Xinran Xue, kitajska pisateljica, opisuje prisostvovanje pri porodu v kmečki družini. “Žena je rojevala. Sedeli smo v kuhinji, ko smo slišali boleče stokanje iz sosednje spalnice. Zaslišali smo jok, ki je postajal vse glasnejši. Nenadoma pa je prenehal. Slišali smo tiho ječanje, nato pa je moški glas osorno rekel: Neuporabna stvar!”
Naenkrat sem slišala ropot kot bi nekaj vrgel v koš. Na mojo grozo sem videla majhno nogico, kako moli iz vedra. Babica, ki je prisostvovala porodu, je živega dojenčka odvrgla v vedro. Pognala sem se, da bi rešila otroka, a sta me policista, ki sta me spremljala, trdno prijela za ramena in dejala: “Ne premikaj se, ne moreš je rešiti, prepozno je.” “Toda to je umor … … in ti si policist!” sem protestirala. “Narediti punčko tukaj ne pomeni nič,” je dejala starejša ženska. “To je živ otrok,” sem dejala s tresočim glasom. “To ni otrok,” me je popravila. “To je deklica in ne moremo je obdržati. V teh krajih moraš imeti sina. Deklice ne štejejo.”
Kitajska akademija za družbene vede (CASS) je napovedala, da bo v roku 10 let takšno nesorazmerje med spoloma, da vsak 5 moški ne bo mogle najti neveste zase. V številkah to pomeni, da bo leta 2020 na Kitajskem 30-40 milijonov več mladih moških kot žensk.
Pravi vzrok za nezaželenost ženskih potomk pa naj ne bi bil v politiki 1 samega potomca, pač pa v preferenci po moškem potomcu, uporabi prenatalne diagnostike in upadu rodnosti.
Fantje imajo nekoliko večjo umrljivost v otroštvu kot deklice. Za »izravnavo« se rodi več dečkov kot deklic, tako da je v puberteti približno enako število fantov in deklet. V splošnem se na vsakih 100 deklic rodi med 103 in 106 dečkov – to razmerje se skozi čas ni spreminjalo. Sedanje razmerje na Kitajskem je 123 dečkov na 100 deklic, kar je biološko nemogoče brez posredovanja človeka. K temu veliko pripomorejo splavi glede na spol otroka. Pred letom 1980 je bila narava tista, ki je odločala. Nato pa je tehnologija spremenila vse.
Zdravniki v Indiji so začeli promovirati ultrazvočne preglede s sloganom: »Plačaj 5.000 rupov danes (110$) in prihrani 50.000 rupov jutri« (prihranek naj bi bil na račun hčerine dote).
Starši, ki si želijo sina, izberejo splav. Čeprav je v Indiji in na Kitajskem splav na osnovi spola prepovedan, pa je široko razširjen. V neki porodnišnici na S Indije so bile edine deklice, ki so se rodile, posledice nepravilne napovedi spola (morale bi biti dečki) ali pa so imele moškega dvojčka.
vir: http://www.economist.com/node/15636231
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Groza… Umori ubogih otrok se kar vrstijo in vrstijo. Splavi, v tem primeru pa že rojeni. Kdaj ima človek pravico do življenja? Ko se nam odraslim tako zahoče. Če se odločimo očitno lahko eno skupino ljudi samovoljno pobijamo in se trepljamo po rami, da smo naredili dobro in prav. Veliko takih primerov je bilo že v preteklosti (suženjstvo v ZDA, v Egiptu in verjetno še kje, genocid nad Judi).
Kako neskončno žalostno… Uboge nedložne žrtve…
Mati Terezija je govorila: “Dajte jih meni.”
In z njo ponavljam: “Dajte jih meni….”
Koliko parov čaka na otroka, koliko bi jih bilo veselih teh umorjenih otrok. In potem se sprašujemo zakaj naša država tako na spidu drvi v propad?