Epilog afere Limburg – poučen tudi za slovensko Cerkev?

Pretekli teden je dobila epilog zgodba o nemškem škofu Franz-Petru Tebarzu van Elstu, ki je bil oktobra lani suspendiran, potem ko so prišle na dan podrobnosti o razkošni obnovi oziroma izgradnji škofijskega centra v škofiji Limburg.

V sredo, 26. marca, je bilo na strani nemške škofovske konference javno objavljeno 108 strani dolgo poročilo posebne komisije, ki je raziskala primer. Poročilo je sicer že dober mesec dni prej v roke dobila vatikanska kongregacija za škofe pod vodstvom kardinala Marca Ouelleta.

Škofov »prostovoljni odstop« ima težo že sam na sebi.

Isti dan je škof Tebarz van Elst papežu Frančišku podal odstopno izjavo. Sporočilo vatikanskega tiskovnega urada je bilo ob tem kratko. Navaja, da je »Sveti sedež sprejel odstop«, ker je »v škofiji Limburg prišlo do situacije, ki onemogoča rodovitno izvajanje službe« sedanjemu škofu. V sporočilu je zapisano še, da Sveti oče naproša klerike in vernike škofije Limburg, da »voljno sprejmejo odločitve Svetega sedeža ter si prizadevajo znova ustvariti ozračje karitativne ljubezni in sprave«.

Širše razsežnosti konflikta v škofiji Limburg

Vatikansko sporočilo je diplomatsko. Ne omenja osebne odgovornosti škofa Tebarza van Elsta, čeprav je verjetno dovolj podatkov, da bi se Vatikan lahko izrekel vsaj o »politični« odgovornosti škofa; o kazenski se seveda brez ustrezno izpeljanega kanoničnega postopka ne more.

Sporočilo tako lahko razumemo v okviru tradicionalne kulture spoštovanja do službe škofa – tudi kadar oseba, ki ima škofovsko posvečenje, svojega poklica ne opravlja najbolj vredno. Beremo pa lahko tudi med vrsticami. Tovrsten »prostovoljni odstop« ima težo že sam na sebi. Slovenci to sporočilo gotovo razumemo, saj imamo v zadnjem času s tem že nekaj izkušenj.

Po drugi strani pa poziv duhovnikom in vernikom k ustvarjanju ozračja ljubezni in sprave tudi ni samo prazna fraza, ki naj malo olajša težo trenutka. Čeprav je bila v naših in svetovnih medijih v ospredju limburškega škandala predvsem etična razsežnost gradnje škofijskega sedeža, pa ima konflikt v škofiji Limburg tudi druge razsežnosti, ki se kažejo v siceršnjih odnosih med limburškim škofom ter delom njegovih duhovnikov in vernikov.

Limburg ostaja precedenčni primer, kako ravnati ob ekscesnem ravnanju s cerkveno lastnino, in znamenje, kakšno držo v podobnih primerih lahko zavzame papež Frančišek. V tem smislu je lahko poučen tudi za slovenske razmere.

Ni na tem mestu, da bi raziskovali kompleksna razmerja v nemški Cerkvi, ki so verjetno tudi vplivala na končni razplet afere Limburg. Očitna je bila odgovornost škofa v zgodbi o gradnji škofijskega centra vendarle tako velika, da je bil odstop potreben. Kaj vse se je v škofijskem občestvu še dogajalo ob tem, je bolj vprašanje za nemško Cerkev.

Svetovni Cerkvi pa ostaja precedenčni primer, kako ravnati, če se zgodi podobno ekscesno ravnanje z denarjem oziroma cerkveno lastnino. Obenem je primer tudi jasno znamenje, kakšno držo v podobnih primerih lahko zavzame papež Frančišek oziroma vatikanska kurija pod njegovim pontifikatom. V tem smislu je primer Limburg lahko poučen tudi za slovenske razmere.

Nove šokantne podrobnosti razkošne gradnje

Za nas, ki živimo v okolju slovenske Cerkve in njenega pristopa do reševanja finančnih afer, je branje 108-stranskega poročila o procesu gradnje škofijskega centra v Limburgu precej nova izkušnja. Osebno me je ob hitrem preletu poročila presenetilo, kako odprto so se Nemci lotili afere in kako so javno, brez prikrivanja, razgrnili nove podatke, ki so v marsičem še veliko bolj obremenjujoči kot detajli, ki so v pol leta od izbruha afere prispeli do medijev.

Škofijski center v Limburgu

Poleg jasno ugotovljenih napak pri vodenju projekta (tako glede na notranje, cerkvene standarde odločanja in komunikacije kot glede na nemške državne standarde vodenja tovrstnih projektov) je komisija jasno predstavila mnoge podrobnosti gradnje, ki slikovito ponazarjajo, za kako razkošno gradnjo je šlo.

Poročilo tudi zelo natančno navaja, kdaj je nastali strošek pripisati neposredni zahtevi škofa Tebarza van Elsta oziroma njegovim idejam, ki so presegle sprva sprejeto zasnovo. Nekaj primerov je resnično šokantnih, zato si jih oglejmo:

• V prvih medijskih odzivih na afero je bila podrobnost, ki je požela največ zgražanja, bojda 15.000 EUR vredna kad v škofovem zasebnem stanovanju. Komisija cene kadi ne navaja, je pa oprema kopalnice za škofa stala 37.000 EUR (brez montaže).
• Komisija navaja, da je bil prvotni proračun za okna 910.000 EUR. Zaradi želje škofa, da so okenski okvirji iz brona, je bila končna cena oken 1.730.000 EUR.
• Že vgrajeni osnovi razsvetljavi so dodali množico posebnih LED svetil, ki so jih vgradili v tla, zidove, stopnice, okenske odprtine, niše. Cena: več kot 650.000 EUR.Ob vsej bolečini se v nemški Cerkvi čuti tudi olajšanje. Stvari so se odprle in se rešujejo.
• Ob teh številkah se zdi električno ogrevanje, s katerim so oplemenitili kamniti tlak po škofijskem vrtu, zelo poceni: 19.000 EUR.
• O tem, kako denar ni bil problem, pričajo tudi popravki, ki so se zgodili, ko je bil projekt že končan. Komisija denimo navaja, da je škof Tebalz van Elst potem, ko je bila njegova zasebna kapela (sicer vredna 2,9 milijona EUR) že končana, želel namestiti na strop kavelj, da bi nanj lahko obesili adventni venec. Strop oziroma streho je bilo treba predreti, postaviti žerjav, kljuko na novo vzidati. Komisija ocenjuje, da je bil strošek posega več kot 18.000 EUR.
• V kategorij »bizarno« bi zagotovo prvo mesto dobil strošek akvarija za okrasne ribe – skupaj z opremo je stal 213.000 EUR.
• Najbolj tragična podrobnost pa je zagotovo strošek dveh ograj, ki sta namenjeni ločitvi škofovih zasebnih prostorov od skupnega prostora škofijskega centra. Ograji sta iz medenine in sta stali 49.000 EUR. Komisija je po nemško natančno zapisala mere (4,1 m x 1,6 m ter 1,1 m x 1,6 m) ter izračunala, da kvadratni meter ograje stane 5.900 EUR. Morda je ta ograja najboljša metafora vsega, kar se je dogajalo v Limburgu …

Šok za nemške katoličane, spodbuda za razmislek slovenskim

Afera Limburg je bila za nemške katoličane velik šok. Sam sem to najbolj doživel pred mesecem dni, ko sem se imel priložnost osebno srečati z nekaj laikinjami, aktivnimi v eni od organizacij nemške Cerkve. Ko smo končali uradni del pogovora, sta bili v neformalnem delu samo dve temi: odziv nemških katoličanov na papežev vprašalnik o družini ter afera Limburg.

Epilog afere Limburg je za slovenski katoliški prostor lahko priložnost, da ovrednotimo dogajanje okoli obnove dvorca v Goričanah.

Pa vendarle je bilo ob vsej bolečini, ki se je čutila iz ust treh žensk, predanih službi Cerkvi, čutiti olajšanje. Stvari so se odprle in se rešujejo. Cerkev v Nemčiji boleče resničnosti ne prikriva in je ne skuša pomesti pod preprogo.

Takoj se mi je seveda zarisala vzporednica s slovensko Cerkvijo. Pa ne toliko z mariborsko finančno afero, ampak z dogajanjem v zvezi z obnovo gradu Goričane.

Obe zgodbi imata nekaj resnično povednih vzporednic. Ker slovenski katoličani nismo tako odprto in transparentno pristopili k dogajanju kot Nemci, nam lahko prav primerjava z Limburgom razodene dinamiko, ki se je dogajala tudi pri nas v zvezi z Goričanami. Kot bomo videli, pa je v nekaterih detajlih obnova gradu Goričane še celo bolj problematična.

Epilog nemške afere Limburg je tako predvsem za slovenski katoliški prostor lahko priložnost, da ovrednotimo več kot desetletno dogajanje okoli obnove dvorca v Goričanah, pa tudi trenutno stanje.

Nadaljevanja: 

Dvorec in kardinal: žalostna zgodba za bleščečimi zidovi

Goričane: samo preproga vredna toliko kot stanovanje