Gregor Čušin: “Duhovnost mora biti duhovita in duhovitost mora biti duhovna, če naj bo zdrava.”

Vir: Zajem zaslona

Gregor Čušin ne mara prežvečene hrane. Noče, da bi jo drugi žvečili namesto njega. Vsaj ne, dokler ima svoje zobe. Zato sam žveči to, kar Bog sporoča človeku preko Svetega pisma in druge duhovne literature. K temu spodbuja tudi nas. Tako dobimo svežo hrano, čeprav si morda kdaj tudi polomimo zobe. Takšna duhovna hrana v sebi ohranja tudi duhovitost in postane neskončno zanimiva. Gregor nas vabi, da bi v tem postu duhovnost žvečili skupaj z njim. 

Kristjani imamo zelo mešan odnos do posta. V nekaterih zgodovinskih obdobjih je imel izjemno vlogo v krščanski duhovnosti, danes pa ga marsikdo doživlja kot nekaj tujega. Nimamo pa težav z dietami … 🙂 Ne glede na naše projekcije pa je post še vedno močno orodje duhovne rasti. Kako ga uporabiti kot sodoben kristjan?

Sicer jaz res nisem ravno poklican, da bi govoril o postu. 🙂 Moram reči, da imam tudi sam, kot mnogi, težave. Ne samo s postom, ampak nasploh z različnimi duhovnimi disciplinami in askezami. Mislim, da nas je ta čas potegnil v to, da smo se navadili sami sebi ugoditi. Že ko se odpovemo najmanjši malenkosti mislimo, da je to dovolj, ali pa nas že ta malenkost vrže s tira. Postanemo vznemirjeni in rečemo: »To pa ni zame, če me tako vznemirja.« Premalo časa si vzamemo, da bi šli skozi to vznemirjenje.

Post ni dieta, ni tekma s samim sabo in ni dokazovanje, da zmorem. Če je tekma, se tekma konča. To je dieta. Post pa je duhovna disciplina. Askeza, ki jo svetniki opisujejo, živijo in priporočajo, je v tem, da človek samega sebe zaradi višjega smisla, zaradi odnosa z Bogom in zaradi postavljanja ravnotežja v samem sebi in s svetom pripravi na to, da se, če zelo grobo rečem, malo sesuje in  uniči. Telesno se je treba toliko umakniti, da se lahko spet prepustim Bogu.

Kaj pa če namen posta sploh ni v tem, da 40 dni zdržimo ob skromni, pičli hrani ali kakšni drugi odpovedi. Kaj če je smisel posta v tem, da ugotovimo, da se v resnici ne zmoremo odpovedovati. Da ugotovimo, da smo, tudi kadar se nam uspe čemu odpovedati, zato sitni in tečni. In da je pravi smisel posta v tem, da spoznamo, da brez Boga ne zmoremo nič.

Prav to so tiste Pavlove besede: »Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (2 Kor 12,10b) Ko ugotoviš, da si v svojem bistvu odvisen od Boga. In to nam zveni grozno, ker človek noče biti odvisen od nikogar, še najmanj od Boga, od nekega duhovnega bitja, za katerega se sprašuje, ali sploh obstaja. Človek hoče biti samostojen. To je v naši naravi. Tudi otroke vzgajamo k temu, da so samostojni.

Toda Jezus ne reče: vi ste trta, vi ste samostojna rastlina. On pravi: vi ste mladike, jaz sem trta, Oče pa vinogradnik. Se pravi, s postom pridem do tega, da pridem toliko k sebi, da pridem do stebla, do trte, da ugotovim, da nisem samostojen, da nisem trta, ampak sem mladika na steblu. In da je to vprašanje našega ponosa.

A vendar, sad rodi mladika. Ne rodi trta, rodi mladika in ne steblo. Hočem reči, gre za neko soodvisnost. Bog je osnova in temelj. Toda kot pravi pesem: Bog potrebuje naše roke, Bog potrebuje naše noge …  Grozno zveni, a Bog brez nas ne obstaja. Ne zato, ker ga sicer ne bi bilo, ampak ker ga ne bi bilo za koga biti.

Bog je ljubezen in ta ne more biti sama sebi namen. Ker ljubezen ne more biti obrnjena vase, ampak je vedno usmerjena navzven, nas je ustvaril. Tako smo ustvarjeni iz božje ljubezni. In smo tudi mi tisti, od katerih je Bog na nek način odvisen. Če nas ni, Bog nima komu biti Bog. Malo heretično zveni, ampak je dejstvo. Bog nas je ustvaril prav zato, ker ne more biti drugače, ker ljubezen vedno rojeva.

Mi post zelo hitro spravimo samo na nekaj fizičnega, telesnega. Odpovemo se hrani, kavi, cigaretam, kakšnim odnosom, času, ki ga zapravljamo, in tako naprej. Ampak to ni dovolj. Mora biti en uvid. Mora se nekaj zgoditi.

Bog je ljubezen in ta ne more biti sama sebi namen. Ker ljubezen ne more biti obrnjena vase, ampak je vedno usmerjena navzven, nas je ustvaril.

Kdo pa poskrbi za ta uvid, za ta premik? Na nas je, da se odpovemo nečemu in da naredimo odmik. Bo Bog poskrbel za ostalo?

To se lahko naučimo od svete maše. Za nekoga, ki ne veruje, je maša ena čudna telovadba. Na oltar damo kruh in vino, duhovnik odmolí svoje, mi odgovorimo, kot je pač v obredu, in potem naj bi verjeli, da je v trenutku izgovarjanja svetih besed, ko pokličemo Svetega Duha, ta res prišel, blagoslovil in spremenil kruh in vino v Božje telo in kri. Če v to ne verjameš, je vse skupaj samo ena precej uboga malica. Če verjameš, pa lahko vidiš čudeže.

Zanimivo je, da o podobni logiki govorijo tudi neverni. Pred kratkim sem zasledil pri Žižku, ki je levi ekstremist, če se tako izrazim, razmišljanje o lepoti in ljubezni. Človek se zaljubi, gleda neko osebo in reče: ta oseba je lepa, toda lepa je samo zato, ker jo ljubim. Nekdo drug bo rekel: grda je, škili, ima krive noge. Toda zame je lepa. Lepo jo naredi moja ljubezen. Ta ljubezen je vera. Tako včasih gledamo pare in se sprašujemo, kako sta lahko ta dva skupaj. To je točno to. To je ljubezen, to je Sveti Duh, nekaj, česar ne znamo razložiti. Če ne zmoreš te ljubezni, če nimaš vere, potem ni nič.

V odmikih in v postu delamo prostor za Boga. Rad dam primer Abrahama in Izaka. Kdaj je angel lahko posegel v zgodbo? Ko je Abraham odmaknil – dvignil roko. Ko odmaknem roko, ko popustim prijem, nastane prostor. To poznamo iz življenja. Kolikokrat sem slišal pričevanja staršev. Otrok je bolan v bolnišnici, borimo se, molimo, jokamo, potem pa gre mama v kapelo in reče: »Ok, Bog, tvoj je, če hočeš, ga vzemi.« V trenutku, ko se odmakne, ko se odpove, ko da prostor Božjemu, lahko Bog vstopi. Ne kot magična formula, ampak kot prostor, v katerem lahko deluje.

Pripravljate postno akcijo za naš portal. V naslovu piše, da bo duhovna in duhovita. Kako je to povezano? Kakšno vlogo ima humor pri duhovnosti?

Mene vedno fascinira jezik. Duhovno in duhovito imata isti koren. Oboje izhaja iz besede duh. Mi pa to ločujemo: duhovno je resno, duhovito je humorno, zabavno, zabavljaško. V resnici gre za isto stvar. Duhovnost mora biti duhovita in duhovitost mora biti duhovna, če naj bo zdrava.

Za postno akcijo sem izbral pesnitev Hagada, ki izhaja iz judovstva. Gre za pripoved, več jih je, a glavna je pasahalna, ko oče svojim otrokom pripoveduje zgodbo o izhodu iz Egipta, kako je bilo ljudstvo rešeno iz suženjstva. Ta pasahalna zgodba se v krščanstvu ponovi še na višji ravni. Tako kot so Izraelci fizično zbežali iz suženjstva, nas Jezus duhovno osvobaja suženjstva.

Hagada je tudi naslov slovenske ljudske pesmi, ki ima različno število kitic, največkrat od šest do petnajst. V njej se pojavljajo različni pojmi: eden Bog sam, dve tabli Božjih zapovedi, tri Božje osebe in tako naprej do petnajst. Zanimivo se mi zdi, da se je ohranil naslov v aramejščini. Na Gorenjskem so to pesem menda peli medtem, ko so blagoslavljali hiše, ko so kadili po stanovanjih na sveti večer. Bila je neke vrste molitev, kateheza. Na duhovit način so prenašali duhovno vsebino naprej.

Hagada je naslov tudi moje prve predstave, s katero sem postal »gospod Čušin«.

Mene vedno fascinira jezik. Duhovno in duhovito imata isti koren. Oboje izhaja iz besede duh.

Kako ste se pripravljali na snemanje letošnje postne akcije?

Nekoliko sem se pripravljal, še več pa sem prepustil Svetemu Duhu. Morda kakšna stvar, ki meni zveni trapasto, nekomu koristi. Bog jo lahko uporabi. Zaupam v to. Prepričan sem, da se bo kdo tudi zdrznil, se zgražal, imel pripombe … Prav. Že to, da bo imel pripombo, pomeni, da jo bo moral argumentirati, zakaj mu nekaj ni všeč. Če bo moral iskati protiargumente, bo že moral razmišljati in smo že nekaj dosegli. Tudi če je bilo sproženo z nečim, kar se mu zdi slabo, se je zgodilo nekaj dobrega, ker je bil povod, da je nekdo nekaj premislil.

Zelo laično govorim o tem. Vedno poudarjam, da nisem strokovnjak, nisem ekseget, ne poznam cerkvene zgodovine, nikoli tega nisem študiral. Tudi mi pripisujejo, da poznam Sveto pismo, pa ga ne. Poznam določene odlomke, tiste, ki me zanimajo in me vznemirjajo, ostalo precej ignoriram. Sem en tak zelo nepopoln bralec. Imam pa ‘goflo’ in očitno znam kakšno stvar prevesti v bolj razumljiv jezik. Samo upam, da sem pri tem orodje v božjih rokah.

Ima morda ta postna akcija in vaši nagovori v njej morda podobno vlogo kot telesni post? Vzameš si čas, odpreš srce za Boga in postavljen je okvir, v katerem Bog lahko deluje …

Jaz se sicer bojim, da smo v današnjem svetu tako navajeni kratkih filmčkov in kratkih vsebin, da bi radi, da je tudi duhovnost tabletka ali sirup, ki takoj prime. Dobro hrano pa je treba dobro prežvečiti.

Zakaj sta dve tabli božjih zapovedi, zakaj ne tri, zakaj ne štiri? Zakaj Bog ni dal ene table, lažje bi jo nesli? Takšne duhovitosti in vprašanja postavljam – v upanju, da bo potem mogoče še kdo sam premislil, poiskal druge razloge, podatke, karkoli …Upam, da so ti nagovori namenjeni temu, da človeka malo premaknejo v načinu razmišljanja in gledanja. Upam, da s temi svojimi, včasih čudnimi, norimi, predrznimi pogledi komu vzbudim misel: čakaj malo, takole pa res nikoli nisem pomislil. Sploh ne razmišljam o tem, ali je to, kar jaz razmišljam, prav ali ne. Samo drugače razmišljam.

Hagada je bila neke vrste molitev, kateheza. Na duhovit način so prenašali duhovno vsebino naprej.

Zdi se, da danes tega manjka. Premnogi duhovnost dojemajo kot dolgočasno in roko na srce, velikokrat tudi je …

Božja beseda in evangeliji so hrana, naš vsakdanji kruh. In že stoletja jih za nas žvečijo, z dobrim namenom seveda, duhovniki, pridigarji, predavatelji … in nam servirajo prežvečeno vsebino. Mi pa z veseljem rečemo: »Lepo, da je nekdo namesto nas prežvečil, da nam ni treba žvečiti.« Pozabljamo pa, da pasirano, prežvečeno hrano dobijo otroci in starci, tisti, ki nimajo zob. Mi pa imamo zobe in naša dolžnost je, da grizemo.

Verniki smo se navadili na prežvečeno hrano. Jaz sem se je zasitil. Hočem ugrizniti sam, tudi če si zobe polomim. Hočem žvečiti sam, ker takrat okušaš sveže. Prežvečena hrana je na nek način malo nagravžna, če smo že čisto fizično dobesedni. Ne govorim, da je to, kar pridigarji govorijo, nagravžno, daleč od tega. Je pa prežvečeno in pogosto preseda. Opravičujem se vsem dobrim pridigarjem, ker jih je kar nekaj. Ampak veliko pridigarjev pa žal ‘fuša’. Vem, da zveni ostro in zadnjič mi je en duhovnik rekel, da toliko šimfam, ampak enega duhovnika bom moral pa najti, da me bo pokopal … Hočem reči, razumem, da je dar govora talent, ki ni dan vsakomur. Da je dar globljega vpogleda talent, ki ni dan vsakomur. To razumem. Ampak presneto, ti ljudje so posvečeni. Govorimo o darovih in karizmah, za katere moli vsa Cerkev. Bog jih je poklical, imajo nek dar, neko posvečenost. To je tako, kot bi šel v opero in bi pevci fušali. Ne pričakuješ, da bodo vsi vrhunski, imajo različne stopnje talenta, ampak fušanja v operi ne slišiš. Posluh pa mora biti in treba se je zavedati, ali fušaš ali ne. Potem pač poješ malo tišje ali pa izbereš pesem, ki jo obvladaš. Kuža pazi, ne pa Nessun dorma. 🙂

Verjamem, da talente daje Bog. Če teh talentov ni, pomeni, da jih je Bog zadržal z določenim namenom ali pa da jih človek ni razvil. Talenti so božji. Potem pa zavistno gledamo tiste, ki niso verni, pa imajo talente. Talent je vedno od Boga. Hudič je popolnoma netalentiran. Je velik plagiator, popolnoma neduhovit, brez talentov. Edina veščina, ki jo ima, je, da zna zlesti človeku pod kožo in da izkoristi prazen prostor, v katerega nismo spustili Boga.

Mnogi svoje talente uporabljajo tudi proti Bogu …

Bog da talent, komur želi. Človek pa ima svobodno voljo, dano od Boga, da ta talent uporabi tudi proti Bogu. Če rečem zelo banalno: Bog je oče, ki svojemu sinu da puško, s katero ga sin lahko tudi ustreli. To je nora Božja ljubezen. Puška mogoče ni najboljša prispodoba, hočem pa reči, da Bog s talentom človeku da v roke močno orožje, ki ga ta lahko obrne tudi proti Njemu. Še vedno pa ostaja to orožje božje.

Zato molimo za umetnike in za vse, ki naj bi talente imeli, da bi jih znali prav in pravilno uporabljati, da bi jih znali razviti in uporabiti v božjo slavo. Ali pa da bi bili vsaj toliko zmedeni in toliko pijani od Svetega Duha, da talent kdaj pa kdaj pobegne njihovi volji in dela po svoje …

Upam, da s temi svojimi, včasih čudnimi, norimi, predrznimi pogledi komu vzbudim misel: čakaj malo, takole pa res nikoli nisem pomislil.

V letošnji postni akciji bomo našli tako duhovnost kot duhovitost, kajne?

Humor je pomemben. Vici so zelo pomembni in jih vedno prepletam v svoje nastope. Dober vic mora imeti ‘punchline’, poanto na koncu. Če je ni, vic zbledi. Lahko je kratek, lahko je dvajsetminutna zgodba, a na koncu mora biti nekaj, kar udari, preseneti. Tako kot v teatru – mora biti katarza, mora se zgoditi očiščenje … Zato pravim, da so dobri humoristi, sploh danes, glas razuma. Kot nekdaj dvorni norčki. Humor ne more biti samo zabaven. Humor vzpostavlja distanco do realnosti.

Preroki so umetniki. V Stari zavezi Bog govori v verzih. Božja govorica je poezija. Preroki so govorili v pesmih. Prvi cerkveni učitelji so svoje pridige govorili v verzih. Zadnjič sem predlagal naj škofje naslednjič škofovsko pismo napišejo kot pesem. Ko namreč župnik pove, da bo bral škofovsko pismo, verniki zazehajo. Če pa bo rekel, da bo prebral škofovsko pesem, bomo vsi malo bolj poslušali. Tudi če bo pesem slaba, jo bomo poslušali. Ni treba, da so rime, ni treba, da so strogi verzi ali ritem. Samo naj bo poetično. Poezija je samo to, da isto stvar –  to kar želiš, poveš malo drugače. Humorno: z distanco do realnosti.

Zato zelo priporočam škofom in duhovnikom, da pišejo poezijo. Nekateri jo in to ne slabo. Nekateri pa so na ta talent pozabili. S poezijo pa je šla stran tudi duhovnost in duhovitost.

Res pogrešam to. Globoko čutim, da so umetniki preroki našega časa. Umetnost ima trenutno na žalost večji vpliv na stanje duha naroda kot duhovniki. Duhovnikov mnogi ljudje več ne poslušajo. Ker jih ne uspejo ali ne zmorejo nagovoriti. Ker se ne pustijo nagovoriti. Poslušajo pa umetnike. Zavestno ali ne. Zato je pomembno, kakšne umetnike imamo. Moliti moramo za umetnike, da bodo morda oni  spremenili družbo … politiko. Ker duhovnikov in Cerkve ljudje ne poslušajo več. Moliti moramo za duhovnike in Cerkev, da bi bili duhoviti. Duhovnost pa je itak Božja.

Na letošnjo postno akcijo, ki bo tako duhovna kot duhovita se lahko prijavite na spodnji prijavnici. Vsi prijavljeni boste povezavo do vsebin redno dobivali tudi na svoj e-naslov.