Jeza – najintenzivnejši klic po očetu

»Neee!« zariplo vpije malček, tepe in nori, ker mu je bratec vzel avto.

Čeprav otrokova jeza ni nekaj, s čimer bi se smeli in zmogli soočati samo očetje, je to čustvo še posebej »očetovo« in otrok pogosto očeta najbolj intenzivno »pokliče« v odnos prav preko izbruhov trme. Če se je oče lahko »šlepal« na račun mame, ki je v prvih mesecih skrbela za otroka, ga tolažila in vzgajala, otrokovi izbruhi trme pogosto tudi pri mami, ki je v takih trenutkih marsikdaj nemočna, prebudijo željo po vključitvi očeta.

Otrok pogosto očeta najbolj intenzivno »pokliče« v odnos preko izbruhov trme.

Najpogosteje pa ta energija in odločenost malčkov očeta spravlja v stisko. Stiska se pogosto še poveča ob pričakovanjih okolice, da bo »fotr umiril mulca in mu postavil mejo«. Vendar se očetje (in mame) pogosto znajdemo za take situacije popolnoma neopremljeni, saj imamo samo nejasno idejo, da nasilje škodi otroku, hkrati pa nimamo nobenega pravega zgleda iz lastnega otroštva, kako ravnati z neobvladljivimi čustvi jeze. Ob otrokovih izbruhih se zato zlahka prebudi naš lasten občutek nemoči ob čustvu, ki nas preplavi, in strah pred nepopravljivimi posledicami, ki mu sledijo.

Oče kot otrokovi pomožni možgani

Najpomembnejša in ključna stvar je, da se ob otroku najprej umirimo. To je seveda dosti lažje reči kot storiti. Pomaga, da si priznamo vso nemoč, stisko, negotovost, jezo, ki je v nas. Včasih v takih situacijah nehote priplavajo tudi usedline lastne jeze, ki so se ob nepravičnih odzivih odraslih nabrale v našem otroštvu. Ko si ovrednotim, da ni vsa moja jeza zaradi otrokovega norenja, ampak je tudi posledica moje zgodovine, sem lahko bolj sočuten do otroka.

Pomembno se je tudi zavedati, da je otrok v trenutku izbruha trme nemočen, saj je v stresnem odzivu, ki ga aktivira za boj ali beg. Njegovi možgani so preplavljeni ter za pogovarjanje in pogajanje nedostopni, ko gre za intenzivno reakcijo. Starši smo otroku v taki situaciji nekakšni pomožni možgani, ki pomagajo umiriti vse te intenzivne reakcije, zato je izjemno pomembno, da z njim ohranjamo stik.

Dodatno ga pomaga umiriti, če njegova občutja ubesedimo (npr. »Jezen si, ker ti je bratec vzel igračo.«). Pogosto smo v skušnjavi, da bi takoj presojali ustreznost odziva (npr. »Saj ni nič takega, če ti je vzel, samo pogledati je hotel.«), ampak to samo poveča otrokov stresni odziv, saj poveča njegov občutek nerazumljenosti in osamljenosti.

Najpomembnejša in ključna stvar je, da se ob otroku najprej umirimo.
Če je potrebno postaviti mejo, naj ta meri na vedenje, ne na čustva.

Omejujemo vedenje, ne čustev

Če je potrebno postaviti mejo, naj ta meri na vedenje, ne na čustva (npr. »Vem, da si jezen na bratca, ampak ne tepemo drugih, ko smo jezni.«). Vsekakor pa je pomembno, da otroka, njegovo okolico, pa tudi sebe zaščitimo (npr. »Vidim, da si zares jezen in lahko me stisneš, lahko se ruvava, ne bom pa dovolil, da me poškoduješ.«). S tem tudi otroku naredimo uslugo, saj bo za nazaj obžaloval, če bo kaj polomil ali koga poškodoval (četudi morda tega ne bo pokazal).

Ko je otrok pomirjen do te mere, da že obvladuje svoje reakcije, se lahko o dogodku tudi pogovorimo. Hkrati ni odveč dodati, da otroci navadno dobro vedo, zakaj njihov odziv ni bil ustrezen, in da z razlaganjem in analiziranjem situacije lahko zelo hitro otroku naložimo krivdo in ga sramotimo. Največ se bo gotovo naučil skozi zgled, ki mu ga kot odrasli damo s svojo umirjenostjo. Poleg tega bodo te ponovitve pomagale njegovim možganom, da se bodo hitreje in bolj učinkovito znali umirjati.

Kako biti oče se ne moremo učiti od mame ali žene, zato je toliko bolj dragoceno, ko lahko iščemo svojo pot očetovanja preko sproščene debate z drugimi očeti.

Skupina za očete – iskanje rešitev za dileme očetovanja

Takšni idealni razpleti ob utrujenosti in »gužvi« družinskega vsakdana ne uspejo vedno. Vendar pa si velja zapomniti, da otrok potrebuje »dovolj dobre starše«, ne idealnih, in da z vsako situacijo, ko nam uspe umirjeno odreagirati in pomagati otroku, da se čustveno umiri, gradimo otrokovo zmožnost samopomiritve in pozitivne samopodobe. Hkrati pa je pomembna tudi spodbuda, da vztrajamo na tej poti.

Skupina za očete predstavlja eno od spodbud za refleksijo svojih reakcij do otrok in žene, hkrati pa tudi možnosti za iskanje drugačnih rešitev in načinov, kako umiriti otroka in kako vzpostaviti trden odnos z njim. Kako biti oče se ne moremo učiti od mame ali žene, zato je toliko bolj dragoceno, ko lahko iščemo svojo pot očetovanja preko sproščene debate z drugimi očeti.

Skupina za očete poteka prek spleta ob sredinih večerih (od 20.30 do 22.30). Datum prvega srečanja posamezne izvedbe in druge informacije so na voljo na spletni strani skupine, kjer se lahko na skupino tudi prijavite. 

Miha Rutar je družinski in zakonski terapevt ter voditelj skupine za očete.