Vir: ShutterstockZunaj se prijetno ogreva in sončnim dnevom kar ni videti konca. Veter je že prinesel enega tistih sladkih vonjev, vonj pomladi. Marsikateri družini se ob teh idealnih pogojih utrne vrhunska zamisel: pojdimo skupaj kolesarit!
Družinsko kolesarjenje je nepozabno doživetje!
Družinsko kolesarjenje je eno najlepših skupnih preživljanj prostega časa, pravijo. Da je kolesarjenje z družino nepozabno doživetje, tudi poslušam. (S tem se celo delno strinjam. Res je nepozabno.) Pa da družini prinaša svobodo, veselje! Izredno svobodo in izredno veselje, vam povem!
Tudi mi smo med tistimi zagnanimi, ki so kolesarsko sezono že otvorili. Pa bi bilo mogoče bolje, če je ne bi vsaj še kak mesec. Ali leto, dve.
Ne vem, kako je pri vas, ampak pri nas redko naredimo kilometer ali dva, ne da bi imel kdo kakšno težavo (če je ni, se jo pa naredi, kajne?). Lulat, recimo. Kar v kolesarskih hlačah na naramnice, ki so skrite pod dvema majicama, sploh ni tak „endvatri“ projekt, kot bi si predstavljali. In seveda (zakon narave pač), lulat nikoli ne tišči vseh hkrati. Na vsakih 500 m, približno, se menjajo.
Žeeeejni, laaačni, luuulaaat …
Potem so žeeeejni. Ker, roko na srce, po prevoženih treh kilometrih (ne v kosu, se razume, vmes smo imeli različne druge tegobe) je človek počasi na meji dehidracije. Na takšni skrajni meji, da zadostuje zgolj požirek.
Sledi breg. Če bi kolo delovalo na pogon pritožb, fant, bi to letelo! Pa seveda kljub večkratnim opozorilom menjajo prestave ravno v klancu. In potem padajo dol verige in smo vsi črni in lulat nas in žejni smo.
Če zaobidem vse to, se pa moram strinjati: da, družinsko kolesarjenje je luštno! Zabavno! Povezuje in ustvarja nove spomine.
Potem so seveda lačni. In sledi cela drama in kup obtožb, kako da nisva vzela s sabo nič za jesti (ker res nisva računala, da bomo za pot desetih kilometrov porabili celo večnost).
Ampak vse zgoraj našteto vzameš v zakup (saj konec koncev ni nič drugače, ko greš v hribe ali pa takrat, ko je potrebno zložiti iz pomivalnega stroja – napori so pač del življenja).
Prava idila družinskega kolesarjenja pa se pokaže takrat, ko je potrebno po sili razmer nekaj poti prekolesariti po cesti. Verjemite, kolikor se da, kolesarimo po gmajnah in brezpotjih in kolesarskih stezah (čeprav nam tudi uporaba slednjih ne gre vedno najbolje), so pa odseki, ko je neizogibno, da se udeležiš prometa. In takrat, takrat … to so trenutki, na podlagi katerih je res nemogoče trditi, da kolesarjenje družino povezuje in ji daje veselje. V meni se aktivira najvišja stopnja pripravljenosti na … no, na vse.
In lepota kolesarjenja po cesti
Bolj kot kričiš, bolj vijugajo, bolj nam vsi trobijo. „Desno, desno, DESNO!“ In po sekundi premora ponovim seanso kričanja. In spet in spet. (In, neverjetno, še vedno nihče nič ne naredi za to, da bi vozil bolj ob desnem robu cestišča.) Hripava sem prej, kot nas pot blagoslovi z odcepom na makadam.
Ampak če zaobidem vse to, se pa moram strinjati: da, družinsko kolesarjenje je luštno! Zabavno! Povezuje in ustvarja nove spomine. Naj nam vsem zgoraj omenjene zagate ne vzamejo poguma. Kar pogumno. Preizkusite. Spodbujam! 😉
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
