Da sem lahko zgled hčeri, se moram imeti rada

Foto: Shutterstock

»Opazujem svojo 14-letnico, ki stoji pred ogledalom. Objokuje komaj vidne kolobarje pod očmi in premalo izrazite obrvi. Pod oči si nanese korektor, obrvi pa potemni z ne-vem-sploh-čim. Nekoč ni bila takšna. Kot majhna deklica je veselo poplesavala po hiši, z lasmi, zlepljenimi od sladoleda, z umazanimi in pogrizenimi nohti, s katerimi je malo prej rila po zemlji v lovu za deževniki. Oblečena v frfotajoče krilce in strgane pajkice. Včasih se je na skrivaj namazala z ličili in štorkljala okoli v mojih petkah in se pretvarjala, da je odrasla. Sprašujem se, kdaj je začela tako dvomiti vase.«

Izpoved, s katero se še kako lahko poistovetimo mame najstnic. Kdaj se je pojavil ta dvom vase? Se preveč gleda v ogledalo? Je preveč bombardirana s podobami nerealnih lepotic? Je bila v svojih rosnih letih deležna neprimernih komentarjev, ki so sedaj eksplodirali?

Sprašujem se, kdaj je začela tako dvomiti vase.

Spomni se svojega najstništva

Se spomnite, kako je bilo, ko ste bile same stare 14 let? Ste bile zadovoljne s svojim telesom? Verjetno nas je večina prezirala svoje telo zaradi vsega, kar mu je manjkalo. Morda smo si želele biti bolj suhe, da bi lahko oblekle tiste noro lepe bikinke. Morda smo sovražile svoje ploske prsi in neizrazito zadnjico. Ali pa svoj slab vid, ki je zahteval nošenje očal. Seveda nas je zmotil tudi vsak mozolj, ki se je pojavil na obrazu vedno ob najbolj neprimernem času.

Želele smo si drugačne lase. Ni važno, ali ravne ali skodrane, blond ali črne, samo da bi bili drugačni od naših dolgočasnih las. Želele smo si sinje modre ali temno rjave oči, pač obvezno druge barve kot te, ki smo jih imele. Želele smo si temnejšo in lepše zagorelo polt. In lep dekolte. Ali so bile naše prsi premajhne ali pa prevelike, če pa je že bila ustrezna velikost, pa so gotovo čudno štrlele. Želele smo biti opažene s strani fantov.

Tudi me smo bile kot mlada dekleta zelo nesigurne. Ne spomnim pa se, kdaj se je to začelo. Verjetno ni ženske, ki se v svoji mladosti ni počutila grda in neprivlačna, ničvredna, debela ali suha, preveč ploščata ali preveč zaobljena, prevelika ali premajhna … In koliko časa smo rabile, da smo se sprejele takšne, kot smo. Pa smo se res sprejele?

Hčerke ne morem prisiliti, da se bo počutila bolje, kot sem se počutila jaz v njeni starosti. Lahko samo molim, da bo svojo vrednost odkrila prej, kot sem jo jaz. Lahko pa storim še nekaj: lahko sprejmem svojo nepopolno, a vseeno čudovito telo, z zavedanjem, da sem božja stvaritev in da sem točno takšna, kot me je želel Bog.

Hčerka je naše ogledalo

In ko hočemo svojo hčer naučiti, da sprejme svoje telo takšno, kakršno je, se zavemo, da moramo tega najprej naučiti sebe. Pogledati se moramo v ogledalo in opaziti iskrico v svojih očeh. Tisto iskrico, ki je povezana z ognjem, ki ga nosimo v sebi. Ljubeče moramo pobožati svoj zaobljen trebušček in ga ne poskušajmo potegniti noter, kot to običajno storimo pred ogledalom. Sprejeti ga moramo takšnega, kot je, in se zahvaliti, da je bil varno prebivališče za mojo hčer in morda še kakšnega njenega sorojenca. Nehati se moramo obremenjevati z gubicami in sivimi lasmi in se naučiti opaziti lepoto, ki seva iz naše kože. Sprejeti se moramo tako, kot želimo, da hčerka sprejme sebe: z vsemi pomanjkljivostmi in vsemi spremembami, ki smo jih deležne.

Hčerki ne morem vliti pozitivne samopodobe tako, da prekrijem ogledalo, skrijem korektor in jo rotim, naj se ne sekira zaradi svojega izgleda. Ne morem je prisiliti, da se bo počutila bolje, kot sem se počutila jaz v njeni starosti. Lahko samo molim, da bo svojo vrednost odkrila prej, kot sem jo jaz.

Lahko pa storim še nekaj: lahko sprejmem svojo nepopolno, a vseeno čudovito telo, z zavedanjem, da sem božja stvaritev in da sem točno takšna, kot me je želel Bog.