Islam: problem ali izgovor?

Nemško gibanje proti islamizaciji Pegida je v le nekaj mesecih dobilo več deset tisoč podpornikov. Razlog za alarm?

Nedavni morilski pohod sredi Pariza je marsikje po Evropi ustvaril ozračje nezaupanja pa tudi sovraštva do islama. Strah pred verskim fantizmom, ki naj bi bil za razsvetljeno Evropo le še stvar temačnega srednjega veka, je dal nov zagon tudi nemškemu gibanju Domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda (Pegida).

Zgodovina tega fenomena je zelo kratka in ne sega dlje kot do lanskega oktobra. V začetku meseca je Lutz Bachmann na spletu objavil video posnetek z zborovanja v podporo kurdskim borcem proti Islamski državi, nato je ustanovil še Facebook skupino. Ostali del viralnega posla pri širjenju protiverskih čustev je omogočila internetna anonimnost.

Konec oktobra pa je v saški prestolnici že potekal prvi javni shod. Udeležilo se ga je le kakih 300 zagovornikov ideje, da je islam po svojem bistvu nasilna vera, ki kot taka ogroža Nemčijo in z njo vso Evropo. V samo nekaj mesecih pa je udeležba narasla na skokovitih 25 tisoč prejšnji teden.

Zadnji ponedeljkov pohod po mestu Dresden bi se moral zgoditi ta teden, vendar je bil zaradi groženj islamskih skrajnežev iz varnostnih razlogov odpovedan. Manjša zborovanja so kljub temu organizirali po nekaterih drugih nemških mestih, gibanje pa se širi tudi že preko nemških meja, vendar zaenkrat zgolj v manjšem obsegu.

Hiter vzpon in še hitrejši padec?

Ta teden pa je Pegida doživela še en udarec. Potem ko sta lokalni časopis in nacionalni tabloid objavila nekaj mesecev star Bachmannov selfi s Facebooka, na katerem z značilno pričesko in brkami oponaša nacističnega diktatorja Adolfa Hitlerja, je bil glavni protagonist gibanja prisiljen odstopiti.

Slabo šalo, kot je incident opredelil sam, so mu zamerili tudi kolegi iz Pegide, ki se že tako morajo otepati očitkov, da gre za združbo ksenofobov in neonacistov. Politični analitiki si tudi sicer ne upajo preveč napovedovati prihodnosti gibanja, odkar ga ne vodi več njegov ustanovitelj in javno najbolj prepoznanva ikona.

Vzporedno z demonstracijami so se hitro organizirale tudi demonstracije proti Pegidi in proti nestrpnosti do tujcev. Udeležba na teh shodih je še veliko bolj množična kot pri Pegidi. Nazadnje se je na njih v več nemških mestih zbralo skupaj nad 100 tisoč ljudi.

Pegido in njene zahteve ostro obsojajo tudi vsi glavni nemški verski in politični voditelji. Koelnska katedrala je na primer v znak protesta proti gibanju ponoči zatemnila svoje luči, pri tej akciji so se ji kasneje pridružile še mnoge druge javne in zasebne zgradbe. Politiki se eden za drugim izrekajo proti Pegidi, izjema so zgolj evroskeptiki.

Nezadovoljni Vzhodni Nemci

Čeprav se Pegida v svojem programu opira predvsem na omejevanje priseljevanja in nasprotovanje islamu, pa imajo njeni podporniki precej bolj raznolik nabor političnih želja. Bolj se zdi, da si je gibanje izbralo takšno ime zaradi večje prepoznavnosti, čeprav dejstvo zelo velikega števila beguncev, ki se zaradi vojn zatekajo v Nemčijo, tudi sicer vedno bolj kroji nemško dnevno politiko.

Prve študije popularnosti Pegide so namreč pokazale, da jo podpirjo zlasti moški pripadniki srednjega sloja, ki dojemajo gibanje kot sredstvo za izražanje nezadovoljstva z državno politiko. Tako ne preseneča niti, da se je gibanje začelo prav v vzhodnonemškem Dresdnu.

Vse od začetka 90. let imajo Vzhodni Nemci občutek, da prav oni nosijo glavno breme združitve Nemčije. Zato ti protesti po njihovem niso toliko naperjeni proti islamu, kot gre za frustracije izgubljene generacije, ki se ji je s padcem berlinskega zidu porušil en svet, pričakovanja do drugega, lepšega sveta pa se v zvezi s socialno in ekonomsko varnostjo (še) niso uresničila. Posledično tudi ne preseneča, da podporniki Pegide v zvezi z Evropsko zvezo izražajo dvome, zavzemajo pa se za tesnejše povezovanje z Rusijo.

Čeprav povprečen udeležnec shodov Pegide ob naštevanju svojih težav v isti sapi hiti zatrjevat, da vendarle ni nacionalist, pa se ravno v tem skriva ena od pasti za prihodnost gibanja. Pegida je namreč še dodatno naglasila dolgoletne pozive srednjega sloja, ki jih je vladajoča politika praviloma zanemarjala: večanje brezposelnosti zaradi priseljevanja tujcev, naraščajoča kriminaliteta med priseljenci, zloraba socialne države, nacionalni ponos itd. Pred prevelikim vplivom skrajnih skupin v gibanju je posvarila tudi kanclerka Merklova.

Začnemo lahko pri sebi

V več kot 80-milijonski Nemčiji, kjer se okoli 70 odstotkov ljudi opredeljuje za kristjane in okoli 5 odstotkov za muslimane, pod površjem spora o islamski, krščanski ali sekularni prihodnosti nemške družbe tli že dlje časa prisotno vprašanje nacionalne identitete, ki je izziv za vso Evropo. Zdi se, da običajni državljani Evrope, ki so bili vzgojeni in zrasli z idejo narodne države, le s težavo prenašajo izzive, s katerimi jih sooča neosebna globalizacija in ignorantski multikulturalizem. Vera, v kolikor ne gre za njene civilizacijske in družbene izpeljave, danes pri tem ne igra kaj dosti vloge, kvečjemu je zlorabljena.

Na nič boljšem niso niti politiki. Na eni strani so se znašli tehnokrati s svojo ekonomsko latovščino, na drugi strani populisti s poenostavljenimi predstavami o svetu, ki je danes veliko bolj medsebojno odvisen, kot smo si pripravljeni priznati.

Če je gibanje Pegida le simptom, še ne pomeni, da Evropa ni bolna. Od vseh nas pa je odvisno, kakšna zdravila bomo jemali. Preden pa z očitajočim prstom netolerantnosti kažemo na druge, bi lahko najprej pometli pred svojim pragom.

Islamofobija se v svojem bistvu ne razlikuje kaj dosti od kristjanofobije, ki v moderni Evropi sploh ni redek pojav. Odzivi nanjo in ukrepanje v zvezi z njo pač. Ali z besedami nemške zvezne kanclerke Angele Merkel, ki je svoje kolege nedavno nagovorila, da »ko je pred 25 leti padel zid, so mnogi mislili, da nam je uspelo. Toda znova smo videli, da jih je še mnogo, ki z nami ne delijo enakih vrednot.«