Nič nepričakovano novega v aferi Patria, bi lahko dejali ob Janševi izpustitvi iz zapora, naslednjem dejanju že zdavnaj spregledanega scenarija sodno-političnega procesa desetletja.
V političnem trilerju, katerega končen razplet je strategom obeh strani že dolgo znan, trezno glavo z zaščito vrednot demokracije ohranja edino še Ustavno sodišče.
In zanimivo, prav na tega se pri snovanju politične taktike zanašajo tako eni kot drugi; znotraj zakoličenega polja pa je za zmago nad interpretacijo resnice dovoljeno vse, tudi zloraba najbolj pristnih in globokih človeških čustev ter strasti. Od pozitivnih – pripadnost, naklonjenost, zaupanje, zvestoba – do negativnih – privoščljivost, jeza, maščevanje, sovraštvo.
Občutek za zdravorazumsko presojo je nadomestilo strastno, slepo, čustveno pogojeno opredeljevanje za eno ali drugo resnico.
Največja žrtev tega vedno hitreje vrtečega se emotivnega vrtiljaka je občečloveški občutek za zdravorazumsko presojo, katerega je nadomestilo strastno, slepo, čustveno pogojeno opredeljevanje za eno ali drugo resnico.
Je pa saga Patria na površje naplavila nekaj pomembnih spoznanj.
Najprej je pomenljivo, kako malo levo-nazorski prominenci v resnici pomenijo vrednote demokracije in človekovih pravic, na katere se pregovorno tako radi sklicujejo. Razen častnih izjem (dr. Krivic, I. Mekina) so bili, ko je šlo za iz dna srca osovraženega političnega nasprotnika, pripravljeni povsem povoziti svojo siceršnjo afiniteto do zgolj suma kršitev osnovnih človekovih pravic. Kljub opozorilom nekaterih sodnih avtoritet iz lastnih vrst niso imeli nobenih zadržkov, pomislekov in dvomov človeka pohoditi po dolgem in počez zgolj zato, ker je to politično oportuno ali celo iz osebne privoščljivosti in zlobe.
Nadalje je zaskrbljujoča v sodstvu še vedno neizkoreninjena mentaliteta iz časov, ko je bilo sodstvo instrument oblasti za kaznovanje političnih nasprotnikov. Na nižjih stopnjah odločanja so sodnice verjetno klonile pod kompleksnostjo primera, podkrepljenega z družbeno pričakovano odločitvijo ter morda tudi osebnimi antipatijami do njih nič kaj prizanesljive stranke v postopku. V tem, da se na vrhovnem sodišču iz vodenja postopka ne izloči nekdo, ki pred tem obsojenca javno označi kot »sovražnika sodstva št. 1«, pa ne more biti zgolj naključje ali strokovna nerazgledanost.
V razvitih demokracijah med vrhovnimi sodniki ali tožilci sedijo le ljudje širokega javnega zaupanja, strokovnega ugleda ter brezhibnih kariernih kartotek.
Navsezadnje kontinuiteti sporne miselnosti potrjuje odsotnost vsakršnih pomislekov pri imenovanju ljudi na ključne pozicije v sodstvu in tožilstvu, obremenjenih s sumi vpletenosti v postopke, sporne z vidika spoštovanja človekovih pravic. Krivi ali ne, v razvitih demokracijah med vrhovnimi sodniki ali tožilci sedijo leljudje širokega javnega zaupanja, strokovnega ugleda ter brezhibnih kariernih kartotek.
Po drugi strani pa je zanimivo spremljati ravnanje (verjetno) po krivici zaprtega pravnomočnega obsojenca. Janez Janša je v tem primeru nedvomno žrtev, uspešno potenciranje in učinkovito vnovčenje te vloge v kontekstu političnega spopada pa veliko pove o značaju glavnega akterja.
Marsikdo bi ob osebnih stiskah, kakršne doživljajo Janša in njegovi, na novo zgradil lestvico življenjskih prioritet. Ženi in otrokom bi posvetil vsako minuto redkih prostih izhodov iz zapora in ne bi pomislil tratiti časa s politiko in javnim nastopanjem v oddajah tipa Politik, to sem jaz. Prav tako bi mu za dodatne trenutke prostosti z družino ne bi bilo težko zaprositi, četudi bi s tem upognil svoja načela ali škodoval začrtanem političnem konceptu.
Čeprav za nekatere osebnostna šibkost, je v politiki ta brezkompromisnost Janševa vrlina. Pri njem je res vse podrejeno doseganju političnih ciljev in verjetno mu prav to omogoča status politične neuničljivosti.
Državljani od tega nikamor vodečega koncepta nimamo prav nič drugega kot škodo. Tega se sicer pregovorno zavedamo, a ironično na volitvah vedno znova poskrbimo, da ostajamo njegovi ujetniki.
Najpomembnejše spoznanje pa je dejstvo o ohranjanju statusa quo v slovenski politiki. Gledano z distance je afera Patria zgolj nadaljevanje utečene politične prakse z drugimi sredstvi. Glavni koncepti ostajajo isti: Kučan in Janša, rdeči in črni, komunisti in cerkveni, partizani in domobranci, levi in desni … Slovenski politični prostor ostaja ujetnik te večne ideološke logike, saj koristi vsem glavnim vpletenim akterjem.
Levici zato, ker ji obstoj Janeza Janše kot glavne figure na nasprotni strani zagotavlja kontinuiteto oblasti, ne glede na vso opravilno nesposobnost lastnega političnega establišmenta. Dominantnim strategom desnice omogoča ohranjanje primata na lastnem polu, saj so v skladu z njo zasnovali svoj celoten politični koncept. Medijem njen ideološki naboj pomaga konsolidirati občinstvo in ohranjati infuzijske kanale z gospodarjeve mize. Ustreza tudi interesnim lobijem, ker lahko daleč od oči javnosti mirno plenijo po preostankih državnega premoženja.
Prvi med tistimi, ki od ohranjanja tovrstnega notranjepolitičnega kulturkampfa nimamo prav nič drugega kot škodo, smo državljani te države. Tega se sicer pregovorno zavedamo, a ironično na volitvah vedno znova poskrbimo, da ostajamo ujetniki tega nikamor vodečega koncepta. Prav zato nimamo kaj jadikovati, saj se vsaka resna sprememba začne pri nas samih. Prva in največja bi bila, če nas pri političnih odločitvah ne bi vodila čustva, ampak trezen premislek in zdrav razum.
V test naj bo odziv ob aktualni odločitvi Ustavnega sodišča. Če ste ob njej ostali zdravorazumsko hladni, potem ste že na pravi poti.
Foto: odbor2014.si.
*****
O procesu Patria in širše problematiki slovenskega sodstva nasploh smo pisali tudi v DOMOVINI:
Slovenski sodniki niso kos področju človekovih pravic: intervju z dr. Klemenom Jakličem. Intervju, ki je izšel v številki september 2014 smo objavili tudi na spletu.
V članku Čas pred in čas po aferia Patria iz najnovejše številke DOMOVINE (december 2014) pa Blaž Karlin piše o tem, kako je sojenje v primeru Patria pred nami razgrnila pred nami problem številnih kršitev človekovih pravic pred slovenskimi sodišči: pred afero Patria je bila “kršitev pravice do razumnega sojenja novica le v primeru, da se je kateri Slovenec z njo prebil do evropske instance”.
*****
Si želite brati še več podobnih vsebin z aktalno družbeno tematiko, tako v DOMOVINI kot na spletnem portalu www.iskreni.net?
Podprite nas z DONACIJO in časopis DOMOVINA boste ekskluzivno prejemali na dom!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!