Odrasli smo mlade v njihovem hrepenenju po iniciaciji pustili na cedilu

Foto: Posnetek zaslona

»Vsako leto sem presenečena nad barvanjem in nasilništvom nad fazani [dijaki prvega letnika srednje šole na prvi šolski dan op.a.]« se je pred nekaj dnevi čudila voditeljica ene izmed spletnih oddaj in verjamem, da ni edina. Marsikdo se sprašuje, ali je potrebno na tak način obeležiti vstop v srednjo šolo. In odgovor je vsekakor lahko tudi – ne. Toda za “fazaniranjem”, ki ga do danes nismo uspeli izkoreniniti, se skriva nekaj globljega. Gre pravzaprav za primitiven odgovor na potrebo po iniciaciji, ki v sodobni družbi ostaja vse bolj nepotešena.

Namesto birme sprejem v socialistično mladino, namesto tega pa, praznina

Afriška plemena so imela običaje, da je moral mladenič, preden je bil sprejet med odrasle, ubiti leva ali kaj podobnega, odvisno od plemena, lahko tudi bolj ali manj primitivnega. Krščanska civilizacija je imela birmo, do neke mere pa tudi prvo sveto obhajilo in poroko v tem smislu. Še v socializmu so se zavedali človekove globoke potrebe po iniciaciji in so birmo nadomestili s sprejemom v socialistično mladino, prvo sveto obhajilo pa s sprejemom k pionirjem.

Ko smo se znebili socializma, se večinsko nismo vrnili h krščanskim tradicijam. Tudi kristjani smo na ta vidik kar nekako pozabili in potreba je ostala nepotešena, ter šla svojo pot. In kot je v isti oddaji dr. Žiga Turk povedal, da je »vojna naravno stanje človeštva, za mir pa se je treba truditi,« podobno velja tudi tukaj. Če se ne potrudimo za civilizirane ceremonije iniciacije, te same od sebe postanejo primitivne. Risanje F-jev z alkoholnimi flomastri po obrazih fazanov v srednji šoli je tipičen primer tega.

Če se ne potrudimo za civilizirane ceremonije iniciacije, te same od sebe postanejo primitivne

Na nek način postati polnopravni član družbe

»Ne verjamem, da so vsi veseli, da so posprejani in popackani,« nadaljuje voditeljica svoj uvod. Tudi sam dolgo tega nisem verjel, saj sem sam svojo potrebo po iniciacijah do takrat sorazmerno uspešno (in bolj civilizirano) potešil predvsem pri skavtih in v Cerkvi. Obiskoval sem Škofijsko klasično gimnazijo, ki je na obrobju Ljubljane in se čudil tistim, ki so se z avtobusom odpeljali v center mesta samo zato, da so bili deležni »pravega, brutalnega fazaniranja,« kjer so te porisali do nerazpoznavnosti, saj je bilo na naši šoli tega (sorazmerno) malo. In to ni bil en dijak ali dva. Masovno so se po pouku vsako leto dijaki prvih letnikov odpravljali v center, da bi bili deležni fazaniranja. Bistveno bolj kot njihovi starejši vrstniki, ki so se nad njimi izživljali.

Na drugi slovenski srednji šoli so pred nekaj leti, ko je leto pred tem »fazaniranje« v dijaškem domu preseglo vse meje dobrega okusa, le to povsem prepovedali. In presenetljivo, najbolj glasni nasprotniki ukrepa niso bili maturantje, ki so bili »prikrajšani« za zabavo v obliki izživljanja nad svojimi mlajšimi sošolci. Najbolj proti so bili, na prvi pogled presenetljivo, prav »fazani«. Presenetljivo sicer samo na prvi pogled. Kasneje, ko sem se kot mladinski voditelj, predvsem pri skavtih ukvarjal s to temo, mi je postalo jasno, zakaj.

Iniciacija je namreč izjemno pomembna stvar v razvoju posameznika in tudi v dinamiki skupine oz. skupnosti. Nov član se mora na nek način izkazati, da je vreden zaupanja in šele kot tak lahko postane polnopravni član. To je še posebej pomembno za novinca, ne nepomembno pa tudi za skupnost, ki v novincu prepozna člana, ki mu lahko zaupa in ga sprejme kot polnopravnega člana. In vsakomur je jasno, da iniciacija ni ravno ali vsaj samo prijetna izkušnja, saj podzavestno vemo, da če je nekaj vredno, se je za to treba tudi potruditi.

Iniciacija je izjemno pomembna stvar v razvoju posameznika in tudi v dinamiki skupine oz. skupnosti.

Jasno je, da se fazani, prikrajšani za fazaniranje niso pritožili, ker se nad njimi ni nihče izživljal, pač pa zato, ker so bili prikrajšani za dokaz, da so vredni, da so polnopravni del skupnosti, v tem primeru šole oz. dijaškega doma.

Ne le fazaniranje, tudi vse pogostejše postavljanje mlajev in ponižujočih plakatov slavljencem ob vsakem bolj ali manj okroglem rojstnem dnevu kaže na potrebo po obeležitvi življenjskih prehodov in rojstni dnevi so še praktično edino, kar nam ostane, ko smo večinsko zapustili Cerkev, se nehali poročati in opustili tudi večino drugih, civiliziranih oblik iniciacije.

Iniciacije so v življenju tako ali drugače potrebne, brez njih imamo manj samozavestne posameznike, ali pa »večne otroke« ki nikdar ne odrastejo in se nikoli ne čutijo sprejete med odraslo družbo. Je pa zelo pomembno, da so zavestno in načrtno izvedene na civiliziran način.

»Fazaniranje« kot ga poznamo danes je dejansko nedostojanstveno in neokusno izživljanje. Ampak realnost je taka, da je to ena redkih oblik iniciacije, ki našim mladim še ostaja.

Brutalno fazaniranje nadomestili z gala dogodkom

Ko so nam pred leti tudi pri skavtih iniciacije nekoliko začele uhajati izpod nadzora, je naš duhovni asistent z menoj delil izkušnjo iz Francije, kjer je delal v šoli, ki je prav tako imela težave s fazaniranjem, ki je šlo čez vse meje zdravega okusa. Namesto prepovedi, so izbrali zahtevnejšo pot in se lotili vzgoje drugošolcev, ki so bili zadolženi za »fazaniranje«. Ob podpori šole so izživljanje nad fazani zamenjali z bolj smiselnimi preizkušnjami čez dan in večernim gala dogodkom sprejema fazanov v šolo, za katerega so rezervirali mestno gledališče.

Na ta način niso le potešili potrebe po iniciaciji, sprejemu, ki so ga bili na civiliziran način deležni novi dijaki. Bistveno so tudi povečali pripadnost šoli in skupnosti. Duhovnik, ki je to gledal od zunaj, je komentiral: “Tudi mene je imelo, da bi bil član skupnosti, ki tako slovesno sprejema svoje nove člane.” Hkrati pa je tudi opozoril, da je potrebno, da je na tem treba ves čas načrtno delati. Ko je ta ista šola po nekaj letih opustila aktivno vzgojo drugošolcev, češ, saj zdaj pa že toliko let imamo kulturen sprejem, da je to norma, so kmalu začeli zaznavati odklone v primitivizem in znova vzpostavili zavestno vzgojo.

»Fazaniranje« kot ga poznamo danes je dejansko nedostojanstveno in neokusno izživljanje. Ampak realnost je taka, da je to ena redkih oblik iniciacije, ki našim dijakom še ostaja.

Iniciacije so v življenju potrebne, brez njih imamo manj samozavestne posameznike ali pa »večne otroke«, ki nikdar ne odrastejo in se nikoli ne čutijo sprejete med odraslo družbo.

Ne prepoved, ampak kulturalizacija

Rešitev tako še zdaleč ni prepoved, saj bi le ta vodila v še bolj skrivne in brutalnejše oblike izživljanja. Še posebej, ker je tukaj potreba »žrtve« po tem močnejša kot potreba starejših, da se izživljajo. Rešitev je vpeljava premišljenih in kulturnih oblik iniciacije, ki ni zgolj ceremonija, ampak tudi izziv za tistega, ki ga sprejemamo, da se resnično čuti sprejetega. In kot polnopravnega člana ga je nato, po iniciaciji tudi treba upoštevati.

Pri skavtih je to pogosto obljuba, ko skavt prejme rutico in krst in ko izvidnik dobi svoje skavtsko ime. Že pred obljubo se je moral izkazati z znanjem (skavtski izpit) in sodelovanjem v skupini. Za krst pa mora najprej dati obljubo, nato pa opraviti preizkušnjo, ki so mu jo pripravili starejši člani čete. Od skupine do skupine in voditeljske vzgoje je odvisno, na kako visokem nivoju je krst izpeljan. Opažam, da se novinci pritožujejo, če so preizkušnje prelahke. V tem primeru se namreč počutijo, kot da jih imajo starejši za nesposobne, ker očitno ne verjamejo, da lahko prestanejo težji izziv. Sploh, ker se med seboj pogovarjajo, kakšni izzivi so bili v prejšnjih letih.

Rešitev je vpeljava premišljenih in kulturnih oblik iniciacije, ki ni zgolj ceremonija, ampak tudi izziv za tistega, ki ga sprejemamo, da se resnično čuti sprejetega. In kot polnopravnega člana ga je nato, po iniciaciji tudi treba upoštevati.

Novince sprejeti civilizirano, a zahtevno in kaj lahko naredimo kot starši

Za vse voditelje skupin oz. odgovorne v šolah in podobnih ustanovah naj tako velja razmislek, na kakšen način je smiselno institucionalno vpeljati sprejem novih članov kot nekakšno obliko iniciacije, ki je izvedena kulturno in civilizirano.

Za vse starše pa razmislek, kje vaš otrok poteši potrebo po iniciaciji. Ker je priložnosti zanjo zelo verjetno malo, razmislimo kako morda tudi v odnosu med očetom in sinom ali mamo in hčerko vključiti kakšen tak element. Seveda premišljeno in ob primernem trenutku. Morda bo dovolj že kakšno taborjenje, izlet, skupno »šraufanje« ali podoben izziv, ena na ena med očetom in sinom ob kakšni prelomni življenjski točki otroka.

Poleg oblike iniciacije je to lahko tudi odlična priložnost za poglobljen pogovor in gradnjo zaupanja. In če bo imel otrok to potrebo ustrezno potešeno, bo manj verjetno rinil v bolj primitivne, morda tudi bolj nevarne oblike, ki so mu na voljo. Nekje se vendar mora imeti priložnost izkazati.