Česa me je naučilo moje zapravljeno poletje

Vir: Shutterstock

Pred dvema letoma, nekako v tem času sem se mučila s pisanjem magistrske naloge. Tisto poletje sem se veliko naučila – pa sploh ne v smislu študija, temveč v smislu šole življenja.

Saj sem magistrsko nalogo pripravljala že kako leto prej, vendar sem se je bolj resno lotila spomladi, največ pa sem delala junija, julija in avgusta. Ker je bil zadnji rok za oddajo pač 1. september …

Moji otroci so bili takrat stari 1, 3 in 5 let ter so bili večinoma doma, na poletnih počitnicah.

Razen tega, da je bilo mučno vsak dan vstajati ob 5. zjutraj, sedeti v hladni kleti po več ur, ogrnjena v deko, med tem, ko je bilo zunaj 30 °C in pisati, pisati, pisati, dokler nisem imela že povsem prekurjenih možganov, je bilo težko tudi, ker vsega tega časa nisem mogla preživljati z otroki.

Poletje skoraj brez spominov z otroki

Zamudila sem izlete, pohode, kopanja na bazenu, obisk lunaparka – vse to je mož z otroci obredel sam. Zamudila sem ure in ure „nogometnih tekem“, ki jih je Avstralija (mož in sin) odigrala proti Hrvaški (hči) na zelenici pred hišo. Seveda sem zamudila tudi kup koncertov, filmov, pijač s prijatelji … a me je začuda vse to bistveno manj bolelo kot pa zamujen čas z otroki.

Ni nepomembno, koliko časa starši preživimo z otroki. Ni nepomembno, ali smo prisotni, zlasti ko so otroci še zelo majhni. Otroci bi morali biti ključen faktor, kadar si v življenju zadajamo nove cilje in naloge. Ogromno sem se mučila z občutkom krivde zaradi tega. Tolažbe v smislu »saj je samo eno poletje« in »drugo leto bo drugače« so se mi zdele precej jalove. Ker je imelo tisto leto samo ENO poletje. In ker so moji otroci doživeli samo eno poletje pri točno tej starosti. Vedela sem, da tega časa nikdar več ne bom dobila nazaj.

Najmlajša je bila samo to poletje racajoči in brbljajoči pingvin, ki raziskuje svet naokrog, se čudi vsemu novemu in počasi pobira besede. Da ne omenjam, da so bili to zadnji meseci, preden je odšla v vrtec. Sin je bil samo tisto leto zvedavi triletnik, poln zakajev in kako-jev, ki je potreboval vsakourno spodbudo, da je šel pravočasno lulat. Največja je bila samo tisto leto razposajena petletnica, ki je bila vajena, da imava večkrat tedensko svoje zaupne pogovore, v katerih mi lahko pove vse, kar se ji dogaja, pa domislice, ki se ji porodijo, vprašanja, ki jo begajo … A je bilo tega tisto poletje bolj malo. Imela sem občutek, da mi otroci polzijo med prsti, žalovala sem za tem, da za tisto poletje skoraj ne bom imela spominov nanje, med tem, ko se poletje še končalo ni.

Odtujena

Ko pa je bilo poletja konec, ko je bila naloga za mano, zagovor opravljen in sem se veselila vsega presežka časa, ki mi bo naenkrat na voljo za ukvarjanje z otroki … pa sem ugotovila, da se počutim, kot da svojih otrok sploh ne poznam več. Sploh nisem znala več načeti pogovora, nisem vedela, kaj bi z njimi počela, kaj bi se lahko igrali, pozabila sem, kaj jim je všeč …

In čisto iskreno sem se tudi tako odvadila čas preživljati skupaj z njimi, da sem veliko njihovih predlogov, povabil k druženju, igri, dejavnosti, preprosto zavrnila. Ali pa se jih lotila s kislim nasmeškom, prisiljeno, ker se mi je zdelo tako prav, nisem bila pa s srcem pri stvari.

Potrebovala sem več mesecev, da mi je preživljanje popoldnevov z mojimi otroki spet prišlo v kri, da sem v tem začela uživati in da sem z vsakim posebej znova vzpostavila vez. Najstarejša, ki je imela takrat 5 let, se v moji družbi ni povsem udomačila in sprostila še skoraj pol leta. In občutek imam, da je najmlajšo, ki je takrat komaj shodila in začela govoriti, še zdaj včasih strah, ali se bom vrnila, kadar sama kam odhajam in me tudi najbolj pogreša, če me kak dan ni. Kot da ni uspela zgraditi neke zdrave navezanosti, ker je bila že takoj po prvem letu tako veliko in pogosto brez mame, ki je bila z mislimi precej odsotna še takrat, ko je bila zraven.

Brez volje skrbeti za otroke

Morda bo kdo rekel, da magistrska spet ni tako težka stvar. In ima pravico do takšnega mnenja, a mene je ta projekt skoraj dotolkel. Kdor ne verjame, naj vpraša mojega moža.

In kdo drug, bolj razumevajoč, bo morda rekel, da je normalno, če sem bila po nekaj napornih in intenzivnih mesecih tako iztrošena, da nisem imela volje niti za preproste stvari kot je igra s svojimi otroki. Kar na žalost tudi ne drži – imela sem namreč še preveč energije za nove projekte v službi, pri športu in celo za ustanovitev lokalnega bralnega kluba. Pomanjkanje energije in volje sem imela res predvsem pri skrbi za otroke. In po slabi vesti, da sem vse poletje zanemarjala otroke, me je začela mučiti še slaba vest, ker zdaj, ko bi se jim lahko posvetila, nimam nikakršne želje po tem.

Kaj sem se torej iz tega poletja naučila?

Naučila sem se, da je materinstvo kot mišica – če ne vadiš, se poleni.

Počasi, počasi je vse spet prihajalo na svoje pravo mesto v naši družinski dinamiki. Po nekaj tednih ali mesecih sem v času z otroki začela spet uživati. Po pogovoru z duhovnikom sem se tudi osvobodila sramu, da sem otroke doživljala kot sem jih. In mislim da nihče zaradi tega ne bo nosil trajnejših posledic.

A to pišem predvsem, ker bi rada poudarila, kaj sem se iz tega poletja naučila: da ni nepomembno, koliko časa starši preživimo z otroki. Ni nepomembno, ali smo prisotni, zlasti ko so otroci še zelo majhni, predšolski (kar so moji takrat vsi bili), saj so takrat na našo odsotnost najbolj občutljivi. In da bi morali biti otroci ključen faktor, kadar si v življenju zadajamo nove cilje in naloge. Ne le pri delu ali pri študiju, temveč tudi v smislu hobijev, prostočasnih dejavnosti ali projektov kot je gradnja hiše.

Naučila pa sem se tudi, da je čas, prebit z otroki, pomemben in dragocen tudi zame, saj z njegovo pomočjo ostajam v stiku z njimi. Naučila sem se, da je materinstvo kot mišica – če ne vadiš, se poleni. In predvsem, da ni samoumevno, da se z otroci čutim povezana, da rada preživljam čas z njimi, temveč je to nekaj, na čemer je treba ves čas delati.

Zato, čeprav sem zadovoljna, da sem dokončala magisterij in je čisto fajn biti magistrica novinarskih ved (še najbolj, ko pri raziskavah javnega mnenja lahko obkrožim 7. stopnjo izobrazbe ;), in je seveda fajn tudi, da sem dokončala nekaj, kar sem že več let prej začela, pa z zavedanjem, ki ga imam zdaj, nisem prepričana, da bi ga sploh še enkrat vpisala. Sprašujem se, če ni bilo eno celo izgubljeno poletje za vse skupaj kar previsoka cena.