“Kaj je vera?”

Ne dolgo tega sem imela zanimivo versko (dobesedno) razpravo … z osem let staro punco. Ni mi bilo jasno, od kod vprašanja, a meni so dala misliti.

»Kaj sploh je to vera?« me je vprašala, kar tako, mimogrede. Uf, sem si mislila … »Samo, da premislim, kako ti odgovoriti …«. Krščanstvo, recimo, pa judovstvo, islam, budizem … , sem hitro mlela. Aja ne, to je religija.  

»Vera je … močno prepričanje v nekaj ali nekoga,« sem rekla. »Kaj je pa to prepričanje?« se ni dala. »Morda druga beseda za vero,« sem glasno razmišljala.

»Ne veš, ane?« me je izzivala.  Ne more biti tako težko, vero bom pa že razložila, sem si rekla in se zbrala.

»Ok, dajva od začetka. Vera je … nekaj takega kot kadar se usedeš na neznan stol. Ne veš, ali te bo držal, ampak ti vseeno zaupaš, da te bo in se usedeš. Razumeš?«

»Aha«
» … Ali kot greš zvečer spat in si pripraviš zvezke in obleko za naslednji dan … in imaš torej vero, da se boš zjutraj zbudila. Ali kot če ne veš, kam moraš, pa na cesti nekoga vprašaš, in greš v smer, ki ti jo pokaže, čeprav ne veš, kam moraš in ne veš, ali on res ve … No, samo da pri veri je tako, da zaupaš, da Bog res ve,« sem bila kar na enkrat pametna.

»Ampak, kako pa veš, ali jo imaš. Meni se vedno zdi, da jo malo imam, pa je spet nimam,« reče.

»Hmm, jaz tudi.« In začnem razmišljati o tem, da se mi včasih res že zdi, da jo imam, ker jo imam privzgojeno, naučeno, v obredih in navadah, ker je tako prav. In potem, ne vem, če jo imam. In se sprašujem, če jo sploh imam, če se to sprašujem.  

»Vera je dar,« ponovim naučeno. »Dana ti je. Ali ti pa ni. Ampak če jo iščeš, potem ti bo morda tudi dana. In ti jo iščeš, ane?« vrnem besedo, ker se mi zdi, da utegne priti še kako težje vprašanje.

»Po moje jo. Saj mora biti čudno, če greš spat, brez da misliš, da se boš zbudil in če vprašaš, kam je treba it, potem greš pa v drugo stran,« odgovori in jaz prikimam. Zamisli se ona, zamislim se jaz in pogovora je konec.

Zanjo ne vem, a meni se vedno znova postavljajo vprašanja vere. In vsakič znova se mi zdi, da je nekaj, kar ljudje prejmejo, razumejo in živijo na tako zelo različne načine, težko razmišljati in razlagati. Morda je živeti še najlažje.