Kaj me o materinstvu uči narava?

narava

Če pogledam v svojo okolico opazim veliko zelenega, pa še več rjavega in rumenega. Visoke temperature in suho poletje naredita svoje. Zakorakali pa smo v jesen, ko bo manj sonca in več dežja, pa tudi več zelenja in več blata. In ko tako opazujem naravo okoli sebe, se od nje lahko veliko naučim o svojem materinstvu.

Narava me uči potrpežljivosti.

Saj res. Kdaj sem že posejala tista semena, pa še vedno niso vzklila? Spomnim se prvega leta mojega vrtnarjenja, ko sem spomladi posejala špinačo. Vzklilo ni nič. In ko sem že sprejela, da pač iz teh semen ne bo nič, je jesen s svojo ohladitvijo prinesla presenečenje. Moja špinača je po tolikih mesecih vzklila in nas hranila še pozno v zimo. Vse se zgodi ob svojem času. Narave ne moremo preprosto potisniti naprej. Prav tako ne otrok. Tako kot seme vzkali ob svojem času in drevo obrodi ob svojem času, tudi otrok zacveti ob svojem času. Tako se ob vsakem otroku učim potrpežljivo čakati, da bo nastopil njegov čas.

Narava me uči radodarnosti.

Zakaj bi se jezila na preštevilne peške, ki jih pljuvam na zemljo, ko se sladkam z lubenico, ko pa lahko iz ta istih semen vzgojim na desetine sadik. Iz enega samega sadeža. Kako je narava radodarna. Pa jaz? Zmorem dati samo sebe? Tudi ko že desetič ponoči vstanem in tolažim otroka?

Narava me uči poskrbeti zase.

Rastline si izborijo vsaka svoj prostor na gredici, korenine pa usmerijo k viru vode. Pa jaz, se znam napolniti z izvirom žive vode? Znam poskrbeti zase, za svoje potrebe? In ko poskrbijo zase, naredijo prostor še za druge, ki začnejo rast v njihovem zavetju ali pa kar po njih. Mar ni enako z otroki? Če poskrbim zase, bodo jemali od mene in če jim dovolim, me bodo prerasli. Pa ne nujno v velikosti, pač pa v svojih talentih in sposobnostih. Naredili bodo še korak dlje kot jaz.

Narava me uči odgovornosti.

Kako obilno me blagoslavlja s svojimi darovi. Daje mi hrano, vodo, zrak, zemljo – vse, kar potrebujem. Kot bi mi na krožniku postregla z vsemi dobrotami, vendar me ne sili, da jih pojem. Ponuja mi izbiro, ponuja mi odločitev. Tudi jaz si prizadevam delati enako. Dati otrokom dovolj prostora, da lahko sami izberejo svojo pustolovščino in v kompletu z njo tudi prevzamejo posledice svojih odločitev, ki bodo včasih tudi napačne. 

Narava me uči prilagodljivosti.

Če piha burja z desne strani, bodo sadeži uspevali na levi strani. Narava išče načine, da se prilagaja vedno novim razmeram. Tudi materinstvo je stalno prilagajanje. Lovljenje ritma spanja, odhod v vrtec, težave v šoli, skrivnostne nočne more, nepričakovane bolezni, novi interesi in razvažanje sem in tja. Samo če se prilagodim, lahko preživim. Jaz in družina. 

Narava me uči upati.

Letošnja karantena je poleg številnih neprijetnosti prinesla tudi izkušnje fantastičnih sprememb v naravi. Vračanje živali na ozemlja, kjer jih že dolgo ni bilo. Kristalno čista voda v Beneških kanalih. Čisto ozračje na Kitajskem. Narava nas je osupnila s svojo sposobnostjo očiščevanja in prenavljanja, rasti in obnavljanja. Po vsakem dežju posije sonce, tudi v naših odnosih in naših družinah. 

Narava me uči nepopolnosti.

Na sprehod po gozdu opazim, da so drevesa ukrivljena, zlomljena, deformirana, zabrazgotinjena, posušena. A vseeno lepa in rodovitna. Celo lepša od gojenih nasadov. Težko pa na ta način gledam nase. In včasih tudi na otroke. Pa ravno nepopolnost je tista, ki jo lahko ljubim. 

foto: storyblocks.com