foto: freepik.comSe počutite izčrpani, utrujeni in preobremenjeni? Imate občutek, da nimate nobene energije in ne zmorete niti enostavnih opravil? Potem ste lahko izgoreli. Za marsikaterega starša to niti ni nova izkušnja. Vzgajanje otrok namreč zahteva veliko energije.
Na žalost si od starševstva ne moremo vzeti dopusta. Tako izgorelosti ne moremo kar pobegniti. Izgorelost pa je znak, da moramo nekaj spremeniti.
Čeprav lahko večino časa dokaj dobro funkcionirate, pridejo trenutki, ko se vse podre. Malenkosti vas popolnoma vržejo iz tira. Vsakdanja opravila so za vas izčrpavajoča, vaše reakcije so burne, kričanje pa postane vaš tesni spremljevalec. Zakaj se vam to dogaja?
Izgorelost je znak, da moramo nekaj spremeniti.
Kot se vam verjetno že dozdeva, je kriv stres. Vaši možgani so ujeti v neprestano stanje stresa in odziva nanj. Ko ste pod stresom, se telo odzove na način, kakor se sicer odzivamo, ko smo v nevarnosti: z bojem, begom ali zamrznitvijo. Vendar sedaj to niso le izredne situacije, ampak je to postalo vaša vsakdanjost.
Na žalost pa naše telo ni ustvarjeno za dolga obdobja stresa. Ker ni “vmesnega počitka” in povrnitve v brezstresno umirjeno stanje, se telo odzove na način, ki ni zdrav, ne čustveno, ne mentalno, ne telesno. Zato je pomembno, da v takšni situaciji storite nekaj, kar bo vašim možganom dalo signal, da ste varni, kajti to bo potem tudi sporočilo, da se telo lahko vrne v umirjeno stanje. Kako lahko to storite? Z gibanjem (najbolje na svežem zraku), globokim dihanjem, prijetnim druženjem, smehom, jokom, ustvarjanjem.
Vendar je to šele začetek. Zdaj, ko imate način za umirjanje, je pomembno, da se posvetite dejavnikom, ki so vas pripeljali do izgorelosti. Razmislite:
- Ali dovolj spite?
- Ste zaskrbljeni zaradi svojega telesnega ali psihičnega zdravja?
- Imate podporo v družini oz. širši skupnosti?
- Popijete preveč alkohola?
- Je vaš urnik preveč natrpan?
- So vaša pričakovanja realna?
- Koliko časa preživite za ekranom in na družabnih omrežjih?
- Kje potrebujete pomoč?
- Kako gledate nase?
- Koliko ste sočutni do sebe?
Ni se vedno lahko soočiti s svojimi mislimi, občutki, odnosi in izkušnjami. Pa vendar nas edino to lahko usmeri na pravo pot in nam pomaga, da stopimo korak naprej.
Soočenje z izgorelostjo se vam morda zdi pretežko. Vzemite si čas. Delajte majhne korake. Ker je vredno – za vaše zdravje – in ker ste tega vredni!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Najbolj je pomembno, da smo starši v stiku s samim sabo in da lahko zaupamo možu/ženi, partnerju/partnerki. Samo takrat, ko so naša čustva iskrena, pristna, se bo našla rešitev, bomo zmogli reči, da smo izgoreli, utrujeni. In takrat bomo lahko tudi otrokom povedali, kakšno je stanje. Saj otroci vse razumejo, samo ne smemo jim skrivati. Ker to je značilno za starše, da otrokom govorijo, kako je vse vredu, v resnici pa ni. A si mame in očetje vzamemo dovolj časa zase, vsak zase, za obadva skupaj.? Seveda ko je dojenček in manjši otrok pri hiši, je težje, vendar zato sta doma oba starša, da si razdelita delo. Drugače pa mame največkrat zatajimo, saj se zdimo sebi najbolj pomembne, ne zaupamo, da nam lahko tudi nekdo drug počuva otroka, da se za pol ure spočijemo. Samo dovoliti si je treba biti realen, ranljiv in reči, ja, utrujena sem, izmučena sem, ne morem več. A si dovolimo to izreči?
In zakaj smo tudi velikokrat utrujeni? Ker ne poslušamo sebe ampak druge. Ker hočemo biti kot drugi. Pa nam to ne uspeva. In verjemite vam tudi ne bo nikoli uspelo. Ker jaz nisem nihče drug. Jaz sem edinstvena oseba na svetu. In sem taka kot sem. Ker zatajimo sebe in se odtujimo od sebe. O tem veliko govori p. Karel Gržan. Ves čas se moramo nekomu dokazovati, da nas bodo ljudje opazili, da nas bodo pohvalili. Primerjamo se ves čas z drugimi. Kaj ima sosed, pa jaz nimam? Kam je šla sosedova družina, pa mi ne moremo? Kaj vse zna sosedov otrok, pa naš ne zna? Kaj bodo kupili sosedovi za praznike, mi pa ne moremo? Zakaj naj bi bilo to že pomembno?
Je res treba vse na svetu imeti, super avto, super hišo, avtodom, povsod po svetu iti, da se potem hvalimo na FBju in drugod, kje smo bili, itd.? Je res treba na vse krožke vpisati svojega otroka, da se potem hvalimo pred drugimi, kako je inteligenten in oh in sploh? Lahko pustimo svojemu otroku otroštvo, igro, lenarjenje? Smo lahko tudi mi starši včasih leni in si rečemo, samo počivala bom na kavču, ležala na travi, šla v gozd, brez da bi karkoli imela v glavi?