Dan ima premalo ur – ali pa imamo mame preveč nalog?

Foto: Canva

Včasih sem velikokrat potarnala, da ima dan premalo ur, da bi lahko postorila vse, kar se od mene pričakuje. Leta nazaj se mi je že zgodilo, da me je bolezen na silo ustavila in naučila, da se da v 24 urah čisto lepo živeti. Zdaj pa sem postala mama in na misel mi spet prihaja isti stavek “ ko bi dan imel vsaj še eno uro”.

Ogromna pričakovanja do mam

Nam mamam se velikokrat očita, ko potarnamo za karkoli, da smo se same odločile za otroka in kako nismo pričakovale, da bo tako, zakaj zdaj jamramo. Upam si trditi, da ni mame, ki bi svojo odločitev za otroka zaradi tega obžalovala, tudi takrat ne, ko je težko. Da pa iščemo uteho in ramo, ki razume ter potolaži, se mi pa tudi zdi čisto človeško. Ampak bodimo iskreni, od nas se pričakuje več, kot se je kadarkoli prej pričakovalo od mam. Včasih je vzgajala malo da ne cela vas, danes tega ni. Današnja družba bo mamam prej dala občutek, da so šibke in nesposobne, če prosijo za pomoč, kot pa da bi pomoč mogoče sami ponudili. In potem se znajdemo tukaj, ko je dan prekratek, da bi lahko bila mama – popolna mama.

Močno verjamem, da tudi če bi dan imel 48 ur, še vedno ne bi bilo vse narejeno, ker ni težava samo v času.

Veliko lahko storimo z otrokom v naročju ali na boku, vsega pa ne. Pranje perila lahko odložimo za en dan, mogoče dva, ampak potem je pa že treba zdrgniti vse in oprati. Posoda lahko en večer ostane nepomita, ampak naslednji dan jo spet potrebujemo za ponovno uporabo. Kavo s prijateljico lahko prestavimo enkrat, mogoče dvakrat, ampak če ne bomo v vsem kaosu našle časa za odnose z drugimi, jih bomo kmalu izgubile. Čas zase lahko zanemarimo in si rečemo, da ga ne potrebujemo tako zelo, da smo samo utrujene, ampak kmalu se bomo spet počutile brez volje in elana. Časa pa ni, kaj torej storiti?

Ko mama prosi za pomoč, je šibka. Ko oče pomaga, je junak.

Močno verjamem, da tudi če bi dan imel 48 ur, še vedno ne bi bilo vse narejeno, ker ni težava samo v času. Največja težava je, da se opravljanje toliko različnih nalog in dolžnosti pričakuje od enega samega človeka. Seveda, poleg vsega, kar že prinese skrb za otroka.

Če torej ne morem imeti več ur, več česa pa lahko imam?

Več ljudi. Več rok. Več pomoči. Seveda večinoma povsod pomagajo očetje, ampak ali ste opazili, kako občudovani so, če karkoli sami naredijo? “A ti si skuhal kosilo? A ti si sam peljal otroka na sprehod? A ti si jo previl? Kje je pa žena? Te pa res muči, revček.”

Mama nikoli ne bo slišala podobnega, ker kot pravim, od očeta se pač ne pričakuje enako, kot od mame, čeprav sta oba starša in enako sposobna poskrbeti za vsa hišna opravila, kot tudi za otroka.

Potem pa pride tu in tam kakšen vikend, ko nas obišče babica in prinese nekaj jedi, ki jih lahko zamrznemo in pogrejemo takrat, ko se dan prehitro obrne, in nam je takoj malo lažje. Obišče nas sestra ali brat, ki se z otrokom ob kavi toliko zaigra, da se po pospravljanju lahko tudi midva usedeva in kvalitetno podruživa, in je spet še malo lažje.

Ali lahko ustvarimo okolje, kjer bo medsebojna pomoč spet kul?

Več nas je, lažje je

Res pa je tudi, da teh dni ni veliko in vsekakor niso na tedenski ravni. Kakšna mamica pripoveduje tudi o dobrih sosedih in kako so z njimi spletli tako dobre vezi, da so skoraj kot druga družina ter da tudi pri njih dobijo ogromno podpore. Včasih je bilo to zelo pogosto, še sama se spomnim, ko smo se pazili pri sosedi ali pa je ona prišla k nam, ko sta starša imela obveznosti.

Sprašujem se, če smo lahko me nova generacija mam, ki ji bo uspelo ponovno vzpostaviti to dobro prakso. Ali lahko ustvarimo okolje, kjer bo medsebojna pomoč spet kul? Mislim, da je prvi korak k temu ravno to, da si priznamo, da teh 25 ur nikoli ne bo in da nismo vsemogočne ter nikoli tudi ne bomo – in da je to normalno.

Nehajmo od sebe pričakovati nemogoče in drugih ne obsojajmo, če ravno tako niso zmožni doseči nemogočega. Potem pa mogoče, samo mogoče, zaprosimo ali ponudimo pomoč. Le kaj se lahko zgodi …