Goričane: samo preproga vredna toliko kot stanovanje

Ko sem se v zadnjem času intenzivno ukvarjal z raziskovanjem ozadja zgodbe o dvorcu Goričane, se mi je kot katoličanu čedalje bolj krepilo zavedanje: takšna zgodba se v slovenski Cerkvi ne bi smela zgoditi.

Še bolj se mi je to zavedanje okrepilo ob epilogu afere Limburg, saj lahko med zgodbo o gradnji škofijskega sedeža v Limburgu in obnovo dvorca Goričane potegnemo kar nekaj vzporednic. Še bolj pa nas lahko preseneti resnost, s katero se odgovorni v nemški Cerkvi (za razliko od slovenskih) lotili reševanja te afere.

Zato nam lahko prav primerjava Goričan in Limburga jasneje razgrne, kaj se je pravzaprav zgodilo v zgodbi o Goričanah. Zavedam se, da je taka primerjava lahko zelo delikatna, in naj poudarim, da moj namen nikakor ni pripisovanje iste odgovornosti v obeh primerih.

Primerjava z Limburgom je potrebna predvsem zato, ker sta tako nemška Cerkev kot Vatikan do primera zavzela neko jasno držo, ki je lahko precedenčna v drugih, podobnih primerih. In to slovenski primer obnove gradu Goričane nedvomno je.

Moje razmišljanje je nadaljevanje prejšnjih dveh člankov na to temo:

• Epilog afere Limburg – poučen tudi za slovensko Cerkev?
• Dvorec in kardinal: žalostna zgodba za bleščečimi zidovi

Finančna »teža« Goričan in Limburga

Za začetek je zanimiva primerjava celotnega proračuna obeh projektov. V Limburgu so za obnovo in izgradnjo škofijskega centra porabili 31 milijonov EUR. Za dvorec Goričane je bilo doslej po navedbah Papirnice Goričane porabljenih 8,5 milijona EUR. (Pri tem je potrebno upoštevati, da nekatere prvotne zamisli, denimo o podzemni garaži in podzemni kuhinji, niso bile realizirane, prav tako projekt še ni v celoti končan.)

Dnevni prostor v stanovanju za kardinala

Gledano absolutno je torej proračun Goričan »lažji« od proračuna Limburga. Toda če želimo oceniti relativno »težo« obeh projektov, je potrebno primerjati še nekaj drugih parametrov.

Škofiji Limburg in Ljubljana sta primerljivi po številu vernikov. Škofija Limburg ima 2.386.000 prebivalcev, od tega je 668.000 katoličanov. Ljubljanska nadškofija ima 755.000 prebivalcev, od tega 573.000 katoličanov.

Koliko od teh vernikov redno podpira Cerkev? Nemški podatki so precej zanesljivi, saj tam pomeni biti katoličan tudi podpirati Cerkev s cerkvenim davkom. Pri slovenskih podatkih pa je to število zagotovo manjše, saj redno finančno podpira Cerkev precej manj ljudi, kot se jih izjasni za katoličane pri popisih.

Če upoštevamo še razliko med gospodarsko močjo Nemčije in Slovenije, lahko s precejšnjo gotovostjo ocenimo, da proračun obnove Goričan ni imel nič manjše relativne »teže« kot proračun obnove škofijskega centra v Limburgu.

Za svoj denar ali za denar drugega?

Gotovo bo kdo oporekal, da je razlika v tem, da je škofija Limburg obnovo financirala sama, nadškofija Ljubljana pa je pridobila za obnovo sredstva iz drugih virov (sredstva slovenskega podjetja).

Jedilnica v stanovanju za kardinala

Na nek način to drži, vendar žal to dejstvo slovenskemu primeru ne gre v prid; nasprotno, v obnovi Goričan se zaradi mnogih specifik izkaže celo za bolj problematično in moralno sporno.

Ena temeljnih strategij, ki sta jo imela tedanji nadškof Rode in ljubljanska nadškofija pri »pomirjanju duhov« v zvezi z obnovo dvorca v Goričanah, je bilo zagotavljanje, da v dvorec ne bo vloženega nič denarja Cerkve. Obnovo naj bi financirala Papirnica Goričane in nekatera druga slovenska podjetja (denimo SCT).

Že slednje se denimo ni uresničilo – od obljubljeni donacij ni bilo nič in teža celotne obnove dvorca je pristala na Papirnici Goričane. Tudi če bi se donacije drugih podjetij uresničile, še ni rečeno, da bi to bilo za Cerkev zastonj, saj bi verjetno bilo treba primakniti dotičnemu podjetju pri kakem drugem poslu.

Mojster tovrstnega trgovanja je bil predvsem nekdanji direktor SCT-ja Ivan Zidar in eden takšnih poskusov se je dogajal tudi v primeru Goričan, kakor je nedavno za Dnevnik potrdil direktor papirnice Andraž Stegu.

Če bi nadškofija dvorec obnavljala sama, pridobila za to donacije različnih podjetij, najela za obnovo kredit in nato obnovljeni dvorec oddajala v najem Papirnici Goričane, bi bila zadeva čista.

Tako pa sta se nadškofija oziroma nadškof Rode lotila prefinjenega manevra »obvoza« financiranja prek podjetja Papirnica Goričane, ki smo ga podrobno opisali v prejšnjem članku. Pri tem je bilo ključno za uspeh projekta, da Cerkev podjetje lastniško obvladuje, saj lahko obnovi dvorca tako na eni strani krije hrbet, na drugi strani pa pritiska za njeno izvedbo.

Spalnica v stanovanju za kardinala

Ta situacija je bila za podjetje zelo tvegana, za ljubljansko nadškofijo pa varna in udobna. V obnovo pred očmi javnosti nadškofija ni bila neposredno vpletena, v očeh marsikaterih katoličanov je pridobila celo nekaj točk, saj se je izkazala kot podjetna upravljalka kulturne dediščine. V primeru, da bi se kaj zalomilo, pa bi se nadškofija lahko iz projekta umaknila in si umila roke – in natančno to se je slednjič zgodilo in se še dogaja.

Obnova dvorca tako ni bila sad nekega normalnega in zdravega sodelovanja med ljubljansko nadškofijo in podjetjem, ampak izraba lastništva za dosego vélikega cilja – obnovljenega dvorca in v njem rezidence za svojega nadškofa.

To se je lahko zgodilo tudi zato, ker je imela Cerkev kot lastnik s strani papirnice zaupanje zaradi moralnega kapitala in ugleda, pa tudi zaradi finančne moči, ki je izvirala iz zaupanja, ki so ji ga izkazali ljudje (večinoma katoličani), ki so v njene finančne inštitucije vložili lastniške deleže in prihranke.

Mogoče se je v času debelih krav tak način financiranja obnove dvorca zdel vodstvu ljubljanske nadškofije ter odgovornim v finančnih ustanovah mariborske škofije neproblematičen. A vso njegovo globoko neetičnost so razgalili časi suhih krav, ki so sledili.

V zvezi s trditvami, da ljubljanska nadškofija za obnovo dvorca ni prispevala nič, pa je potrebno spomniti še na to, da je nadškofija leta 2004, neposredno v dneh pred odhodom tedanjega nadškofa Rodeta v Vatikan, na Papirnico Goričane oziroma podjetje njenega direktorja Andraža Steguja prenesla svoj 10,96% lastniški delež, kupnino pa odpisala. Dve leti prej je za njegov nakup odštela dobrih 2,6 milijonov lastnega denarja. Če ne kaj drugega je bila to cena vložka nadškofije Ljubljana v obnovo dvorca.

Spalnica v stanovanju za kardinala

Razkošje, daleč od srca evangelija

Najbolj žalostna podobnost med Limburgom in Goričanami pa je prav gotovo v ekscesnih primerih razkošja, ki sta si ga ob obnovi zamislila oziroma privoščila oba škofa. Prav ti primeri razkošja so pri obeh zgodbah slikovito razgalili tudi druge nepravilnosti, ki so se dogajale v ozadju.

Gotovo je obnova zgodovinskega spomenika gradu Goričane, ki ga je ljubljanska nadškofija dobila nazaj v izredno klavrnem stanju, velik zalogaj in ohranitev zgodovinske dediščine terja svojo ceno. Gotovo se v nekaterih segmentih obnove ne da privarčevati na račun kvalitete.

Po drugi strani pa bode v oči razkošje, ki si ga je za svoje stanovanje zamislil takratni nadškof Rode. Že kvadratura bivalnega prostora je presenetljiva – za dve osebi (kardinal in tajnik) več kot 400 m2, na eno osebo torej več, kot si lahko privošči marsikatera slovenska družina.

Za opremo stanovanja so bili uporabljeni dragi materiali, vse seveda po naročilu. Najbolj pa so za slovenskega katoličana šokantne nekatere res razkošne podrobnosti. Mednje sodijo denimo lestenci iz muranskega stekla  – cena enega od lestencev v dvorcu je segla tudi do 12.000 EUR. Vrhunec potratne razkošnosti pa gotovo predstavlja perzijska preproga, ki je v t. i. »viteški dvorani«, in je stala po naših informacijah kar 85.000 EUR.

Viteška dvorana (s preprogo za 85.000 EUR)

Za konec naj omenim še detajl, ki sicer gotovo ni bil tako drag, a na svojevrsten način priča o duhovni klimi, ki je vladala pri obnovi dvorca.

V dvorcu je namreč tudi savna. Ne želim na tem mestu moralizirati – vsak človek ima telesne potrebe in mora skrbeti za svoje telo, tudi duhovnik, škof ali kardinal. Konec koncev si je tudi papež Janez Pavel II. v svoji poletni rezidenci zamislil bazen in kritikom, ki so negodovali nad stroški, odgovarjal malo v šali malo zares: »Kaj je ceneje – zgraditi bazen ali organizirati nov konklave?«

Vprašanje pa je, ali je savna v delu objekta, ki je namenjen pretežno duhovniški družbi, res primerna. Kaj lahko tako dejstvo spodbudi pri ljudeh, še posebej v času, ko se soočamo s toliko ranami nezvestobe celibatu? Ali bi se ji bilo zaradi tega morda bolje odpovedati?

Eno pa je gotovo: če je bazen v Castelgandolfu pomagal papežu Janezu Pavlu II., da je za Cerkev v 27 letih svojega papeževanja dal sebe vsega (Vatikanu pa precej odmaknila stroške za konklave), savna v dvorcu Goričane ni pripomogla k celoviti kondiciji ljubljanskih nadškofov in administratorjev. Odkar tam stoji, se namreč ljubljanski nadškofje menjajo kot po tekočem traku.

Premoženje v službi izkazovanja moči ali v blagor ljudem?

Zgodba o razkošnosti obnove dvorca v Goričanah znova odpira pomembno vprašanje o odnosu Cerkve do denarja, premoženja, bogastva.

Čeprav sem v prejšnjem članku zapisal, da bi v dani situaciji bila bolj modra zamisel nadškofa Šuštarja o vrnitvi premoženja prek odškodnine, ne trdim, da bi se morala Cerkev premoženju, ki izhaja iz zgodovine, načelno odpovedati. (Isti izziv je bil v škofiji Limburg, kjer je bil škofijski sedež v zelo slabem stanju – gotovo je odločitev za prenovo bila v duhu skrbi za kulturno dediščino in njeno namenitev za življenje Cerkve.)

Savna

Gotovo pa je pomembno, v kakšnem duhu in s kakšnim namenom se ta dediščina obnavlja. Denar, ki je vložen v obnovo takega premoženja, mora prispevati k plemenitenju – bodisi denarja, ki ga lahko namenimo za vzdrževanje kulturnega spomenika ali pa za pastoralo, bodisi k plemenitenju naših medosebnih odnosov, odnosa do Boga, naše občutljivosti za lepo.

Tovrstni objekti bi morali biti torej s svojo obnovljeno lepoto predvsem v službi ljudem in ne za vzdrževanje nekega aristokratskega načina življenja ali sloga škofovanja, ki je tako daleč od pristne podobe Cerkve 21. stoletja.

Obenem pa bi za razliko od prejšnjih časov, ko je bila Cerkev predvsem po svojih (knezo)škofih del družbene elite, lahko tudi pri obnovi tovrstnih objektov Cerkev našla svojega izvirnega duha evangeljske preprostosti in ga na ta način, po lepoti dediščine, ki so nam jo zapustili verni predniki, posredovala svetu.

Netransparentnost in prevara

Vzporednice, ki jih lahko potegnemo med primerom Limburg in primerom Goričane, pa s tem še niso izčrpane.

V nemškem primeru je dokazano šlo za netransparentnost in prevaro s strani idejnega vodje obnove, škofa Franza-Petra Tebalza van Elsta. Projekt je bil leta 2006 ocenjen na 6 milijonov EUR, nato pa so stroški narasli na več kot petkrat – na 31 milijonov EUR. Pojav nepredvidenih stroškov  gradnje v času izvedbe projekta sicer ni nekaj nenavadnega, vendar je takšno povečanje povsem izven normalnih okvirov.

Prostori za tajnika

Škof Tebalz van Elst je tistim, ki so bili vpeti v proces odločanja in svetovanja, predvsem pa svojemu občestvu, na začetku prikril, kaj so dejansko njegovi pravi nameni (če se je njegov namen sproti razvijal, pa je to spretno prikrival). Težko je verjeti, da bi škof za svoj projekt, kakor se je izkazal ob koncu, dobil podporo, če bi na začetku za končno podobo vedel širši krog ljudi.

In isto velja tudi za primer Goričane. Sam sem aktiven član slovenske Cerkve in zato lahko z gotovostjo zatrdim: če bi nadškof Rode na začetku jasno predstavil, kakšne namene ima z dvorcem, zagotovo ne bi dobil zadostne podpore duhovnikov in vernikov. Zakaj odgovorni torej niso predstavili na začetku, za kaj gre, tako kot je to recimo znano za trenutno véliko investicijo, osnovno šolo v Šentvidu?

Ni mi znano, na katerih ravneh so se sprejemale odločitve glede obnove dvorca Goričane (gospodarska uprava, gospodarski svet, duhovniški svet …). Kdor je pri sprejemanju spornih odločitve sodeloval, seveda nosi tudi del odgovornosti.

Če širši krog sodelavcev in članov škofijskih teles z namenom obnove ni bil seznanjen, to veliko pove predvsem o vodenju ljubljanske nadškofije s strani tedanjega nadškofa Rodeta. In tudi če so bili seznanjeni s projektom, a ne s tem, kar je bil njegov dejanski namen, lahko podobno kot v nemškem govorimo o prevari oziroma o tem, da je bilo občestvo s projektom izigrano.

To razlikovanje je zelo potrebno za presojanje morebitne odgovornosti pri spornih odločitvah. V vsakem primeru je nekorektno pripisovati odgovornost celotnemu občestvu slovenske Cerkve ali ljubljanske nadškofije, saj s projektom katoličani nismo bili seznanjeni in se nam ozadje zgodbe odkriva šele danes, ko se je situacija dokončno zapletla.

Preddverje stanovanja za kardinala

Kapeli – nemi priči odmaknjenosti

Ob koncu naj potegnem še zadnjo vzporednico, ki sem jo osebno zaznal med Limburgom in Goričanami. Ob raziskovanju fenomena obeh zgodb me je pritegnila podoba kapel v obeh objektih. Morda nam lahko prav obe kapeli, ki sta na nek način srce obeh objektov, pomagata uvideti še dodaten delček celotne zgodbe.

Kapeli v Limburgu so pri obnovi zagotovo namenili veliko pozornosti, po slikah sodeč gre za vrhunsko umetniško delo, ki vzpostavlja dialog med tradicijo in sodobnostjo. Tudi baročna kapela sv. Frančiška Saleškega v dvorcu Goričane je po obnovi čudovita, zaradi izrednega kulturnega pomena so ji namenili pri obnovi veliko pozornosti.

Kapela je prostor svetega, kraj, kjer na edinstven, fizičen način človek lahko sreča Boga. Zato kapela ni kot vsak drug prostor in zato so verniki skozi stoletja imeli poseben občutek in tudi darežljivost za gradnjo tega prostora srečanja z Bogom.

Tako v limburškem škofijskem centru kot v dvorcu Goričane razumem, da sta kapeli predvsem »zasebni«, namenjeni prvenstveno zasebni rabi škofa.

Gotovo ima tudi vsak škof ob vseh zaupanih mu skrbeh in odgovornostih potrebo, včasih celo nujo, da je v daritvi svete maše sam z Bogom.

Pa vendar sem na trenutke dobil občutek, da kapela v obeh objektih ni zgolj to. Iz celote duha in vsega, kar se je dogajalo v zvezi z obema stavbama, se zdi, da je kapela tu predvsem prostor bolj ali manj privilegiranega, ekskluzivnega srečanja škofa z Bogom. Služi podobi škofa, ki je od ljudi notranje odmaknjen, ki je predvsem tisti »nad« in manj tisti »ob« in »z«.

Kapela v škofijskem centru v Limburgu

Velika papeža sodobnega časa – blaženi Janez Pavel II. in sedanji papež Frančišek sta velika spodbuda za škofe vsega sveta tudi na tem področju. Janez Pavel II. je pogosto sprejemal vernike pri jutranji maši v svoji kapeli, jutranja maša papeža Frančiška v Domu svete Marte pa je postala celo eden osrednjih pastoralnih stebrov njegovega papeževanja. Pa s tem Janez Pavel II. ni zanemarjal osebnega odnosa z Bogom in tudi papež Frančišek tega ne počne.

Kapela v dvorcu Goričane pa sameva. Ni več niti ekskluzivni prostor srečanja škofa z Bogom (kardinala Rodeta v Goričane ni več, ostali škofje pa se dvorcu izogibajo), kaj šele da bi bila prostor, kjer ljudje iz različnih krajev škofije ali tudi od drugod v občestvu doživijo Kristusovo daritev.

Čudovito obnovljena kapela v Goričanah ostaja tako bolj ali manj samotna priča in nemo kliče vse odgovorne in tudi slovensko katoliško občestvo, da zgodbe o Goričanah ne vtaknejo v predal ali pometejo pod preprogo, ampak najdejo zanjo primerno rešitev.

Zaključek sledi v prihodnjih dneh.

POJASNILO: V tem članku smo objavili nekaj fotografij notranjosti dvorca, predvsem prostorov, za katere je bilo mišljeno, da jih bo doživljenjsko uporabljal kardinal Rode. Tovrstna objava lahko zbudi etične pomisleke, saj gre za zasebno lastnino ljubljanske nadškofije, namenjeno osebni rabi posameznika, kardinala Rodeta. Toda po drugi strani se je potrebno zavedati, da pravne osebe ljubljanske nadškofije ne moremo enačiti s celotnim občestvom Cerkve, ki jo sestavljamo vsi njeni člani in jo ne nazadnje tudi deloma denarno vzdržujemo. Poleg tega gre za specifičen primer, ki zaradi nerazčiščenosti tako v notranji, cerkveni, kot splošni javnosti odpira še vrsto vprašanj. Kakor ga poznamo in razumemo sedaj, se v njem kaže podoba Cerkve, kakršne si slovenski katoličani ne želimo. Zato smo pri portalu iskreni.net presodili, da gre za objavo v javnem interesu. Srčno si želimo, da bi tudi ta objava pripomogla k večjemu zavedanju, kaj se je v resnici zgodilo v Goričanah, predvsem pa, da bi skupaj z drugimi dejavniki vodila do ukrepanja, ki bi pripeljalo do primerne rešitve nastale situacije.