejela. In vsaka plast, ki je ostajala, je bila bolj cenjena. A nazadnje sem jo vseeno spustila iz rok; naj gre …

In tako je zdaj ostala samo še živa sredica. Tisto najglobje, najbolj ranljivo, a tudi najbolj pristno. Moj osebni odnos z Bogom brez vseh mask, pomagal in odvračal. Tista srčika, ki mi je nihče, nikdar ne more odvzeti, če tega sama ne pustim. Jaz in moj Bog.

Kaj torej ostaja?

Ne, maše se v tem hipu ne morem udeležiti. Ne morem prejeti obhajila, lahko pa začutim kaj mi Bog pri vsaki maši daruje. Ljudje smo prepogosto narejeni tako, da se šele, ko nečesa ni več, zavemo, kaj smo imeli. Pri vsakem povzdigovanju se nam je Jezus podaril. Smo to sploh znali v polnosti ceniti? In ali se zdaj zavedamo možnosti prejema duhovnega obhajila, ki nam nadomešča zaužitje živega Jezusa?

Ne, k spovedi ta hip ne moremo. Lahko pa obudimo kesanje. Lahko popravljamo svoje grehe, se In tako je zdaj ostala samo še živa sredica. Tisto najglobje, najbolj ranljivo, a tudi najbolj pristno.opravičimo, prosimo Boga za odpuščanje, trdno sklenemo, da se bomo pa tokrat vendarle poboljšali. In kar je najpomembneje – Bog nas vseeno sliši.

Tudi brez blagoslovljenih butaric in oljčnih vejic bomo letos ostali. Sicer nam jih bodo blagoslovili škofje na daljavo, ampak to ni enako. Ali pa vendarle je? Kaj, če bi letos ob slavnostnem Gospodovem prihodu v Jeruzalem  mahali z nečim trajnejšim od zelenja? Morda dobrim delom, morda molitvijo ali pa prijaznim klicem nekomu …

Pa pirhi in potica? Bodo sploh imeli svoj pravi okus brez blagoslova? O, brez skrbi. Vsako posamezno jedilo bomo letos še prav posebej skrbno pripravili (morda ga bo za odtenek manj), ampak lahko bomo podoživeli Jezusove kaplje krvi, trne njegove krone, utrujeno in boleče telo, ostrino žebljev … In ob vsaki jedi bomo lahko Jezusu zašepetali: »Oprosti, tudi zaradi mene si trpel.«

Pa Emavs? Ja, ta pa ne bo pravi. Vseh, ki bi jih želeli, telesno ne bomo mogli objeti. Ampak objemimo vsaj tiste, ki jih lahko. Nad vse ostale pa kličimo objem Božjega blagoslova.

Nam je bilo sploh kaj odvzetega?

Bistva nam taki ali drugačni ukrepi pravzaprav sploh ne morejo odvzeti. Ko na trenutno stanje pogledaš iz druge strani, namreč pomanjkljivosti skoraj ni. Izredne razmere namreč v ničemer ne morejo tekmovati z neskončno skrivnostjo Vstajenja. Kakšen Božji dar je to spoznanje. Kakšen dar.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Vere meni ne more nihče…
    Vere meni ne more nihče vzeti. Lahko pa mi vzame dostojanstvo. Pa svobodo. Pa svobodno voljo. Da Slovenija ne more biti in ni izjema v pandemiji je bilo nekaterim jasno že februarja, ko so bile naše šole dobesedno prazne in so ponekod celo ustavili pouk. Umro jje cca 160 ljudi, povezanioh z zapleti okoli gripe. Jaz bom nedvomno premislil komu bom zaupal svoj glas na naslednjjih volitvah. Kruhoborcem, ki so se takoj prislinili k največji stranki, da bi ne bilo volitev, zagotovo ne. Pa niti stranki, ki je brez potrebe vzela obisk maš ne. Očitno (vse bolj tudi za laike) je bil uprizorjen le velik šov za množice smo “lahko” prebavili ukrepe, kateri niso bili potrebni. Lahko čakamo še tedne, to je to. Mi smo glavnino dali skozi februarja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja