Kaj imata skupnega prvi svetnik, ki je bil vse življenje razbojnik, in Marija

Vir: Flickr

Prizor na Golgoti na veliki petek ob treh popoldne je srečanje svetnikov z Jezusom. Zavejmo se nekoliko odnosa med Jezusovo materjo Marijo in Dizmasom, desnim razbojnikom. V svetniškem koledarju je Dizmas postavljen ob Marijo in njen “Zgodi se”, torej 25. marca. Takrat se ju skupaj spominjamo. Čudovita Božja logika na delu!

Marija in prvi svetnik razbojnik

Marija je, Bogu hvala, jasno postavljena. Njena svobodna udeležba v resnici Božjega razodetja in zvestoba od oznanjenja do srečanja pod križem in še čez, jo postavlja na vrh občestva svetnikov.

Dizmas v srečanju na križu postane, kar je v Božjem načrtu zanj zapisano že v začetku, Kristusov učenec.

Desni razbojnik, sveti Dizmas, v tradiciji ni toliko izpostavljen, a vendarle gre za prvega svetnika. S svojo obljubo: “Še danes boš z menoj v raju,” ga kanonizira Kristus sam, zgled in nauk, ki mu ga pred tem daje, pa je dejavna ljubezen. Dizmas je priča, kako Kristus izroči svojo mater Marijo za mater nam vsem. Ob tem izkusi, kako Bog vstopa v odnos s človekom in se podarja v občestvu.

Eno je gotovo: Kristusova ljubezen nikoli ni vprašljiva. On ljubi brezpogojno in se daruje do konca, do križa. Ljubi pa naprej v večnost in je neskončno potrpežljiv. Kristusovega zgleda nam ob drži Marije navadno ni težko sprejemati, se pa zatakne, ko se Njegova ljubezen izlije na razbojnika tik pred smrtjo. Kako to, da mu je odpustil?

Gledano z očmi človeka se zdi nesprejemljivo. Od razbojnika bi zahtevali pokoro in vsaj neka vidna znamenja in dokaze o njegovem spreobrnjenju. Neke rezultate pač, ki bi nas pomirili in odvrnili od skušnjave posnemanja Dizmasovega življenja, torej da bi celo življenje živeli zase kot razbojniki, na koncu pa izpričali vero v Kristusa in se elegantno “prišvercali” v nebesa.

Vsak je poklican, da odgovori

A Gospod vidi v srce. Vsakega izmed nas pozna in vsakega vzljubi in ljubi. Hkrati tudi ve, da je Dizmas na ljubezen v resnici odgovoril. Ta vzgib je bistven. Dizmas gre skozi ključne postaje svoje prenovitve in uglasitve na Kristusa. Obžaluje, obsodi svoje ravnanje, sprejema odgovornost in kazen za dejanja in izpriča vero, da je Kristus Gospod. In Kristus ga ne resetira, temveč njegovemu življenju daje novo vrednost. Ne odpravi trpljenja in kazni, ju pa osmisli in posveti. Dizmas v srečanju na križu postane, kar je v Božjem načrtu zanj zapisano že v začetku, Kristusov učenec. Vzklik: “Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!” je že ta trenutek izpoved vere v Vstalega. Izpoved, ki kaže, da so se Dizmasu nebesa odprla. Ne iz preračunljivosti, temveč v temeljnem notranjem izkustvu, zaradi katerega bi, če ne bi bil obsojen, z apostoli in učenci hodil za Kristusom.

Zanašati se torej na poslednji trenutek in se v življenju zavestno odpovedovati uglaševanju na Božji načrt nekako pomeni ostajati razbojnik, ki vedno zgolj jemlje. Čeprav se sveti Dizmas zave čisto ob koncu, sporoča prav to: srečanje z Bogom je odločitev Zanj, je odgovor na predlog njegove ljubezni, je izročitev in služenje.

Marija in Dizmas, človeka in svetnika obeh robov človekovega bivanja. Človeka hoje po robu nebes in pekla sta sporočilo, da smo vsi tu nekje vmes. In vsi brez izjeme s pomembnim zagotovilom, da se v spreobrnjenju in svojem osebnem “zgodi se” odzovemo za novost v Kristusu. Biti in ostajati kot učenci v Njem, je svetost.