“Sledi svojim sanjam!” pri izbiri poklica ni nujno najboljši nasvet

V teh dneh se veliko osnovnošolcev in srednješolcev odloča, kam se bodo poklicno usmerili v prihodnosti. Nekateri z vpisom na gimnazije odločitev za štiri leta še preložijo, drugi, zlasti bodoči študentje, pa se morajo vsaj okvirno odločiti sedaj. Kako torej mlademu človeku pomagati in svetovati, da bo izbral prav? Tukaj je nekaj izhodišč, ki jih v poklicnem svetovanju velikokrat pozabimo.

Sledi svojim sanjam

To je zelo priljubljena fraza, ki pa je tudi zelo klišejska. Morda je veljala pred desetletji, ko so imeli glavno besedo pri izbiri poklicne poti mladega človeka starši in smo v literaturi brali o pogumnih mladih ljudeh, ki so se uprli in niso postali duhovniki, zdravniki, odvetniki, kmetje … ampak so sledili svojim sanjam. Danes so se svet in odnosi precej spremenili. Starši še komaj upamo kaj predlagati in tudi poklici so postali bistveno bolj fleksibilni. Prekvalifikacija v odrasli dobi je povsem običajna in pogosto so izkušnje iz različnih panog dobrodošle. Kljub temu pa je praviloma lažje, da se že na začetku odločiš in se izobražuješ za svoj sanjski poklic, ki ga boš dejansko opravljal.

Kje je torej problem?

Predvsem v tem, da velika večina mladih nima pojma, kaj jih zares veseli. Ali so tako zelo vsestranski in dobri v vsem ali pa tako nezainteresirani za vse okoli sebe.  Zasipanost z vsemi mogočimi dejavnostmi in hobiji od najbolj rane mladosti k temu ne pripomore.

Redki mladi imajo natančno izoblikovane želje in cilje glede poklicne prihodnosti.

Sledi svojim sanjam – če jih imaš

Morda nam gre predobro za sanje. Poleg tega se to, kar sanjaš pri 14 letih, običajno precej razlikuje od tega, kar sanjaš pri 19, in še bolj od tega, kar sanjaš pri 30, ko si že izkusil nekaj življenja. Če vaš otrok že leta ve, da je njegova želja, da bo glasbenik, zdravnik, učiteljica, medicinska sestra, filozofinja, inženir … potem problema sploh nimate in vam niti ni treba brati dalje. Vaš otrok bo katerokoli šolo končal in prosperiral v svojem poklicu tako ali drugače.

Toda redki mladi imajo natančno izoblikovane želje in cilje glede poklicne prihodnosti. Ne vedo, kaj bi delali v življenju. Toliko možnosti imajo odprtih, da jih straši misel na to, da bi si z odločitvijo za nekaj, zaprli ostale. O tem, kaj se dogaja na trgu dela, sploh nimajo prave predstave. Ne vejo, kaj se išče, kakšne so potrebe …

Običajno imajo v ognju več področij, ki so jim všeč in na katerih so uspešni. Na odločitev za srednjo šolo ali celo fakulteto pogosto najbolj vpliva to, kam se vpišejo prijatelji, in pa to, kako uspešno uspejo srednje šole oz. fakultete marketinško predstaviti svoje programe. Kar pa ni najboljša osnova za odločitev.

Foto: Shutterstock

Nepremišljene sanje?

Zapolnjena vpisna mesta prinašajo denar in ne zatiskajmo si oči, da to ni ključen moment pri pridobivanju študentov in tudi srednješolcev. Cel kup sposobnih mladih se je na začetku tega tisočletja vpisalo na družboslovne fakultete, ki so z razliko od naravoslovnih, do potankosti (morda v nekaterih primerih celo  manipulativno) dodelale svoje predstavitve in obljube o sanjski prihodnosti na zanimivih delovnih mestih, ki niso obstajala in še danes ne obstajajo. Vsaj ne za 100+ vpisanih v letnik!

Ti mladi diplomanti so potem nekaj let redno obiskovali Zavod za zaposlovanje in vsakega delodajalca, ki jih je blagovolil zaposliti, doživljali kot velikega dobrotnika. Številni so leta krpali porodniške in bolniške ter niso vedeli, če bodo po poletju še imeli službo ali ne, si odpirali s.p.-je, da bi bili cenejši in zanimivejši za delodajalce  … Medtem pa so se delodajalci dobesedno tepli za njihove bivše sošolce, ki so se odločili za tehnično naravoslovne vede. Ti so si izbirali svoje delo in če so bili vsaj povprečno sposobni tudi svojo plačo. Tako je še danes.

So bile sanje katerega od teh dveh diplomantov napačne?

Ne. Morda le rahlo nepremišljene.

Na družboslovno fakulteto bi se namreč moralo vpisati pol manj ljudi in pol več na naravoslovno. Potem povprečen konstrkuter strojništva ne bi bil glavna ‘tatamata’, ker zna v programu skicirati običajen element in vrhunski komunikolog ne bi delal v proizvodnji v tovarni avtodomov. In na trgu ne bi bilo tako velikih presežkov in pomanjkanja določenih kadrov.

Na odločitev pogosto najbolj vpliva to, kam se vpišejo prijatelji, in pa to, kako uspešno uspejo srednje šole oz. fakultete marketinško predstaviti svoje programe. Kar pa ni najboljša osnova za odločitev.

Preveri, kaj se dogaja na trgu dela!

Če torej vaš otrok nima prave predstave in strastne želje po tem, kaj bi želel delati v življenju in je vsaj približno uspešen na več področjih, je vaša naloga, da ga usmerite. Če ga ne boste usmerili vi, ga bodo usmerili prijatelji, in ga bo usmerilo to, kako dobro je srednja šola ali fakulteta pripravila predstavitev. Njen cilj pa ni  enak, kot je vaš. Njen cilj je, da se vpiše čim več čim bolj sposobnih mladih, vaš cilj pa je, da otrok pride do poklica, ki mu bo v zadovoljstvo in ki mu bo omogočal zadovoljno življenje.

Vi kot odrasel človek imate vpogled v razmere na trgu dela in obstajajo tudi napovedi, kateri poklici bodo na trgu dela zaželeni v prihodnjih 10 letih – se pravi, ko bo vaš otrok prišel na trg dela. Seveda se morajo te usmeritve skladati z njegovimi željami in sposobnostmi. Ampak če je otrok sposoben za oboje in ne ve, ali bi se vpisal na elektrotehniko ali na politologijo … naj k odločitvi pomaga dejstvo, koliko politologov dela v tehnoloških panogah in koliko inženirjev dela v politiki? Nobeden in kar nekaj.

In ne, ne gre samo za službo, denar in zaslužek. Gre tudi za občutek lastne vrednosti in uspešnosti. Študent, ki je že v tretjem letniku faksa obletovan s strani delodajalcev, ki mu ponujajo kadrovske štipendije in delo takoj po diplomi, se počuti in doživlja drugače kot se počuti diplomant, ki mora sprejeti službo, ki bi jo lahko opravljal s srednjo ali celo osnovno šolo ali ždeti na zavodu. Tudi ne gre za sugeriranje, da naj se vsi uspešni učenci, ki nimajo natančne predstave, kam bi se vpisali, vpišejo na naravoslovje. Gre pa za to, da je ednino smiselno, da izbiro in tudi sam proces poklicnega izobraževanja končno povežemo s tem, zaradi česar dejansko sploh obstaja – s trgom dela.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Če te strojništvo niti malo ne veseli in imaš povrh vsega še težave pri matematiki, potem tam nimaš kaj iskati. Podobno kot na gradbeništvu, elektro, računalništvu itd…
    Če ti ob pogledu na kri gre na bruhanje, potem nimaš kaj delati na medicini, čeprav imaš briljantne ocene. Da ne govorimo o tem, da ti gredo ljudje na živce in greš študirati medicino bolj zaradi statusa.
    Če nisi tip za ure in ure sedet pri knjigah in ponavljati besedila in če nimaš govornih spretnosti, potem nimaš kaj delati na pravu.
    Če ti otroci niso pri srcu in sploh nisi tip za otroke, potem nimaš kaj študirati za vzgojiteljico ali učiteljico.
    Če ti gredo številke na živce in če že po naravi nisi redoljuben in urejen, potem nisi tip za računovodjo… Tako lahko naštevamo v nedogled. Zelo težko je poiskati študij in poklic, ki te res zanima in za katerega si rojen.
    Potrebe po kadrih se tudi zelo hitro spreminjajo. Kar je aktualno danes, sedaj, ni rečeno, da bo tudi jutri. Zato pa se toliko ljudi v zrelih letih prekvalificira in usposobi za prav nekaj drugega.
    Mnogo ljudi je tudi dobesedno nesrečnih v poklicu, ki ga opravljajo, bodisi zato, ker so poslušali starše in so bili pod vplivom okolice, ali pa so bili kako drugače zavedeni. Dejstvo je, da poklic, delo opravljamo celo delovno dobo, to je štirideset let.

  2. Kako dobro napisano,samo barcaffe.
    Ogromno ljudi je nezadovoljnih v svojih poklicih,pa seveda sedaj čakajo na penzijo,kljub temu da zamorjeni in osorni sedijo v pisarnah po cele dneve,in še žaljivi povrhu do ljudi. To se velikokrat dogaja v javnem sektorju,milijonkrat videno.
    Večinoma v javnem sektorju ljudje pa imajo službo za nedoločen čas. In nihče jim nič ne more.

    Jaz sem socialna delavka,s srcem in dušo. Resnično sem se dobro odločila,nisem drugih poslušala,sledila sem svojemu srcu. Vidim svojo sodelavko,vso zamorjeno,z odporom hodi v službo,nima več energije in veselja za delo. In to sama prizna. Ampak kdo ji pa kaj more? Nihče. In zdaj bo še leta zdela v sluzbi,nekdo,ki bi pa z energijo in naporom veliko naredil,pa ne more priti zraven.

    In se to,veliko stvarem sem se mogla odreci,ker sem sla studirat, vrstniki so sli delat in sluzili denar,vcasih pa mi zavidajo,ces imas denar,svobodo itd…,starši me niso mogli financirati,ves čas študija delala preko študenta,živela v najemu,se velikokrat selila, večinoma sem menjavala porodniške in bolniške,pri 40ih končno dobila službo za nedoločen čas.
    Se vedno imam energijo za delo z mladimi. Če je ne bi več imela,ne bi mogla več tega delati.
    Človeški odnos pa je najbolj pomemben.

    Jaz vem,da ko se bo sin odločal za srednjo šolo,mu bom stala ob strani,mu pa že sedaj govorim,da mora sebe poslušati. Seveda je pomembno,da se bo našel v takem poklicu,ki ga bo zanimal,da bo tudi v prihodnosti aktualen,čeprav razmere so nepredvidljive.
    Svet se s tako hitrostjo spreminja,da se je treba hitro prilagajati,se stalno izobraževati,imeti dodatna znanja. Starejši tega ne zmorejo oziroma so počasnejši.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja