Inženirka leta Ljupka Vretva: “Še vedno velja stereotip, da je tehnika moški poklic in veliko sposobnih deklet se zato ne odloči zanj.”

Foto: osebni arhiv

Ljubka Vrteva je magistra strojništva, ki je pred dnevi osvojila laskavi naziv inženirka leta. Poklicno se ukvarja s sistemi učinkovite rabe energije v stavbah. Za naš portal je opisala svojo pot do poklica, ki je vključevala tudi selitev v tujo državo. Povedala je, kakšno je delo, ki ga opravlja, in kako se počuti v pretežno moški panogi ter zakaj je njen poklic tudi poslanstvo in ne le služba. Nakazala je, zakaj se več žensk ne odloča za naravoslovne in tehnične poklice in kaj lahko storimo, da se bo to spremenilo. 

Študirali ste strojništvo – zakaj ste se odločili za ta, za dekleta ne ravno običajen študij?

Kakšne posebne zgodbe o tem, zakaj strojništvo, nimam. V moji družini so bolj glasbeniki in ekonomisti. Tudi sama sem bila uspešna v glasbeni šoli. Kot otrok sem zelo rada ustvarjala in izdelovala različne izdelke. Nisem pa imela konkretnega navdiha, kaj bi želela početi poklicno. Ko je prišel čas vpisa na študij, sem razmišljala o vsem in nekako se je pričakovalo, da bom izbrala enega od poklicev, ki sta ga opravljala moja starša. A sem se odločila malo po svoje.

Morda je na mojo odločitev še najbolj vplival komisijski izpit iz fizike. Morate vedeti, da je v Makedoniji, od koder prihajam in kjer sem obiskovala gimnazijo, prisotne veliko korupcije. Tudi v šolstvu in to že celo v srednji šoli. Nisem podpirala tega, da lahko ocene in izpite plačaš. Uprla sem se in šla na komisijski izpit za tretji letnik. Naučiti sem se morala snov za celo leto in zdi se mi, da se je takrat v meni zgodil premik in sem res vzljubila tehniko in naravoslovje. Zanimati me je začelo inženirstvo in strojništvo se mi je zdelo precej široko področje.

Gimnazijo ste torej končali v Makedoniji in potem ste se vpisali na študij strojništva v Sloveniji. Kako to, da ste izbrali Slovenijo?

Že kot srednješolka sem doma povedala, da ne želim ostati v Makedoniji. Tamkajšnja mentaliteta, način razmišljanja mi nikakor niso bili všeč. Doma so videli, da mislim resno, in mama se je odločila, da gre z mano. Ponudila se ji je priložnost za službo v Sloveniji, tudi eno prijateljico je imela tukaj … Mama je res verjela vame in mi je zaupala. Zelo sem ji bila in sem ji še vedno hvaležna.

So vas v gimnaziji bolj pritegnili naravoslovni ali družboslovni predmeti?

Zelo blizu so mi bile številke in matematika. Bolj kot besede. Čeprav zgovorna sem bila tudi. 🙂

Mama je res verjela vame in mi je zaupala. Zelo sem ji bila in sem ji še vedno hvaležna.

Na študij ste se torej podali v tujino. Kakšna je bila za vas izkušnja priseljenstva? Slovenščino namreč govorite tako dobro, da ni niti opaziti, da ni vaš materni jezik …

Če je želja, se da marsikaj. Ko sem končala gimnazijo, sem bila čez dva dni že na poti v Slovenijo. Še spričevalo so mi morali poslati po pošti. Res sem imela veliko željo, da pridem sem. Želela sem, da se nekaj naučim in da nekdo ceni moje znanje. To mi je v Sloveniji uspelo. Ta želja me je gnala in tako sem začela študirati, čeprav nisem na začetku skoraj nič razumela, razen »dober dan« in »adijo«, ampak sem sčasoma premagala tudi jezikovno bariero. Poudariti moram, da sem imela res dobre kolege na faksu, zelo so mi pomagali, mi tudi prevajali … Imam res pozitivno izkušnjo in sem se počutila zelo dobro sprejeto.

Kako je bilo na fakulteti med samimi fanti?

Mi je bilo kar všeč. Do mene so bili vedno zelo fer in razumevajoči. V Makedoniji sem trenirala kickbox in sem bila tudi tam med samimi fanti, tako da sem bila kar navajena na fantovsko družbo.

Sestanek z ekipo. (Foto: osebni arhiv)

Delate v pretežno moški panogi. Kako se počutite danes glede tega?

Res je. Tudi v svoji ekipi sem edina ženska. Sicer ne morem komentirati, kako je v bolj ženskem kolektivu, ker v njem nikoli nisem bila. Bi pa bilo prav in lepo, če bi nas bilo več žensk tudi v tehničnih panogah. Ženske imamo neko dodatno svežino, ki jo prinesemo v kolektiv … Tudi intuicija je bolj naša močna stran, bolj nam leži večopravilnost … Moški so pa bolj enostavni, lažje se dogovoriš, je več heca in zabave … Bi rekla, da se dopolnjujemo, zato je tudi pozitivno, da so ekipe sestavljene čim bolj enakomerno po spolu.

Kaj menite o ženskih kvotah? So smiselne ali je smiselno zgolj ustvariti enake pogoje in pač spodbujati dekleta, da se poklicno odločajo tudi za bolj naravoslovne vede?

Najprej so seveda potrebni enaki pogoji za oba spola in na prvem mestu je vrednotenje po sposobnostih posameznika. Sem dobila že tudi vprašanje, zakaj je sploh potreben ta natečaj za inženirko leta, saj smo vendar enakopravni … Popolnoma se strinjam, da moramo biti vsi enakopravni in da so prvo in glavno merilo strokovnost, znanje in sposobnost posameznika, ne glede na spol. Zato bi bil na načelni ravni najboljši izbor za inženirja leta, kjer bi se izbiralo med moškimi in ženskimi inženirji.

Vendar pa je dejstvo, da kot družba še nismo tam. Še vedno je veliko stereotipov, še vedno tehnika velja za bolj moški poklic in veliko sposobnih deklet se zaradi tega ne odloči za ta področja. Zato so tovrstni projekti, kot je Inženirka leta, dobri in koristni, saj sporočajo dekletom (in fantom), da je to tudi za njih in se jih motivira za te poklice.

Prijateljica, zelo nadarjena za naravoslovje, ki je pred leti šla študirat fiziko, si je po tem, ko je videla polno predavalnico moških, premislila in se vpisala na ekonomijo … Rekla mi je, da škoda, da že takrat ni bilo takšnega izbora, da bi imela nek vzgled in vzor žensk, ki so to pot prehodile pred njo.

Ljupka na potovanju. (Foto: osebni arhiv)

Kako spodbuditi dekleta, da bi se več odločala za naravoslovje? Izbor za inženirko leta je le eden od načinov.

Na prvo mesto bi dala vzgojo. Starši so prvi, ki imajo vpliv. Navduševanje za te panoge se lahko začne že v vrtcu, vsekakor pa v osnovni šoli. Otroku je treba predati sporočilo, da ni moških in ženskih poklicev. Morda so kateri bolj pisani na kožo ženskam in kateri, bolj fizično zahtevni, moškim, a inženirski vsekakor niso med njimi.

Druga stvar pa se dogaja na ravni družbe in predvsem nas, ki opravljamo inženirske poklice. Da jih predstavimo na enostaven in otrokom primeren način in jih nekoliko bolj spopulariziramo. Da vidijo, kaj delamo, kako delamo … Inženirstvo v bistvu ni samo poklic, ampak je način življenja in poslanstvo. Tako starši kot družba in mi inženirji moramo skupaj promovirati te predmete.

Bilo bi prav in lepo, če bi nas bilo več žensk tudi v tehničnih panogah.

Te panoge imajo veliko večji pomen za vsakdanje življenje, kot si morda predstavljamo. Tehnični izumi v prejšnjem stoletju so močno spremeni življenja ljudi. Nekoč sem brala o tem, da je izum pralnega stroja naredil za kvaliteto življenja žensk več kot karkoli drugega. Opravilo pranja perila je bilo namreč tako zamudno in težaško, da je bil pralni stroj prava osvoboditev …

Ja, res je. Zelo dobra primerjava. Točno to je naše poslanstvo. Mislim, da inženirji veliko naredimo za družbo. Nikoli ne gre samo za osebni poklicni uspeh. Pravi uspeh je lahko samo tisti, ki prispeva tudi k skupnemu dobremu.

V osnovni šoli so dekleta večkrat bolj samozavestna in prodorna kot fantje. S puberteto in najstništvom pa se kar nekje izgubijo in ne kažejo več svojih sposobnosti … Znamo kot družba izkoristiti potencial deklet, ki recimo blestijo pri naravoslovnih predmetih, še v srednji šoli, potem pa se kar nekje izgubijo?

Hm, zanimivo vprašanje. Po mojih izkušnjah je morda razlog v tem, da je tekom izobraževanja uspešnost zagotovljena s tem, da slediš navodilom. Pot je začrtana in pogoji so praviloma za vse enaki. Ko se izobraževanje konča, pa prideš na trg dela in tam se začne borba. Mislim, da se veliko žensk umakne na tej točki. Ker nimajo v sebi te samozavesti in borbenosti, kljub siceršnji uspešnosti in samostojnosti. V naravoslovnih poklicih pa niti ne vidijo žensk na teh mestih in se mi zdi, da jim tudi to dejstvo vzame nekaj poguma. Ampak če premagaš to točko, pa je potem naprej praviloma pomembno le znanje in sposobnosti. Ni več nekega ločevanja po spolu, ampak samo to, kar znaš.

Tudi to je namen tega izbora inženirka leta – da se z njim spodbuja dekleta, da bi se več odločala za inženirske poklice. So več kot sposobne. To sem tudi rekla na razglasitvi: »Dekleta, bodite svoja, bodite drugačna. Upajte si.«

Vi ste si za osebno poslanstvo zadali ozaveščanje ljudi o učinkoviti rabi energije v stavbah. Nam lahko poveste, kaj konkretno lahko naredimo v svojem vsakdanjem življenju, da bomo bolj učinkovito porabljali energijo v stavbah?

Čisto preprosto. Če prostora ne uporabljamo, ugasnemo luč. Oken nikoli ne puščamo na kip, ampak vedno, ko zračimo, odpremo na strežaj za nekaj minut in potem zapremo. Tudi sicer bomo morali začeti vsi skupaj živeti energetsko malo bolj strpno in tudi trajnostno. Zavedati se bomo morali, da energija ni čisto samoumevna, da jo moramo od nekod dobiti … To so seveda majhni koraki, a če vsak od nas nekaj naredi v tej smeri, bo to ogromen premik.

Morda so kateri poklici bolj pisani na kožo ženskam in kateri, bolj fizično zahtevni, moškim, a inženirski vsekakor niso med njimi.

Ste magistrica inženirka strojništva ter razvojna inženirka za področje ogrevanja, prezračevanja in hlajenja stavb ter vodja projekta sončne elektrarne v družbi Petrol. Upi, ki smo jih polagali v zeleno energijo, se zaenkrat niso izkazali za tako obetavne, ko je izgledalo na začetku. Kje vi vidite energetsko prihodnost? Bomo morali izumiti kaj čisto tretjega? Kaj tako revolucionarnega, kot je bil v dobi industrializacije motor na notranje izgorevanje?

Tehnološko smo danes kot človeštvo zelo razviti. Imamo veliko inovacij. Po drugi strani pa smo šli v nekaterih znanjih zelo nazaj. Izgubili smo neko splošno znanje glede osnovne rabe energije. Ni poanta v tem, da imamo na strehi sončno elektrarno, če potem neomejeno trošimo elektriko. Najprej se moramo naučiti, kaj sploh energija je, kako jo uporabljati in potem šele pride uporaba najnovejših tehnologij. Ne moremo pravilno uporabljati novih tehnologij, če smo energetsko nepismeni. Nove inovacije pa so vsekakor vedno dobrodošle.

Jaz osebno vsekakor sem zagovornik obnovljivih virov energije. To je prihodnost. Bo pa treba spremeniti vzporedno z napredkom tehnologije tudi način vsakdanjega življenja.

Kako vi vidite stanje na trgu dela? Ste si lahko izbirali delodajalca?

Že zadnji letnik študija sem dobila ponudbe za delo. Podobno tudi moji kolegi. Začela sem na Petrolu, potem sem tudi zamenjala za nekaj časa, a se vrnila, predvsem zaradi vrednot, ki so meni predstavljale neko dodano vrednost. Nikoli me ni bilo strah za službo. Ponudb je dovolj. Je pa tudi res, da nekateri delodajalci skušajo ženski dati nižjo plačo kot moškim, ker predvidevajo, da boš s tem zadovoljna … Tudi glede materinstva sploh ni nujno, da bi bil to nek zastoj v karieri. Vse je odvisno od posameznika pa seveda tudi od delodajalca.

Tehnološko smo danes kot človeštvo zelo razviti. Imamo veliko inovacij. Po drugi strani pa smo šli v nekaterih znanjih zelo nazaj.

Imate kak nasvet za starše, kako usmerjati svojega otroka, da se bo prav odločil za poklicno pot?

Najprej je treba otroku zaupati in spodbujati njegove želje glede poklica. To govorim iz lastne izkušnje, saj mi je moja mama zaupala. Ne samo glede izbiro študija, tudi glede odhoda v tujo državo.

Tudi če je vmes kakšen padec, neuspeh … ne takoj obupati. Spodbuda in vztrajanje sta vedno na mestu. Treba je seveda tudi upoštevati, kaj si otrok želi postati in česa je sposoben.

Veliko deklet, ki so zelo vsestranska in dobra tako pri naravoslovju kot družboslovju, se vseeno odloči za družboslovje. Bi jih bilo smiselno usmeriti v naravoslovje glede na stanje na trgu dela?

Nekateri otroci točno vedo, kaj želijo postati. Drugi pa pač ne. Žalostno se mi zdi, da jim mi, odrasli, ki že imamo poklicno in delovno izkušnjo, ne znamo ali nočemo svetovati. Za naravoslovje jim namignemo, da je težko, zahtevno … Ne povemo pa jim, kaj je na teh poklicih lepega, dobrega, zanimivega, kakšen vpliv imajo na vse okoli sebe … Prav tako jim ne povemo o pomanjkljivosti drugih poklicev … Preveč smo tiho in mladi si zato nimajo priložnosti oblikovati realnega mnenja o vsem tem. Ostanejo jim samo informacije z letakov in promocijskih predstavitev …

Super za tiste, ki točno vedo, kaj bi bili. Za tiste, ki ne vedo, pa smo odgovorni tudi mi vsi in jim moramo dati prave in konkretne informacije ter jih usmerjati. Potrebni so konkretni primeri iz prakse. Kakšno delo opravlja nek poklic …

Kaj konkretno delate vi?

Moje delo je zelo dinamično. Za jutri ne vem točno, kako bo. Veliko imam terenskega dela. Dobim recimo nek objekt, se odpravim na ogled, pregledam vse sisteme znotraj tega objekta – prezračevanje, hlajenje, ogrevanje … Potem v pisarni pripravim načrt izboljšav, dimenzioniram sisteme, ki sem si jih zamislila, naredim kalkulacijo, če je treba grem ponovno v objekt ali koga kontaktiram … Imam različne sestanke znotraj podjetja, z zunanjimi izvajalci, drugimi projektanti, inženirji … Zame to ni posebno zahtevno delo, je pa dinamično in to mi je všeč. Všeč mi je tudi, da imam fleksibilen delovnik, ki si ga do neke mere sama določam.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Iskrene čestitke inženirki leta gospe Ljupki!
    Verjetno ji ni bilo vedno najbolj enostavno, še posebej priti v Slovenijo, v tujo državo, se naučiti slovenskega jezika in se prilagoditi novemu okolju. Ampak kjer je volja, je tudi pót, pravi pregovor. Kljub inteligenci je treba vložiti še veliko truda in učenja, da prideš do cilja.
    Še naprej ji želim veliko uspehov pri delu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja