Habemus papam v naši dnevni sobi

Foto: Vatican News

Tek po stanovanju. Vpitje drug drugemu. Nekaj se dogaja. Včeraj okoli pol sedme ure zvečer je v našem stanovanju v trenutku zavladalo navijaško vzdušje. V prvem trenutku sem imel občutek, da otroka spremljata kakšno zelo pomembno nogometno tekmo, ki se je zaključila po njunem okusu. A hitro sem razbral, da sta se le odzvala na ženin vzklik, da imamo papeža. Pokadil se je bel dim.

Nato pa mrzlično iskanje daljinca in še bolj vneto iskanje (mednarodnega) programa, ki bi prenašal dogajanje iz Trga svetega Petra iz Vatikana. Slovenske in hrvaške televizije niso uspele prilagoditi svojih programov, zato smo dogajanje najprej spremljali na ameriški FOX TV.

Hitro smo začeli ugibati, kdo bo novi papež, kakšno ime si bo nadel, in z nestrpnostjo zrli v balkon, od koder se bo zaslišal slavni HABEMUS PAPAM.

Mini duhovne vaje

Med čakanjem na novega papeža me je prešinilo, kako dragoceno je bilo to obdobje od smrti papeža Frančiška. Od ponedeljka, 21. 4. 2025, ko je Frančišek zaključil tu zemeljsko potovanje, pa vse do trenutka izbora novega papeža, smo imeli v družini nenačrtovane mini duhovne vaje. Od molitve in spominjanja na delo papeža Frančiška, do spremljanja priprav na njegov pogreb. Nato pogovori o posameznih zanimivih in ne povsem vsakdanjih dejanjih (uničenje papeškega prstana, pečatenje njegovih prostorov …) in o pripravah na konklave. Kaj to sploh pomeni, kam se kardinali zaprejo, kako jim odvzamejo telefone, kdo jim kuha, kje spijo, razlika med kardinali volivci in ne volivci, kdo sploh lahko postane naslednji papež …

Vprašanja, ki sta jih osemletnica in enajstletnik zastavljala v tem času. Slednji pa je nato na spletu iskal še statistične podatke o starosti papežev, najdaljšem in najkrajšem konklavu itd. Ob tem pa smo v skupnih molitvah klicali tudi Svetega Duha, da kardinalom nakloni milost, da izberejo posameznika, ki bo to Petrovo barko vodil v nemirnih časih in ji pokazal pravo pot.

Vse to je povezalo našo družino v skupni molitvi za skupen cilj. Izvolitev novega svetega očeta. Obenem smo ta čas dojemali kot blagoslov. Jaz sem spremljal tretji konklave, moja otroka verjetno zadnjega v tej njuni otroški dobi. Prišel je ob idealnem času, da smo se lahko pogovarjali o pomenu papeža, njegovi vlogi in tudi o tem, kakšen bi naj, po našem mnenju, bil novi papež.

Habemus papam!

Nekaj čez 19. uro se je iz osrednje lože bazilike svetega Petra zaslišalo: »Habemus Papam!« Imamo papeža. Kardinal prodiakon Dominique Mamberti je nato predstavil 267. rimskega škofa, Roberta Francisa Prevosta oziroma papeža Leona XIV.

Pred tem sva s sinom stavila, kdo bi lahko bil novi papež. Glede na relativno hitrost izbora, ko je bil novi papež izbran že v četrtem krogu glasovanja, sem bil prepričan, da je bil izbran eden izmed favoritov (Pietro Parolin ali Luis Antonio Tagle), ki sta v konklave vstopila kot dva izmed vodilnih favoritov oz. papabile kandidata. Američana, ki je sicer precej bolj povezan z južno-ameriško celino pa kljub temu, da se je nahajal na obrobju papabile kandidatov, na tem mestu res nisem pričakoval.

Ko je papež Leon XIV stopil pred zbrano množico na Trgu svetega Petra, je eden izmed najinih otrok komentiral, da izgleda mlad. 🙂

Mir z vsemi vami!

Mene se je ob njegovem prvem nagovoru dotaknilo nekaj drugega. Najprej to, da je začel z besedo MIR. Ja, to potrebujemo. V teh nemirnih časi potrebujemo mir. Pa ne mislim samo na svet. Ampak tudi na naše družine. Potrebujemo mirna zavetja, kjer bomo lahko vzgajali naše otroke in v miru skrbeli za medsebojen odnose. Potrebujemo mir, da se lahko odmaknemo od vsakodnevnega bombardiranja z različnimi pričakovanji.  Mir, zazrtost vase in v naše odnose.

V nekem trenutku sem opazil, da se je papež Leon XIV. zazrl v daljavo. V kotičkih njegovih oči je bilo mogoče opaziti, kako ganjen je nad danim trenutkom in obenem, da se zaveda teže, ki jo je s sprejetjem novega poslanstva prevzel na svoja ramena. Ali ni s tem tako podoben vsem nam? Ko smo ganjeni, da smo lahko mame in očetje, možje in žene, obenem pa se zavedamo teže odgovornosti, ki jo imamo v tej nemirni družbi.

Bog nas brezpogojno ljubi

Še en poudarek iz njegovega prvega nagovora se me je dotaknil. Podobno kot njegov predhodnik je izpostavil brezpogojno Božjo ljubezen do vseh nas. In čeprav je papež Frančišek včasih malenkost nerodno izrazil svoje stališče, še večkrat pa je bil (namerno?) napačno citiran in interpretiran je papež Leon XIV. jasno nakazal, da bo nadaljeval s tem sprejemanjem posameznikov v njihovi različnosti in tudi grešnosti. Torej vseh nas. Brez razlik.

Lev

Ko se je vznemirjenje ob izvolitvi novega papeža malce umirilo, sem odprl tuje spletne portale. Najprej mi je  oči padel članek na enem izmed hrvaških portalov, kjer so zapisali, da je novi papež LEV XIV.

Kakšna neverjetna simbolika. Enako ime, v slovenščini Leon, v latinščini Leo, v hrvaščini pa Lev.

Na čelu Cerkve imamo Leva. Voditelja. Prvega med enakimi.

Če je bilo obdobje med smrtjo, pogrebom in konklavom priložnost za obilo pogovorov in, kot sem zapisal, za mini duhovne vaje v družini, se z včerajšnjo izvolitvijo to ne konča. Še več. Ne glede na to, da je lev kralj živali, bo papež Leon XIV. zelo potreboval našo molitveno podporo. Začnemo lahko takoj. V zahvalo za izvolitev novega papeža in v priprošnjo za to, da ga bo Sveti Duh vodil pri njegovih odločitvah.