Za 1. maj ponavadi poslušamo bučne govore, kako so vsi delodajalci in kapitalisti izkoriščevalci. Pri tem hinavsko spregledamo, da smo mi – potrošniki – tisti, ki določamo, kakšen obraz naj ima naša družba in kako ne-izkoriščevalska naj bo.
Praznik dela je vsakoletna priložnost, da se spomnimo pomena človekovega dostojanstva, ko gre za področje človekovega dela – karkoli že kdo dela: fizično z rokami na polju, zgolj miselno za računalnikom … – in vprašanja pogojev, v katerih človek dela. To je pomemben dan, dan sv. Jožefa delavca, ki naj nas opomni, da je vsako delo častno in da si vsako delo zasluži pravično plačilo.
Pri nas gre tudi v tem primeru za še en primer ugrabljenega praznika. Namesto, da bi nas 1. maj združeval v naših prizadevanjih za izboljšanje položaja delavca, smo vsako leto znova priča sindikalističnim bakanalijam, ki človeka mečejo na raven požrešne živali, narod pa po ideoloških kriterijih delijo na naše in vaše. Za spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva ni prostora, vsem retoričnim obratom govornikov navkljub.
Namesto gromečih govorov sindikalističnih funkcionarjev, ki sami sicer prav dobro živijo – seveda, saj imajo zato zvesto članstvo in vsaj njihove članarine – bi bilo dobro, da bi se vsak od nas, ki s prstom kaže na drugega kot potencialnega odgovornega za delavske krivice v državi, vsaj danes malo zamislil. Mogoče pa tudi jaz podpiram sistem, ki ga tako zelo sovražim, da sem kar ves rdeč in zaripel?
Spomnim se fotografij rudarjev s Kitajske – modernega prototipa fašistične države, ki je najuspešneje doslej združila v sebi ideale kapitalizma (dobiček in le dobiček je merilo vsega) in komunizma (totalno obvladanje vseh družbenih struktur s strani ene same politčne stranke). Razmere, v katerih delajo ti ljudje, so grozljive. Zakaj se ne zganemo? Zakaj to Zahodnjaki dopuščamo? Nam to morda potihem ustreza?
Zadnjič pa je po spletu zaokrožil tudi spodnji video posnetek:
Kako pogosto mi v trgovskih centrih pri nakupu tekstila gledamo samo na ceno? Ko nakupujemo zase ali za otroke? »Naj vzamem 2 ali 4 majice?« – »Ah, saj so tako poceni, kar več jih vzemi! Če se bo umazala, jo bomo pa preč zagnali.« Se vam to kaj znano sliši?
Vsi smo krvavi pod kožo, gotovo, saj smo samo ljudje. Nobene potrebe pa ni, da smo ob tem tudi hinavski, vsaj ne, ker smo krvavi predvsem na račun drugih, oddaljenih, tistih, ki jih ne vidimo in za katere nam očitno ni mar: pa naj gre za delavca za trakom na Kitajskem, za zelenjavarja v Španiji ali kmeta iz sosednje vasi.
Res vsi delavci v potrošniški verigi od začetka pa do nas kot končnega uporabnika dobijo svoj pravičen delež vrednosti izdelka? Pomislite na to, ko se boste prihodnje leto na kakšnem prvomajskem party-ju spet basali s klobaso. Tudi slednja ima svojo ceno.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!