Nada Zupančič: “Srednja šola je le ena od postaj na življenjski poti, ne njena končna destinacija.”

Foto: Vid Ponikvar / Sportida

Nada Zupančič, zakonska in družinska terapevtka, karierna svetovalka ter sodelavka Terapevtskega centra Iskreni že dolga leta dela z mladostniki in njihovimi starši. Staršem osnovnošolcev predava o kariernem odločanju, nudi osebno in karierno svetovanje ter vodi mentorska srečanja za starše najstnikov. Poleg tega predava in terapevtsko spremlja starše in najstnike. Ima 11 let izkušenj pedagoškega dela z mladimi v Zavodu sv. Stanislava in je mama treh odraščajočih otrok. Tokrat smo z Nado govorili o tem, kako otroka najbolje podpreti pri izbiri srednje šole ali tudi študija. 

Kaj svetujete otrokom, ki v teh dneh razmišljajo o vpisu v srednjo šolo?

Pomembno je, da otrok poklic, ki ga zanima, dobro razišče. Ko gre za osnovnošolca, je dragocena podpora staršev. Če si otrok poklic zdravnika predstavlja le skozi nadaljevanko, pač še nima prave slike. Dobra kozmetičarka ne lakira le nohtov, ampak ima tudi veliko znanja o telesu in dobre komunikacijske veščine.

Tudi če otrok misli, da je že odločen in je izbral šolo, je dobro, da gre v času informativnih dni pogledat še kakšno šolo. Bolje se lahko odloči, če ima več informacij.

Dva skrajna odziva naših osnovnošolcev:  »Nič ne vem, nimam pojma kaj bi« in »Jaz že čisto vse vem in ne bom šel pogledat na nobeno šolo«. Na informativnih dnevih imajo mladi priložnost, da se o vsem pozanimajo in dobijo bolj celostno sliko o šoli, ki jih zanima. Tudi če vaš otrok še ne ve, kam bi šel, naj raziskuje, časa je še dovolj.

Kaj svetujete staršem, kako naj v tej odločitvi podprejo svoje otroke? Meja med svetovanjem in pritiski na otroka je zelo tanka.

Tudi če starši zelo dobro vemo, kaj je dobro za našega otroka, je pomembno, da znamo stopiti korak nazaj in dati prostor otroku in njegovemu raziskovanju možnosti. Otroku moramo postati mentorji, usmerjevalci. Namesto da določamo, moramo otroku postavljati odprta vprašanja: »Si že razmišljal o tem? Bi šel še to pogledat? Si vprašal tistega, ki hodi na to šolo? Si predstavljaš, kako izgleda na tej šoli matematika?» Na koncu mora biti odločitev otrokova, ker nenazadnje gre za njegovo prihodnost. Verjemite, da si kot starši ne želite, da boste vse življenje poslušali očitke otroka, da po vaši krivdi ni zadovoljen.

Če starši takšne drže ob otrokovem odločanju za šolo in poklic ne zmoremo, si lahko poiščemo zunanjo pomoč ali podporo. Nekdo, ki ga bo otrok poslušal. To je lahko razrednik, svetovalna delavka, babica, trener …

Starši moramo otroka pripeljati od tega, da bo raziskoval, da bo izbral dve, tri dobre možnosti in se na koncu odločil za eno. To je proces, ki ga je treba začeti pravočasno, dobro je že v 8. razredu oz. tretjem letniku. Če pa imamo starši na tem področju veliko strahu in neznanja, je to priložnost, da tudi sami opolnomočimo.

Tudi če starši zelo dobro vemo, kaj je dobro za našega otroka, je pomembno, da znamo stopiti korak nazaj in dati prostor otroku.

So otroci pri tej starosti zreli in sposobni vedeti, kaj si želijo? Če se spomnimo sebe, je bilo to, kar smo si želeli pri 14 precej različno od tega, kar smo si pri 18, da o 25 letih niti ne govorimo …

Staršem seveda ni vseeno za prihodnost otroka. Starši vidimo precej dlje kot on. Želimo mu, da bo pri delu zadovoljen in da bo s prihodkom lahko tudi dostojno živel. A ne gre samo za šolo, treba je pogledati tudi širše. Kaj bi rad počel v življenju?

Zavedati se moramo, da nobena srednja šola ne more pokriti vseh otrokovih želja in vseh možnosti, ki jih ima glede na svoj potencial. Čez nekaj let bo na svoji karierni poti znova stal na razpotju. Srednja šola je le ena od postaj na tej poti, ne njena končna destinacija. Ko bo prišel do naslednjega križišča, bo znova premislil, katero smer bo ubral. Kariera ni ena sama odločitev, ki določi vse – srednja šola je šele začetek.

Ob teh prehodih, ki v mladosti nastopajo približno na štiri leta, kasneje v odraslosti pa običajno na sedem let, je ključno, da se človek ustavi in se vpraša: »Ali sem v življenju tam, kjer hočem biti?« V čem bi se še rad preizkusil, kaj bi še rad znal, … Nekateri naredijo spremembo v službenem, drugi bolj na osebnem področju. Pomembno je, da si vzamemo čas za refleksijo in  resnično prisluhnemo sebi – kaj nas navdihuje, kaj bi želeli prispevati svetu. Da to, s čimer bi radi dali pečat svetu, lahko pride na dan. Iz te širše slike pa potem preiščemo konkretne možnosti v svojem okolju in eno izberemo.

Ko smo se sedanja generacija staršev odločali za poklic, je še nekako veljalo, da je to »za zmeraj«. Danes pa je poklicna pot veliko bolj dinamična in se tudi veliko lažje in hitreje spreminja. Morda si zato preveč ženemo k srcu pomembnost te izbire in bi se morali malce sprostiti glede tega …

Ja, pomembno je, da štirinajstletnemu otroku ne nalagamo bremena, da je to odločitev za vse življenje.

Po drugi strani pa je izbira srednje šole pomembna odločitev. Gre za obdobje, ko se mlad človek osebnostno in notranje najbolj gradi. Ne gre samo za izobraževalno, ampak tudi socialno okolje, ki ga določena šola nudi. Zato nam staršem ni vseeno.

Eno je razumsko odločanje mladega človeka, drugo pa je, kaj mu pravi srce. Kaj začuti, ko vstopi v to šolo? Prava odločitev mora biti kombinacija obojega. Srca in razuma. Šola mora biti dovolj zahtevna, da nudi otroku rast in razvoj. Nima smisla iti na šolo, kjer bo stagniral. Pomembno je, da dobi okolje, kjer bo tisto, kar je v njem, lahko zaživelo. Katera šola bo otroku lahko največ dala? Ne samo v smislu znanja, tudi v smislu socialnih veščin, širine, vrednot, ki so nam dragocene …

Mlad človek še nima toliko uvida in tu mu lahko pomagamo tako starši kot svetovalni delavci.

Starši moramo otroka pripeljati od tega, da bo raziskoval, da bo izbral dve, tri dobre možnosti in se na koncu odločil za eno.

Kaj pa, če želena šola za otroka ni dosegljiva? Ali zaradi omejitve ali zaradi oddaljenosti?

Pomembno je, da mladega ne zatremo v njegovih sanjah. Iskrenost je na mestu. Če otroka finančno ne zmoremo podpreti v njegovih sanjah, ali pa če šola zaradi otrokovih sposobnosti ni dosegljiva, mu še vedno lahko pomagamo iskati druge možnosti. V individualnih svetovanjih kot terapevtka in karierna svetovalka postavljam odprta vprašanja. Takšna lahko uporabite tudi starši in tako pomagate otroku razjasniti pravo pot.

Spomnim se zanimivega primera znanke, ki je imela hčerko, ki si je že v osnovni šoli zelo želela delati z živalmi. Mama je videla je, da hčerka z danimi ocenami na študij veterine ne bo prišla in je začela že zgodaj raziskovati druge opcije. Kupili so rodovniškega psa, dekle se usposablja za šolanje psov, razmišlja, da bi kasneje morda odprla pasji hotel, salon za pse ali se posvetila vzreji psov z rodovnikom.

Potrebno je pogledati širše, morda do želenega kariernega cilja ne vodi le formalno izobraževanje. Nekoč bi ji morda rekli, da so ji vrata zaprta, ker ne more na veterino, danes je drugače. V številnih poklicih se da danes najti »obvoznice« oz. uresničiti sanje na drug način. Ne v vseh, v mnogih pa. Inženir strojništva ali zdravnik pač ne moreš postati z online izobraževanji, ampak potrebuješ predpisano formalno izobrazbo.

Včasih smo se mi borili, da bi prišli v srednje šole, danes pa se zdi, da se šole borijo, da bi otroci prišli k njim … Novost pa je tudi to, da sedaj dejansko obstaja zunanja pomoč, ki otrokom in staršem pomaga in svetuje. Tudi vi ste karierna svetovalka. Kaj je največja prednost takega svetovanja?

Največji plus kariernega svetovalca je, da ni čustveno vpleten. Ne preferíra nobene možnosti. Primer – Šlo je za osnovnošolca, ki je sicer potreboval prilagoditve, a je bil učno zelo uspešen. Katera srednja šola bi bila zanj najboljša? Naj ostane v domačem kraju ali biva v dijaškem domu?

In smo si ogledali pluse in minuse. Kako jih vidi otrok? Kje so mamini strahovi? Kaj o tem misli oče, kako oče vidi otroka? Seveda sem vodila pogovor najprej z otrokom, nato posebej s staršema, na koncu pa z vsemi tremi skupaj. Tako sta starša res slišala argumente in strahove eden drugega, potem sta slišala še kratek povzetek, kar je povedal otrok. Presenetila ju je njegova suverenost in jasna odločenost. Mama je lahko ubesedila svoje strahove. Otrok pa je prišel na šolo, kjer je danes zelo zadovoljen. Ker bi po maminem izbral eno pot, po očetovem drugo.

S pomočjo kariernega svetovalca stopimo korak nazaj in dobimo širši pogled. Odstranimo strah in pritiske, ki ovirajo pogled in odločitev.

Pogledam tudi, kdo so otrokovi vzorniki, kateri so otrokovi kriterij za šolo. Včasih se izkaže, da ima otrok neko svojo varianto, ki je pred starši sploh ni upal povedati. Potrebno je prisluhniti tudi njegovemu notranjemu doživljanju. Otroka z odprtimi vprašanji vodimo do prave odločitve in do razumevanja, kaj ga je vodilo pri odločitvi.

Pomemben je tudi realen pogled na odločitev. Če npr. otrok iz obrobja Slovenije sanja o šoli v Ljubljani, je nujno, da se gre kdaj z vlakom v Ljubljano, da si sploh zna predstavljati, kaj bo to na tedenski ravni pomenilo zanj. Če se prej z njim pogovarjamo tudi o strahovih,  je začetek jeseni veliko lažji, saj bo otrok bolj notranje miren.

Potrebno je pogledati širše, morda do želenega kariernega cilja ne vodi le formalno izobraževanje.

Kaj pa če tekom srednje šole otrok ugotovi, da ni dobro izbral?

Nekoč so bile menjave zelo redke, danes jih je več, tudi tekom šolskega leta ali ob pričetku novega. Včasih dijak ostane na šoli in le zamenja razred, če se v neki sredini nikakor ne najde. Ali pa menja tudi šolo. Seveda je najprej potrebno pogledati razloge in se ne zaleteti. Morda je samo trenutna kriza. Včasih je dobro iti po pomoč in podporo npr. k svetovalni službi … Ker iti po pomoč, pomeni iti po moč. Da otrok ne ostane v neki megli in nezadovoljstvu.

Kaj pa šola v oddaljenem kraju? Je dijaški dom, tudi študentski … ena od poti osamosvajanja in samostojnosti? Bili ste tudi ravnateljica  v študentskem domu …

Prehod v dijaški dom je v začetku lahko kar precej zahteven. Lažje je, če otrok že pozna vsaj nekoga iz dijaškega doma. Odvisno seveda od značaja otroka. Včasih je bolj strah starše kot otroka. Pomembno je, da o tem spregovorimo in predelamo. Tako otrok kot starši. Lahko se pogovorimo o tem z drugimi starši, ki so to že dali skozi. Ko povemo, kaj nas teži in skrbi, se starši pomirimo in lahko bolj logično pogledamo na vso stvar. Prav tako otrok.

Tudi cimri so pomemben moment. Poznam primere, ko so rekli študentje, da kot dijaki ne bi zmogli te težke šole, če ne bi imeli tako dobrih cimrov. Prijateljska mreža, ki jo mlad človek splete v dijaškem ali študentskem domu, je lahko zelo močna. So pa tudi primeri, ko se mladostnik s svojimi sostanovalci nikakor ne ujame. Za marsikoga danes je izziv, da je treba deliti sobo. Otrok se mora tega zavedati in to sprejeti, preden se odloči za dijaški ali študentski dom. Seveda ga potem lahko realnost preseneti, pozitivno ali pa negativno, a to je nekako predpogoj.

Važno je, da doma ostaja odprt prostor za mladega človeka, da lahko pove o tem, kaj ga teži. Ne gre za jamranje, ampak, da ve, da ob težavah in stiskah, lahko pride povedat, in bomo skupaj pogledali, kaj se da narediti. Posebno dijaki prvega letnika se šele privajajo na nov ritem, zato je prav, damo otroku vedeti, da kakšne stiske tudi bodo, ampak da v njih ne bo tudi sam.

Kot družba bi morali zrahljati to držo tekmovanja. Še pevski zbori predvsem tekmujejo.

Slišimo o tem, da je, še zlasti v gimnazijah veliko otrok, posebno deklet, ki so zaradi učnega uspeha pod velikimi pritiski in da je cel kup psihičnih težav … Je smiselno otroku svetovati, da gre, ne glede na svoje sposobnosti, v neko šolo, kjer bo imel še čas živeti in biti kaj drugega kot le gimnazijec?

Gimnazijski program bi že davno moral biti popravljen in posodobljen. Vse tri komisije so pred leti precej žalostno propadle. Preveč je faktografskega znanja in problem sta dva velika vala preverjanj. Tukaj je lahko zelo velik pritisk. Dijak mora v roku enega meseca speljati res veliko stvari. Govorimo o mladem človeku, ki ima tudi svoja razvojna in čustvena nihanja. Mladi sami sebi velikokrat delajo ogromen pritisk, včasih pa ga delajo tudi starši. Stopnjevanje tega pritiska je lahko zelo nezdravo. Včasih otrok in starši potrebujejo strokovno pomoč, da prerastejo omejujoča prepričanja, da bodo preživeli samo, če bodo otroci zelo uspešni s samimi peticami.

Druga težava pa je, da mladi nimajo zdravih navad. Te bi morali bolj spodbujati, ker potem tudi vse drugo gre lažje. Dovolj spanja, dovolj gibanja, kvalitetna prehrana … Mladi nimajo uravnoteženih obrokov in lakoto tešijo s prigrizki in sladkorjem. Utrujenost tešijo s kavo in raznimi substancami. Naloga odraslih je, da se z njimi o tem pogovarjamo in jih opozorimo na pasti.

Tudi kot družba bi morali zrahljati to držo tekmovanja. Še pevski zbori predvsem tekmujejo. Naj otrok diha tudi bolj sproščen, ne le s tekmovanjem napolnjen zrak.

Še eno stvar bi položila na srce staršem gimnazijcev. Če vidite, da otrok trdo dela čez teden, mu dajte v soboto mir, da se naspi. Se lahko vaš otrok, ki je čez teden spal premalo, ker je imel veliko preverjanj, v soboto naspi?

Kaj pa mladi, ki letos zaključujejo srednje šole in bodo v prihodnjih mesecih iskali prvo službo? Kako podpreti njih?

Seveda je odvisno od situacije, ali mlad človek takoj potrebuje dohodke za preživetje, ali se lahko nekoliko razgleda naokoli. Dobro je, da ga s pogovori pripravimo na realnost in če se le da, da je prva delovna izkušnja pozitivna. Mlad človek v svojih začetkih bolj kot šefa, potrebuje dobrega mentorja. Nekoga, ki ga bo uvedel v delo, v kolektiv in v delovni tempo. Opažamo tudi, da ni vsem mladim enostavno preklopiti na 8 urni delavnik in vztrajati v tem ritmu.

Zato je zelo pomembno, da mlad človek pridobiva znanje in veščine, širi mrežo poznanstev, osvoji delovne navade, ter ob tem ohrani tudi zdrav življenjski slog, saj bo le tako kos izzivom in stresu, ki ga čakajo na delovnem mestu.