Grobovi, iz katerih vstajamo

Velika sobota je. Dan, ko je Jezus ležal v grobu. Letos smo spremljali množico tistih, ki so umirali za koronavirusom in so jih, mnoge brez da bi se svojci od njih lahko poslovili, polagali v grobove.

A četudi nismo še vsi tam, položeni v zemljo, vsak od nas po svoje leži „v grobu“, morda celo več grobovih.

Nekateri med nami ležijo v grobu bolezni.

Marsikdo leži v grobu odvisnosti. Od alkohola, drog, družbenih medijev, odnosov, pornografije, denarja, iger na srečo …

Mnoge nas v grobu drži vse hudo in težko, kar smo doživeli, morda takšna ali drugačna obliko nasilja ali zlorabe, bolečih odnosov, sramu, razočaranja, dolgo nezaceljenih ran …

Številni ležimo v grobu samozadostnosti, nezmožni pogledati preko sebe, spoznati svojo lastno šibkost in doumeti, kako lepo je biti dar za druge.

Množica je teh, ki smo ta čas v grobu samote, morda celo zavrženosti, zapuščenosti, brezbrižnosti bližnjih.

Mnoge so v grob pahnili strah, obup, malodušje – zaradi novega koronavirusa, dolgotrajnih ukrepov, izgube službe, ločenosti od dragih …

Spet druge je v grob pahnila ločitev, varanje, morda oster prepir s sozakoncem, fantom, dekletom …

Številni so grobovi naših stisk, a vsem je skupno, da v njih nismo sami. Jezus je tam z nami. On je pred nami ležal v grobu. In on je pred nami iz groba vstal. Sedaj nas kot Lazarja (Jn 11) kliče, naj pridemo ven, naj (o)živimo, naj se veselimo, naj bomo svobodni.

Ni ga groba in ni je stiske, iz katere Bog ne bi mogel narediti nečesa novega, dobrega, kraja svobode in ljubezni, zato mu pustimo, da pride vse naše grobove in jih spremeni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja