Dvorec in kardinal: žalostna zgodba za bleščečimi zidovi

Zakaj zgodba o obnovi dvorca Goričane še vedno vznemirja duhove? Kakšno podobo Cerkve prinaša in v čem je za slovensko Cerkev še danes problematična? Kdo so bili glavni akterji in kakšna so razmerja med njimi?

(Prispevek je nadaljevanje članka Epilog afere Limburg – poučen tudi za slovensko Cerkev? V njem smo ob epilogu afere Limburg zapisali, da je ta trenutek priložnost, da bolj poglobljeno ovrednotimo tudi primer obnove dvorca v Goričanah.)

Da bi lahko globlje analizirali, kaj se je pri obnovi dvorca Goričane dogajalo in kakšne silnice so bile na delu, je najprej potrebno na kratko obnoviti zgodbo.

Kar nekaj detajlov celotne zgodbe je bilo slovenski javnosti sicer že verodostojno predstavljenih. Na tem mestu jih bomo skušali pregledno navesti, jih dopolniti in medsebojno povezati.

Žal so o dogajanju v zvezi z obnovo dvorca katoliški mediji zelo malo poročali, predvsem pa ga niso kritično pretresli. To je pri članih katoliškega občestva povzročilo določeno mero skepse do predstavljenih podatkov.

K temu so pripomogle tudi nekatere senzacionalistične predstavitve dvomljivih detajlov (denimo zgodba o tem, kako naj bi kardinal Rode zahteval menjavo ploščic v kopalnici, ker mu niso bile všeč – česar nam pri raziskovanju zgodbe ni potrdil noben resen vir).

Prizadevanja nadškofa Rodeta za vrnitev dvorca v naravi

Začetek zgodbe o obnovi dvorca sega v čas po osamosvojitvi. Ljubljanska nadškofija je v začetku 90. let prejšnjega pod nadškofom Alojzijem Šuštarjem vložila zahtevek za vrnitev po vojni odvzetega gradu.

Žal so o dogajanju v zvezi z obnovo dvorca katoliški mediji zelo malo poročali, predvsem pa ga niso kritično pretresli.

Po naših informacijah nadškof Šuštar ni imel vizije prevzeti gradu v naravi. Vendar se je to spremenilo s prihodom novega nadškofa Franca Rodeta. Nadškof Rode je imel z gradom jasne načrte in si je začel zelo zavzeto prizadevati za vrnitev v naravi. Pri tem se je osebno angažiral celo pri pokojnem predsedniku vlade Janezu Drnovšku.

In kakšni so bili Rodetovi načrti? Osrednja vizija nadškofa Rodeta za grad Goričane je bila očitno urediti ga za potrebe ljubljanskega nadškofa oziroma protokolarne potrebe, o čemer slikovito pričajo besede, »da ljubljanski nadškof kljub vsem gozdovom, ki jih zaradi denacionalizacije Cerkvi očitajo, nima v Ljubljani niti kvadratnega centimetra zelenice, da bi se v prostem času po njej sprehodil«.

Ta osrednja vizija se v marsičem sklada z likom škofa in stilom škofovanja, ki ga je v slovenski prostor prinesel nadškof Rode. Obnovljeni dvorec bi bil gotovo tudi zunanji znak obnove ugleda in vpliva Cerkve v družbi, kar je bil pomemben vidik Rodetove vizije prenove slovenske Cerkve.

Dvorec je nadškofija dobila nazaj v začasno uporabo z odločbo ministrstva za kulturo leto 2002, v trajno posest pa šele leta 2007 s sodbo vrhovnega sodišča.

Prevzem dvorca v naravi je bilo tvegano dejanje. Dvorec je bil namreč v tako slabem stanju, da se je na obzorju kazala zelo draga obnova. Načrti so odpirali tudi etične dileme – je glede na stanje slovenske Cerkve upravičeno, da se toliko denarja porabi za objekt protokolarnega in zasebnega značaja (ne glede na to, da gre za obnovo prvovrstne kulturne dediščine)?

Z zgodovinske distance se tako kaže, da bi bil prevzem premoženja z odškodnino, kakor ga je načrtoval nadškof Šuštar, veliko bolj modro dejanje.

Vstop v lastništvo Papirnice Goričane kot pogoj za obnovo dvorca

Ključna ovira na poti do uresničitve vizije nadškofa Rodeta oziroma ljubljanske nadškofije je bil seveda denar. Ljubljanska nadškofija denarja za ta namen ni imela. Tudi če bi ga imela oziroma bi ga za to namenila, bi med verniki in tudi duhovniki tako draga obnova dvorca skoraj zagotovo ne dobila podpore.

Nadškof Franc Rode je zato z ožjimi sodelavci iskal druge poti. Tako se je rodila zamisel o sodelovanju s Papirnico Goričane, ki leži v neposredni bližini dvorca. Ta zamisel se je pozneje izkazala kot zelo problematična, saj je tako nadškofijo kot podjetje potegnila v niz neracionalnih odločitev, ki jih je kot škodljive dokončno razgalila gospodarska kriza po letu 2008. Več o tem pozneje.

Tudi če bi Nadškofija Ljubljana denar za to imela oziroma bi ga za to namenila, bi med verniki in tudi duhovniki tako draga obnova dvorca skoraj zagotovo ne dobila podpore.

Za uresničitev zamisli nadškofa Rodeta je bilo potrebno dvoje: pridobiti sodelovanje poslovodstva Papirnice Goričane in vstopiti v lastniško strukturo podjetja, da bi le-to lahko imelo kritje lastnika za tako velik projekt.

Pri prvem koraku je šlo nadškofu Rodetu na roke, da je bil direktor tedaj še državnega podjetja Andraž Stegu katoličan. Verjetno je bilo zato zaupanje v Cerkev kot resnega partnerja veliko laže vzpostaviti (nekako tako kot so ob privatizaciji mnogi verniki zaupali certifikate Krekovi družbi).

Potreben pa je bil tudi lastniški vstop, saj podjetje v državni lasti (ali pa v lasti kakega strateškega lastnika iz panoge) zagotovo ne bi namenjalo tako velikih sredstev za obnovo cerkvenega protokolarnega objekta. Tako je leta 2002 za vstop v lastniško strukturo papirnice sredstva prispeval Zvon Ena. Cerkev oziroma mariborska škofija je postala (posredna) lastnica 85,85 % deleža podjetja.

Kljub tako velikemu deležu Zvona Ena je v lastništvo Papirnice vstopila še ljubljanska nadškofija. Od malih delničarjev je odkupila 10,96 % delež. Po eni strani je bila ta odločitev poslovno upravičena, saj je družba tedaj dobro poslovala in si je nadškofija kot lastnica lahko izplačala dividende.

Po drugi strani pa odstotek lastništva (ravno čez 10%) govori tudi o tem, da je bila odločitev strateška. Po statutu družbe je namreč za nekatere odločitve potrebna 90% večina in v vstopom ljubljanske nadškofije je Cerkev to mejo presegla. Obenem pa je za izredno revizijo poslov v podjetju potrebno vsaj 10% delničarjev – tega pa zdaj mali delničarji niso več imeli. Projekt »dvorec« je bil tako zaščiten.

Obnova dvorca se začne

Nadškofija Ljubljana in Papirnica Goričane sta dosegli dogovor, da bo papirnica prevzela obnovo dvorca v zameno za večletni najem. Nadškofija je papirnici obljubila, da bo k financiranju prenove pritegnila tudi druga slovenska podjetja.

Po besedah direktorja Papirnice Goričane Andraža Steguja je bila Cerkev v tem obdobju dober lastnik. Negotovost državnega lastništva je minila, družba je v tem času dobro poslovala in se razvijala, veliko je vlagala v posodobitev proizvodnje. Po drugi strani pa direktor priznava, da so bile odločitve v zvezi z obnovo dvorca tvegane in tudi neracionalne.

Potreben pa je bil lastniški vstop, saj podjetje v državni lasti zagotovo ne bi namenjalo tako velikih sredstev za obnovo cerkvenega protokolarnega objekta.

Obnova kulturnega spomenika se je namreč izkazala kot zahteven organizacijski in tehnični podvig. Papirnica je ostala pri prenovi sama, saj se niso uresničile obljube o prispevkih s strani drugih podjetij. Projekt je bil po zamisli nadškofije velikopotezno zasnovan in se je bilo treba nekaterim idejam že v začetku odpovedati (denimo podzemna garaža za 18 avtomobilov, podzemna kuhinja). Tvegano je bilo tudi, da se je na pritisk lastnika začela obnova že pred letom 2007, ko je dvorec dokončno prešel v last nadškofije.

Čeprav je obnovo prevzela Papirnica Goričane, pa je bila glavni idejni vodja lastnica objekta, ljubljanska nadškofija. Pri obnovi je bila aktivno udeležena ter prek zastopnika, tedanjega ekonoma Janeza Celarja, redno sodelovala na sestankih ter imela tako pomemben neposredni vpliv na izvedbo obnove. Moč oziroma zaledje ji je seveda dajalo lastništvo Cerkve. Za »upravnika« graščine je nadškofija imenovala Boruta Koširja1, stolnega kanonika in predavatelja cerkvenega prava na teološki fakulteti, ki pa je to funkcijo opravljal samo dober mesec dni.

Zaščita interesov pred odhodom nadškofa Rodeta v Rim

Leta 2004 sta se zgodili dve pomembni in pomenljivi spremembi, povezani z odhodom nadškofa Rodeta iz Ljubljane. Nadškof Rode je bil tega leta namreč imenovan za prefekta kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja v Vatikanu.

Prva sprememba je bila, da je Nadškofija Ljubljana izstopila iz lastništva. Svoj lastniški delež (10,96 %) je prenesla na podjetje v lasti direktorja papirnice Andraža Steguja. Skoraj sočasen prenos (nekaj dni pred odhodom) daje misliti, da to dejanje ni imelo pretežno poslovnega značaja, sploh ker je lastništvo tedaj nadškofiji prinašalo koristi.

Utemeljeno lahko sklepamo, da je nadškof Rode laže obvladoval tveganja za uresničitev svoje zamisli, ker ta delež ni ostal v lasti nadškofije. Pred menjavo na sedežu nadškofije je bilo negotovo denimo, ali bo novi nadškof podpiral Rodetove vizije namena dvorca. Ta negotovost se je pozneje, pod nadškofom Alojzom Uranom, izkazala kot utemeljena.

Drugo pomembno dejanje pa je bil podpis pogodbe, s katerim si je Franc Rode v dvorcu zagotovil pravico do doživljenjske uporabe več kot 400 m2 velikega in razkošno opremljenega stanovanja zase in za svojega tajnika. Ta pogodba je po mnenju nekaterih cerkvenih pravnikov sporna z vidika cerkvenega prava, saj bi si nadškof Rode to pravico lahko izgovoril za vsakokratnega ljubljanskega nadškofa in ne zase osebno.

Tako je Franc Rode pred odhodom v Vatikan poskrbel, da je zavaroval svoj interes v zvezi z gradom Goričane oziroma svojo vizijo njegove namembnosti.

Pritiski, odstop nadškofa Urana, umik nadškofa Rodeta

Nadškofa Franca Rodeta je nasledil na sedežu ljubljanske nadškofije Alojz Uran. Glavnina dvorca je bila obnovljena in tedaj že kardinal Rode je lahko občasno uporabljal njemu namenjene prostore. Toda posamezni detajli glede obnove dvorca in tega, kaj je v njem, so postali v Cerkvi bolj znani in prišli tudi v javnost, zato se je kardinal Rode srečal tako z zunanjim kot notranjim pritiskom. Tudi nadškof Alojz Uran ni bil naklonjen Rodetovi viziji namembnosti dvorca.

Franc Rode si je s podpisom posebne pogodbe v dvorcu zagotovil pravico do doživljenjske uporabe več kot 400 m2 velikega in razkošno opremljenega stanovanja zase in za svojega tajnika.

Leta 2009 je prišlo do nepričakovane menjave na sedežu ljubljanske nadškofije. Prišlo je do odstopa nadškofa Alojza Urana, ki ga je nasledil nadškof Anton Stres, prej škof koadjutor2 v Mariboru. Nadškof Alojz Uran je odstopil zaradi poslabšanega zdravja, vendar je njegov odstop spremljalo kar nekaj še vedno nepojasnjenih okoliščin.

Časovno je odstop sledil zaostritvi nasprotnih vizij s kardinalom Rodetom glede dvorca Goričane in po naših informacijah lahko z veliko gotovostjo sklepamo, da gre v tem iskati enega od razlogov, ki je pripeljal do stanja, v katerem se je nadškof Uran odpovedal škofiji.

Očitno pa so se pritiski še stopnjevali, kar je končno privedlo do tega, da je kardinal občasno bivanje v dvorcu opustil, pa čeprav je bilo za opremo njegovega stanovanja namenjenih veliko sredstev.

Ta umik se je dokončno zgodil v času škofovanja Antona Stresa. Ali je morda sam nadškof Stres kardinalu Rodetu odsvetoval bivanje v dvorcu, nam ni znano. Se je pa nadškof Stres dvorcu izogibal oziroma se želel od njega distancirati, kar kaže na to, kako delikatna je bila situacija.

Gospodarska kriza razgali stanje

Tudi sicer so se razmere v tem času po Uranovem odstopu in prihodu nadškofa Stresa zaostrovale. Nastopila je gospodarska kriza, ki je spravila v težave tudi večinskega lastnika papirnice, Zvon Ena. Grozilo je, da bo lastniški delež v podjetju Papirnica Goričane pristal v stečajni masi Zvona Ena. Da se to ne bi zgodilo, je bil cerkveni delež ponujen v odkup direktorju Andražu Steguju.

Verjetno je bil motiv za to dejanje večplasten. Zagotovo pa ne smemo znova zanemariti dejstva, da je bil projekt dvorec bolj »varen«, če je bilo lastnik Stegujevo podjetje, kot če bi prek stečajne mase prišlo lastništvo papirnice v roke koga drugega, denimo strateškega lastnika, za katerega bi dvorec takoj pomenil problem.

Direktor Andraž Stegu se je za nakup odločil in prek svojega podjetja leta 2010 prevzel cerkveni delež, po njegovih besedah predvsem zaradi skrbi za 220 delovnih mest in želje po nadaljevanju dejavnosti v papirnici, ki se je znašla v težkem položaju. Koliko je za to dejansko odštel, ni znano, sklepamo pa lahko, da ne veliko, saj je Zvon Ena pred umikom družbo finančno izčrpal. Dal si je namreč izplačati za 7,5 milijona EUR dividend – tudi to je bila »cena« umika oziroma predaje lastništva.

Cerkev se je tako iz lastništva umaknila, iz bivanja v dvorcu se je umaknil kardinal Rode in breme dvorca je ostalo na ramenih Papirnice Goričane, ki pa je bila zdaj v povsem drugem gospodarskem položaju kot leta 2002, ko je Cerkev vstopila v lastništvo.

Po »razhodu« pa so se odnosi med podjetjem in Cerkvijo, natančneje ljubljansko nadškofijo, še zaostrovali. Nadškofija Ljubljana je namreč proti direktorju Andražu Steguju namreč leta 2012 vložila tožbo. Spor je glede nekdanjega lastniškega deleža (10,96%), ki ga je pred odhodom v Vatikan tedanji nadškof Rode prenesel na podjetje v direktorjevi lasti in se pri tem terjatvi odpovedal – torej je bil prenos brezplačen. Kljub temu želi Nadškofija Ljubljana zdaj doseči plačilo kupnine v višini skoraj 2 milijona EUR. Sodni spor še ni končan.

Nadškof Stres se je dvorcu izogibal oziroma se želel od njega distancirati, kar kaže na to, kako delikatna je bila situacija.

Prav tako še ni povsem v celoti končana obnova gradu Goričane. Po podatkih Papirnice Goričane je bil vložek v obnovo doslej 8,5 milijona EUR. Če k temu prištejemo še 7,5 milijona EUR, ki jih je Zvon Ena potegnil iz podjetja pred umikom leta 2010, pridemo do zneska 16 milijonov EUR.

To je cena neracionalne odločitve za obnavljanje dvorca in izčrpanja družbe prek umikom Zvona Ena iz lastništva, cena, ki je posledica sodelovanja Cerkve v tej lastniško-upravljalski zgodbi.

Papirnica Goričane ima v tem trenutku zaradi kreditov za več kot 38 milijonov EUR finančnih obveznosti. Del kreditov naj bi bil prenesen na slabo banko. Za reprogramiranje dela preostalih kreditov pa naj bi banke zahtevale, da družba uporabivsa pravna sredstva za zaščito svojih interesov pri povrnitvi vložka v obnovo dvorca**.

Dvorec Goričane pa danes bolj ali manj sameva. Kardinal Rode, ki ima pravico do njegove uporabe, vanj ne prihaja več in tako je razkošno opremljeno stanovanje prazno. Za javnost je dvorec zaprt, čeprav bi si predvsem lokalna kulturna društva želela v njem izvajati kulturne dejavnosti. Dvorec normalno uporablja le Papirnica Goričane za svoje namene.

Sklep

Ta zgoščeni pregled zgodovine obnove gradu, namenov, ki jih je nadškofija kot lastnica imela z obnovo in oddajo v najem, ter zapletenega razmerja med slovensko Cerkvijo in podjetjem Papirnica Goričane, je bil potreben, da bomo lahko v nadaljevanju, v primerjavi z epilogom afere Limburg, širše analizirali vlogo ljubljanske nadškofije in kardinala Franceta Rodeta v tej zgodbi, obenem pa poskušali orisati nekaj duhovnih silnic, ki so vse to dogajanje oblikovale.

Nadaljevanja: 

Goričane: samo preproga vredna toliko kot stanovanje

1 Popravek: V članku je bilo sprva napačno napisano, da je bil Anton Stres pred imenovanjem za ljubljanskega nadškofa pomožni škof v Mariboru. Pravilno je, da je bil nadškof koadjutor. Pomožni škof v Mariboru je bil med letoma 2000 in 2006, pozneje pa še celjski škof. 

2 Dopolnilo: V članku prvotno ni bilo zapisano, da je Borut Košir opravljal vlogo upravnika graščine samo dober mesec dni, kar bi bralce lahko zavedlo pri predstavi o njegovi vključenosti v projekt obnove. 

Dodatek: Dva dni po objavi našega članka je prišlo še do nekaterih dodatnih informacij v zvezi z namero Papirnice Goričane, da bi od ljubljanske nadškofije zahtevala vračilo vložka oziroma dela vložka v obnovo dvorca. Več si lahko preberete v časopisih Dnevnik in Finance. 

Pojasnilo ljubljanske nadškofije v zvezi s članki o obnovi dvorca Goričane (7.4.2014)

V člankih navajate, da naj bi papirnica Goričane (GORIČANE, tovarna papirja Medvode, d.d.) v obnovo dvorca Goričane vložila 8 milijonov EUR. Ob tem naj dodamo, da je g. Andraž Stegu, direktor papirnice Goričane, v zadnjih dopisih, ki jih je letos pošiljal na Nadškofijo Ljubljana, navajal celo številko “več kot 8,5 milijona EUR”, ki pa je, podobno kot prejšnje zatrjevane višine vlaganj, ni bil pripravljen z ničemer podkrepiti.

Nadškofija Ljubljana in papirnica Goričane sta 02.04.2004 in 16.04.2004 sklenili pogodbo o najemu gradu Goričane ter dodatek k tej pogodbi. Po pogodbi naj bi ocenjena vrednost obnovitvenih del znašala cca. 2,8 milijona EUR, papirnica pa bi v zameno za ta vlaganja dobila pravico do uporabe dvorca za dobo 15 let od zaključka obnove. Dodatno je bilo dogovorjeno, da če bodo dejanska vlaganja presegla predvideni znesek za več kot 10%, se za vsakih preseženih 10% višine osnovnih vlaganj sorazmerno podaljša doba pravice uporabe dvorca.

Iz časa izvajanja obnovitvenih del na Nadškofiji Ljubljana nimamo evidentiranega nobenega obvestila papirnice Goričane, da naj bi vlaganja v obnovo presegla predvideni znesek, še manj da naj bi dosegla sedaj zatrjevanih 8 milijonov. Ko so se v medijih pričele pojavljati te domnevne, bistveno višje številke, o vloženih sredstvih v obnovo, je Nadškofija Ljubljana želela od papirnice Goričane pridobiti dokumentacijo o obsegu in višini vlaganj v obnovo – dokumentacijo, ki bi jo papirnica morala izročiti tudi po pogodbi o najemu gradu Goričane. Papirnica Goričane vse do danes, kljub večkratnim pozivom, Nadškofiji Ljubljana ne želi razkriti, niti ne želi izročiti nobene dokumentacije v zvezi z vlaganji v obnovo dvorca. Očitno pa jo po lastni potrebi izroča bankam upnicam in novinarjem.

Komentar iskreni.net (8.4.2014)

Dejstvo, da po 12 letih obnove lastnica, ljubljanska nadškofija, niti približno ne ve, koliko je obnova stala, da ji je zato posledično neznano obdobje najema, ki izhaja iz vložka v obnovo, in da ima z najemnikom težave glede vpogleda dokumentacijo, že samo po sebi govori o (ne)odgovornosti, s katero nadškofija upravlja to premoženje.

V naših člankih smo navajali informacijo, ki smo jo pridobili od izvajalca obnove, Papirnice Goričane, oziroma je bila iz preteklih medijskih objav že splošno znana (in je doslej nadškofija Ljubljana, kolikor nam je znano, ni zanikala). Dokler lastnica objekta ne dokaže, da je bila vrednost obnove dvorca bistveno drugačna, je za nas informacija o vložku 8,5 milijona EUR v obnovo gradu verodostojna.

Informacijo o dosedanji ceni obnove smo še enkrat preverili in v Papirnici Goričane so dodatno pojasnili, da “izhaja višina vlaganj tudi iz letnih revidiranih računovodskih izkazov ter letnih poročil, dosegljivih na spletnih straneh družbe”. Poleg tega so pojasnili, da je bil nadškofiji omogočen vpogled v dokumentacijo obnove, ki pa ga do sedaj ni izrabila. Po njihovih besedah je doba najema dvorca 45 let, ki pa niti še ni začela teči, saj obnova še ni zaključena.

Celotno sliko o obnovi dvorca bi lahko razkrila le revizija projekta oziroma poročilo, kakor so ga s pomočjo posebne komisije naredili v podobnem primeru v nemški škofiji Limburg. Pojasnilo nadškofije, ki smo ga prejeli, samo dodatno dokazuje, kako bi bilo to potrebno. Prepričani smo, da bi si tako poročilo slovenski katoličani, še posebej verniki v ljubljanski nadškofiji, zaslužili.