Enostavno pravilo, s katerim boste začeli opravljati stvari, ki se jih težko lotite

Vir: Shutterstock

Najbrž ni človeka, ki v določenem obdobju ne bi imel težav z nepotrebnim odlašanjem ali z opuščanjem stvari, ki bi jih lahko storil v relativno kratkem času. Študije sicer kažejo, da se to pogosteje dogaja dijakom in študentom, vendar se v tem lahko najdemo prav vsi, ko neko opravilo prelagamo na kasnejši čas, kljub temu da je samo po sebi zelo enostavno. Isto metodo zavlačevanja uporabimo tudi takrat, ko bi morali postoriti nekaj, kar nam ne leži ali pa ko smo preobremenjeni in ne vemo, kje in kako bi začeli.

Da bi se rešili iz tega začaranega kroga, nam različni svetovalci za učinkovitost ponujajo nasvete, kako neko nam-ne-ljubo opravilo sploh začeti. Nekateri stojijo za metodo, da se povprašamo o izvoru našega vedenja, drugi od nas zahtevajo, da si izračunamo, kakšno “ceno” pravzaprav plačujemo za svoje obotavljanje, spet drugi se osredotočajo na naše počutje, v smislu, naj se za vsak manjši (in uspešen) korak nagradimo.

Ker pa vseeno govorimo o navadi, ki jo imamo (in vemo, da se vsake navade težko znebimo in da so spremembe naporne), je metoda, ki jo je David Allen leta 2001 zapisal v svoji uspešnici Gremo to dokončat (ang. Getting Things Done), daleč najbolj efektivna, saj jo lahko uporabimo pri čisto vsaki dejavnosti. Poleg tega od nas ne zahteva pretiranih psiholoških predpriprav.

Dve minuti, ki pretentata naše možgane

Naši možgani, kljub temu, da so vedno aktivni, nas hkrati radi prepričujejo, da bi stvari raje storili kasneje oziroma da bi se izognili spremembam. Zato je David Allen na plan prišel z 2-minutnim pravilom, ki naj bi nam pomagalo, da bi bili pri svojem delu učinkovitejši oziroma da bi ga sploh lažje začeli. Pravilo se glasi takole: Če vam neko opravilo vzame manj kot 2 minuti, ga naredite ta trenutek.

To v praksi pomeni dvoje:

1) Prepoznati, katera so tista opravila, ki nam vzamejo manj kot 2 minuti časa: na primer postiljanje postelje, pomivanje skodelice ali kozarca takoj po obroku, zamenjava vrečke za smeti, zlaganje perila v pralni stroj, brisanje mize, klic v zdravniško ordinacijo, odgovarjanje na mail ipd. Gre za opravila, ki od nas zahtevajo zelo malo napora in, če jih ne delamo sproti in redno, nam kasneje vzamejo veliko več časa in “živcev”, kot če bi jih postorili takoj, ko lahko.

2) Začeti delati na področjih, ki se jih stežka lotimo ali ko želimo uvesti novo navado. Dve minutno pravilo v tem primeru pretvori težke začetke v lahkotno opravilo. Tako iz “pojdi teč” postane “obuj si športne copate”; iz “začni pisati diplomsko” postane “napiši tri vrstice”; iz “zloži goro oblačil” postane “zloži tri nogavice”, iz “začni brati knjigo” postane “preberi pol strani”, iz “rad bi jedel bolj zdravo” postane “pojej jabolko” itd.

Kakršen koli izziv je pred nami, to pravilo od nas zahteva, da se stvari posvetimo samo dve minuti. Lahko si nastavimo uro in pustimo, da ta odšteva. Cilj metode namreč ni, da v dveh minutah delo dokončamo (saj pri večjih projektih to tudi ni mogoče), ampak da se držimo časa. Kajti, dve minuti zmore vsak, ne glede na to, kako se mu neko delo upira in ali je pred začetkom le-tega prestrašen ali vznemirjen.

Čar te preproste vaje je, da nam prižge iskrico, nam da potreben zagon oziroma naredi “trik v možganih”, da začnemo razmišljati, da ta zadeva niti ni tako strašna in da jo zmoremo opraviti … saj jo pravzaprav že delamo. Kajti, ko enkrat začnemo, je lažje nadaljevati. Ko se enkrat zaženemo, se težje ustavimo. In posledica tega je, da na koncu temu delu posvetimo več časa, kot smo sprva mislili, da zmoremo.

Cilj je enostavnejše in bolj produktivno življenje

Ker pa naš um rad skače iz ene ideje na drugo, od ene skrbi do druge, ne smemo dopustiti, da bi 2-minutno pravilo uporabili vsakič, ko bi se nam zazdelo, da neko opravilo lahko “na hitro” postorimo.

2-minutno pravilo uporabljamo samo zato, da dobimo zagon in nikakor ne, da nas odvrne od dokončanja bolj dolgotrajnih opravil, ki jih moramo postoriti.

Cilj vsega je, da naše življenje postane enostavnejše in hkrati produktivnejše. In tako majhna stvar, kot je 2-minutno pravilo, je zagotovo prvi korak k temu. Skoraj nam je lahko žal, da o njem nismo vedeli že “včeraj”. 😊

Komentarji

  1. Opravila, ki vzamejo manj kot dve minuti:
    – Postiljanje postelje – morda uspe to narediti vam v manj kot 2 minutah, meni ne. Če imate na postelji deko v kapni, morda. Jaz imam rjuhe in deke in če je treba vse razstaviti in nazaj pospraviti, je treba kar nekajkrat obkrožiti posteljo, da je lepo poravnana. Odvisno tudi, kako kdo spi, ali spi brez se premaknit, ali pa je zjutraj postelja taka, kot da bi divjal vihar.
    – Zlaganje perila v pralni stroj: Meni vzame več kot dve minuti, saj je treba perilo presortirati, pregledati žepe. Če nisi pozoren, lahko skupaj z belim perilom opereš kakšno črno ali rdečo nogavico in potem imaš vse cunje zapackane. Da ne govorimo o tem, da v kakšnem žepu ostane kakšen papirnat robček, ko ti vse zapacka in tega zlepa ne rešiš.
    – Klicanje v zdravniško ordinacijo: Tu je šele potrebna zvrhana mera potrpljenja. Kličeš in kličeš, pa se nihče ne oglasi. Če imaš srečo, ti uspe v par poskusih, drugače pa je treba kar napisati mail.

  2. Pri pospravljanju po mojem mnenju zelo pomaga dvoje. Prvo je sistem Marie Kondo: metati proč odvečne stvari. Razen knjig, tu so njena načela rahlo barbarska – ne moreš iz knjige iztrgati strani, ki so ti najboljše. Drugi napotki pa so precej dobri.
    Drugo, kar pomaga, so otroci. Pri vsakem otroku si stvari bolj poenostaviš. Brez nasvetov, člankov in knjig delaš bistvene stvari, nebistvene pa daš na stran. Vsak otrok prinese več učinkovitosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.