Jernej Kuntner: “Plašni in neopazni otroci v sebi skrivajo veliko bogastvo in potenciale.”

Foto: Tomo Strle_CITRUS

Jernej Kuntner je vsestranski umetnik, najbolj poznan kot igralec nepozabnih vlog v oddajah, serijah in filmih. Njegov glas in režijo najdemo v skoraj vseh sinhroniziranih celovečernih animiranih filmih. Udejstvuje pa se tudi na literarnem področju. Za naš portal je povedal, kako je napisal zgodbo, ki je kljub svoji politični nekorektnosti za otroke zelo dragocena, saj se dotika teme, ki se je drugi izogibajo. Spregovoril je tudi o tem, kako sta z ženo vzgajala otroke ter kako danes kot starša odraslih otrok negujeta svoj odnos. 

Lani ste izdali prelepo knjižico Berta – o plahi srnici, ki je sicer bistra in zvedava, a plašna. V bistvu je to zgodba o vseh neopaznih in sramežljivih otrocih. Kako to, da ste se odločili za to tematiko?

Iskreno sem želel povedati neko zgodbo, ki mi je ležala na duši. Že pred leti sem jo pripovedoval svojim otrokom in jo tako oblikoval. Originalno je bila zgodba o debeli srnici Berti. Ko sem prišel do založbe, so mi pojasnili, da je izraz »debela« popolnoma nesprejemljiv za sodobni čas. Zato je šlo to ven in je ostala samo srnica Berta.

Ste torej napisali politično nekorektno pravljico?

Ja. Vsebina je o srnici, ki je rahlo predebela in sramežljiva, ampak jo potem življenje izkleše in postane samozavestna in postavna. Tudi to je bilo politično nekorektno, češ da namiguje, da so debeli grdi … Očitno sem obtičal v osemdesetih. Z Mohorjevo založbo smo potem uspeli najti neko srednjo pot in vse to, kar sem hotel povedati v tej zgodbi, skomunicirati na, za sodobni čas, primeren način.

Zgodba o bistri, plahi srnici je tudi zgodba o vseh neopaznih otrocih, ki še ne vedo, kako izjemni in čudoviti so v resnici.

To sem seveda sprejel, čeprav se s tem še vedno ne strinjam popolnoma. Če poveš nekaj direktno, to še ni žaljivo. Ne gre za lepo ali grdo, še zlasti pri otrocih ne, gre za zdravo in nezdravo. S tem se mora človek slej ko prej soočiti, nekaj narediti glede tega in razviti svoje potenciale. Če ne, pa pač ne.

Vsekakor je prekomerna teža pri otrocih danes vedno večji problem … In bi jasna komunikacija morda bolje nagovorila težave, s katerimi se srečujejo.

Ja, ta problem se ne naslavlja, ker je o njem nekorektno govoriti. Več ljudi mi je reklo, da bi bilo bolje, da bi tudi v naslovu ostala »debela«, saj tako konkretno nagovori problem, ki ga debelušen otrok ima. Nič ni narobe s tabo kot osebo, tudi za svojo težavo, zaradi katere morda skrivaš svoje druge sposobnosti, nenazadnje nisi kriv sam, saj so ti prehranjevalne navade privzgojili drugi. Imaš pa moč, da nekaj spremeniš.

Vsekakor pa je glavno sporočilo zgodbe o srnici Berti ostalo nedotaknjeno. Plašni in neopazni otroci v sebi skrivajo veliko bogastvo in potenciale.

Ste bili kot otrok plašni?

Ja, sem bil. Morda sem tudi sebe nezavedno vpletel v zgodbo. Več plasti je v njej.

Sicer pa, da poenostavim, gre za lepo zgodbo z ljubkimi ilustracijami. Nič drugega in to je dovolj. Ni treba, da je vse nekaj posebnega, nekaj drugačnega … Umetnost je tudi v povsem osnovnih in preprostih stvareh in tudi sama je lahko preprosta.

Morda otroci po taki umetnosti še najbolj hrepenijo. Kaj torej svetujete staršem, ki imajo plašne otroke? Je to sploh problem? Dandanes, ko vsi samo silijo v ospredje, je morda zadržanost prej vrlina kot pomanjkljivost …

Berta je drugačna, posebna. Zanimajo jo druge stvari kot večino srnic, ki so lepe, sloke in se ukvarjajo samo s tem. Njo zanima narava. Všeč ji je srnjaček Bor, ki se ne zmeni zanjo. Življenje pa stvari obrne na glavo in v težki preizkušnji se oba prekalita. Berta postane lepa, sloka in ostane pametna ter razgledana. Tudi Bor odraste in začne ceniti njeno vsestranskost.

Plašni in neopazni otroci v sebi skrivajo veliko bogastvo in potenciale.

Morda je to nasvet staršem, ki imajo tihe, sramežljive otroke: »Pustite jim, da razvijajo tisto, kar imajo. Ne skušajte uresničiti svojih neizživetih želja preko svojih otrok. Otrok je vedno drugačen, kot smo mi. Slej ko prej se obrne tako, da je prav. Zanj in za vas.«

Kako je vas oblikovalo vaše očetovstvo?

Nikoli nisem imel težav biti oče, biti z otrokom, se mu posvečati, mu dajati sebe na polno … Tudi ko sem začel zelo aktivno delati v gledališču, na televiziji … In sem res veliko delal in sta bila otroka več z ženo kot z menoj. Vendar vedno, ko sem bil prost, sem bil z družino. Zame ni bilo tega, da bi šel s fanti na fusbal … Zame je bila sprostitev in veselje biti skupaj z ženo in otroki.

Prihajam iz urejene družine. Oče je umetnik, mami je bila učiteljica. Z bratom sva odraščala v sedemdesetih, osemdesetih … Veliko smo bili zunaj. Po gimnaziji sem šel v vojsko. To je bila hitra šola življenja, ki je iz fanta naredila moža. Hitro si sprevidel, če še nisi vedel, da sploh nisi noben alfa, ampak da si vedno beta. Da je vedno nek alfa nad tabo. In v življenju je prav tako. To, da si misliš, da si alfa, je celo škodljivo, ker ti življenje vedno znova kaže, da nisi, in potem so ljudje nesrečni in frustrirani. Ne naredijo analize, zakaj so nesrečni – ker narobe razmišljajo.

Že v vojski sem vedel, kaj hočem – družino. Življenje mi je pripeljalo na pot čudovito ženo Moniko. Prvič sva se srečala na predstavi Romeo in Julija v Mestnem teatru. Oba sva vedela, da želiva otroke, in to nama je bilo, hvala Bogu, dano. Še kot študenta sva dobila prvega otroka. Imava zlata fanta in punco, sedaj že odrasla.

Otrokom sva želela dati neko zdravo vzgojo, brez pregovarjanja in z veliko mero doslednosti.

Kako sta vzgajala svoja otroka?

Oba imava nekako prirojen občutek za otroke. Otrokom sva želela dati neko zdravo vzgojo, brez pregovarjanja in z veliko mero doslednosti. Žena je učiteljica tudi po poklicu.

Midva z otrokoma nisva imela težav, niti v adolescenci ne. Verjetno zaradi osnovnih pravil, ki smo jih postavili do tretjega leta. Do takrat postaviš vse meje in moralne norme. Seveda vzgoja poteka veliko dlje, ampak do tretjega leta je nekako temelj. To je ta osnovna kepa, ki se potem skozi leta kotali v veliko kepo. Postavi se do tretjega leta. To sva naredila in to uspešno. Pa sta si otroka po karakterju precej različna.

Ko velikokrat opazujem sodobno vzgojo, vidim, kako zelo narobe je z vidika otroka, da nima jasno postavljenih meja. Z otroki se je treba veliko pogovarjati, nikakor pa ne pregovarjati. Meje morajo biti jasno določene.

Izjemno pomembno je, da sta starša enotna. Da se glede otrok nikoli ne kregata pred njimi. Morda spet politično nekorektno, ampak izjemno pomembno je, da mama glede vzgoje nikoli ne kontrira očetu pred otrokom. In seveda obratno. Če je treba, si kontrirajta na štiri oči. Da otroci ne vidijo razkola. Ker to izrabijo.

Moram reči, da sva bila z ženo vedno precej enotna glede vzgoje, zato je bilo tudi naše družinsko življenje prijetno. Morda se spomnim enega primera, ko sem bil neizprosen.

Foto: Tomo Strle_CITRUS

Povejte …

Rad degustiram različno hrano, žena pa ne mara jesti stvari, ki ji na pogled niso estetske. Sin je bil star kake štiri in pol, ko smo bili na morju in sem si v restavraciji naročil črno rižoto. Sin je nekako povzel ta mamin strah ali gnus in ni želel poizkusiti. Kot na otroka prenesemo strah pred psi ali kačami, je ona nanj prenesla ta svoj strah. Tega pa nisem želel sprejeti. Otrok je bil zbegan. Vztrajal sem, da vsaj poizkusi, če mu ne bo všeč, lahko tudi izpljune, ampak ne želim, da zavrne, dokler ne poizkusi sam. Danes je to ena njegovih najljubših jedi.

Ne smeš svojega strahu prenesti na otroka. Lahko in moraš nanj prenesti svoje vrednote, ne pa tudi predsodkov in strahov.

Izjemno pomembno je, da sta starša pri vzgoji enotna. Da se glede otrok nikoli ne kregata pred njimi.

Kako sta z ženo opravila prehod od biti starš otroka, ki je povsem odvisen od tebe, do biti starš odraslega otroka?

Ja, to ni lahek prehod. Midva sva to kar dobro rešila. Vidim, da imajo ženske pri tem večjo težavo, zlasti s sinovi. Če moja žena ne bi bila inkluzivni pedagog tik pred doktoratom, bi jo morda zaneslo. Ženske se zelo navežejo na sinove in če delajo iz njih svoje čustvene partnerje, jim s tem naredijo veliko škodo. Marsikatera ženska to napako jasno opazi pri drugih mamah – jo ima torej razumsko ozaveščeno, pri sebi pa je ne opazi. Otroka moraš pustiti, da odleti, in ga pri tem spodbujati.

Mož in žena morata svoje življenje osmisliti tudi z drugimi stvarmi, ne le z otroki.

Kako sta vstopila v vlogo tašče in tasta?

Mislim, da sva oba dobra in odprta človeka in se jasno zavedava, da je partner izbor najinih otrok in ne naju. Res pa je tudi, da če imaš normalno vzgojene otroke, si tudi oni najdejo normalne in prijetne življenjske sopotnike. Takšnih pa ni težko sprejeti, zato tudi nama to ni bil problem.

Kje se potem zalomi? Vzgojnih problemov je namreč vedno več …

Ne vem. Zdi se mi, da že veliko staršev prihaja iz permisivne vzgoje in seveda tudi sami tako vzgajajo. Če želiš voziti avto, moraš opraviti kar zahteven izpit in imeti prakso, za starševstvo pa ni nobenega »izobraževanja«.

Znani terapevt Miha Kramli je pred časom v intervjuju za naš portal izpostavil, da bi bilo nujno v šolo za starše, ki jo morajo opraviti pred porodom, dodati izobraževanje o škodljivosti pametnih naprav za otrokov razvoj …

Z otrokom se moraš ukvarjati, igrati, ga vključiti v aktivno preživljanje časa … Če ga posadiš pred pametno napravo, da imaš mir, nisi starš. Ni problem risanka eno uro, ampak potem pa ga moraš odlepiti od tega in ga usmeriti v druge stvari.

Foto: Tomo Strle_CITRUS

Če se z otrokom ukvarjaš, mu nenazadnje tudi lažje postaviš meje, saj otrok ve, da je zate dragocen in da ti je mar zanj …

Seveda, če se z njim ne ukvarjaš, ne moreš biti avtoriteta zanj … Tudi šola je izgubila vso vzgojno moč. In s to permisivnostjo in s tem, da so vzeli učiteljem vso moč, bodo odgovorni za to dosegli točno to, proti čemur se borijo. In sicer, da se bo ustanavljalo vedno več privatnih šol in vrtcev, ki bodo imela jasna pravila in avtoriteto vzgojiteljev. Starši bodo pripravljeni plačati za dobro vzgojo in neko normalno okolje. To se že dogaja.

Druga stvar je, da v številnih šolah po večjih mestih že prevladujejo tuji otroci. In to ne integrirani. Lahko se pretvarjamo, da problema ni – kot pri debeli Berti – ampak problem je. Tukaj tudi država ni opravila svoje naloge glede integracije. Lahko bi se zgledovali po Nemčiji, kjer je učenje jezika obvezno za vse, tudi za starejše.

Veliko ste delali z otroki: v lutkovnem gledališču, na televiziji … Kakšna je vloga teh medijev pri vzgoji otroka? Sinhronizirate tudi večino slovenskih celovečernih risank. Kako danes v poplavi te produkcije ločiti kakovostne vsebine od cenenih?

Jaz sem profesionalni igralec in bi rekel, da kar je v Sloveniji profesionalne gledališke produkcije, je vsa na zelo visokem nivoju in so lahko starši brez skrbi. Obstaja seveda tudi kup produkcije, ki ni profesionalna, in tudi tukaj se seveda najde kaj kvalitetnega, je pa treba biti nekoliko previdnejši.

Pri sinhronizacijah lahko rečem, da so vse, ki jih jaz režiram, na najvišjem možnem nivoju. Jaz sicer sinhroniziram le celovečerne risanke oz. filme. Tudi v mladinskem programu RTV Slovenija vidim, da je sinhronizacija odlična. So pa večkrat problematične sinhronizacije kakšnih otroških komercialnih kanalov, kjer običajno vskočijo kakšni špikerji. Težko je na splošno reči. Tukaj morajo starši vključiti svojo inteligenco in sami prepoznati kvaliteto.

Poročeni ste 30 let. Kakšen je vajin recept za srečen zakon?

Recept za srečen zakon je veliko pogovarjanja. In tudi poslušanja. Imava srečo. Se spoštujeva, se imava rada … Nimam druge razlage.

Malokomu iz ‘šovbiznisa’ uspe dolgotrajen, srečen zakon …

Res je. Moja žena je bila zelo potrpežljiva in sem ji zelo hvaležen, da je znala v obdobjih, ko sem izjemno veliko delal, skrbeti za otroke in najin odnos. Res pa je tudi, da jaz tega nikoli nisem izrabljal. Ko je bilo delo končano, sem se vedno takoj vrnil k družini. Sem družinski človek. Te sadove žanjeva. Tudi sedaj, ko sta otroka odšla in sva ostala sama, nama je lepo.

Slikanica Berta o plašni in debelušni srnici, ki skriva svojo dragocenost in zacveti po življenjski preizkušnji, je na voljo v naši SPLETNI KNJIGARNI. Tihim in neopaznim otrokom bo pomagala bolj zaupati vase in v čas, ki bo prinesel trenutke, ko bodo zacveteli.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja