Dnevnik dvoletnika, ki vam bo marsikaj pojasnil

Foto: Shutterstock

Ste se kdaj vprašali, kaj bi pisalo v dnevniku dvo- ali triletnika, če bi lahko svoja čustva izrazil z besedami?

Nekaj besed pozna, a to še zdaleč ni dovolj. Mnogi ne vedo ali preprosto ne verjamejo, da majhni otroci ne morejo nadzorovati svojih čustev, niti jih izraziti z besedami. Če smo čisto iskreni, tudi večina odraslih tega ne zmore, verjetno zato, ker so še nedolgo nazaj otroške frustracije veljale za razvajenost in izsiljevanje in so se reševale s tepežem in kaznovanjem.

Kaj bi torej zapisal dvoletnik?

Star sem dve leti. Nisem razvajen ali naporen … Samo razočaran sem. Živčen, pod stresom, preobremenjen s čustvi in ​​zmeden. Rabim objem.

Danes sem se zbudil in se hotel obleči. Pa so mi rekli: “Ne, nimamo časa za to, jaz te bom oblekel.” To me je razžalostilo.

Hotel sem jesti sam, pa so mi rekli: “Ne, popackal se boš, nam pa se mudi in nimamo časa za preoblačenje. Nahranili te bomo.”

Zaradi tega sem se počutil nesposobno.

Želel sem sam oditi do avta, pa so mi rekli: “Ne, mudi se mi, nimam časa. Nesel te bom.”

To me je končno spravilo v jok.

Sam sem hotel izstopiti iz avta, pa so mi rekli: “Ne, nimam časa, jaz te bom vzel iz sedeža.”

Zdaj sem že hotel pobegniti.

Kasneje v vrtcu sem se hotel igrati s kockami, pa so mi rekli: “Ne, ne tako, ampak tako.”

Potem se nisem več hotel igrati s kockami. Hotel sem se igrati z avtomobilčkom, ki ga je držal nekdo drug, zato sem ga vzel. Pa so mi rekli: “Ne, tega se ne dela! Ne smeš jemati stvari, ki jih ima nekdo drug!”

Ne vem, kaj sem naredil narobe, vem pa, da sem bil žalosten. Zato sem začel jokati. Želel sem si objema, a so mi rekli: “Daj no, ne jokaj, pojdi se igrat.”

Potem so mi rekli, da je čas za pospravljanje igrač. To vem, ker je nekdo ponavljal: “Pojdi po igrače.”

Vendar nisem bil prepričan, kaj naj storim, zato sem čakal, da mi nekdo pokaže.

“Kaj delaš? Zakaj samo stojiš tam? Poberi igrače, zdaj!”

Nisem se smel sam obleči, čeprav sem si tega zelo želel, zdaj pa me prosijo, da nekaj stvari poberem sam.

Ne vem točno, kaj naj naredim. Naj mi nekdo najprej pokaže. Kje začeti? Kam gredo te kocke? Pozabil sem. Slišim veliko besed, a ne razumem vseh. Strah me je in zato se ne premaknem.

Ulegel sem se na tla in začel jokati.

Ko je bil čas za kosilo, sem hotel prinesti svoj krožnik hrane, pa so mi rekli: »Ne, premajhen si. Pusti, bom jaz.”

Zaradi tega sem se počutil res zelo majhno. Nato sem poskušal pojesti hrano pred sabo, a mi je nekdo nenehno prinašal hrano k obrazu in govoril: “Pojej to, zdaj pa še to, pojej še to …”

Nisem več hotel jesti, a so mi rekli, da moram. Zaradi tega sem želel metati stvari in sem jokal.

Zdaj hočem vstati s stola, a mi ne pustijo. Pravijo, da sem majhen in da ne smem. Ves čas mi govorijo, da moram pojesti še eno žlico. To me je še bolj spravilo v jok. Zdaj sem lačen, razočaran in žalosten. Utrujen sem in potrebujem nekoga, da me dvigne in potolaži. Ne počutim se varno, zato me je strah in še bolj jočem.

Star sem dve leti. Ne dovolijo mi, da se oblečem, ne dovolijo mi, da se premikam, kakor bi rad, nikogar ne zanima, kaj hočem.

Pa vendar pričakujejo, da bom delil, poslušal, počakal … Od mene pričakujejo, da vem, kaj naj rečem in kako nadzorovati svoje vedenje. Pričakujejo, da bom mirno sedel in vedel, da se lahko nekaj zlomi, če mi nekaj pade na tla. Ampak NE VEM vseh teh stvari.

Ne dovolijo mi, da vadim veščine, kot so hoja, potiskanje, zapiranje zadrge, serviranje, plezanje, tek, metanje. Tiste stvari, ki so mi zanimive in bi jih zelo rad videl in se jih dotaknil, so PREPOVEDANE.

Star sem dve leti. Nisem grozen ali naporen. Samo razočaran sem. Živčen, pod stresom, preobremenjen s čustvi in ​​zmeden. Samo objem potrebujem.

Avtor: Dejah Roman

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Najbols da spremenimo celoten sistem, ki funkcionera boli kt kerkoli do zdej, in je omogocu vase preseravanje in drekajne, zatu da se prlagodimo enim jokicam ka nikol niso odrasle, in so, kukr ste sami priznal, se zmer na ravni 2 letnega otroka. Ne me jebat.

      1. Ce te je zmotlo pisanje v narecnem jeziku se ti opravicujem dragi gospod/gospa mescan/ka, ampak glede na to da nimas nobene druge pripombe vem da ves da mam prou. Kreten.

      2. Pa cist tko mimgrede, praviloma je “bo treba it”, ne “bo treba iti” tku da mi nimas bit kej brihtn, drekator en.

        1. Lepo, da vsaj to veš, da je treba napisati “bo treba it”. Ja, to vem tudi sama, sem pa naredila tipkarsko napako, ker sem hitela tipkati med ostalimi opravili.
          Drugače pa – kar se tiče izražanja, se ne mislim spuščati na tvoj nivo.
          Že s svojimi besedami dovolj poveš, kakšen človek si.
          Domnevam, da te veseli, da žališ druge ljudi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec