Bratje in sestre kot psi in mačke? Nekaj predlogov

Vir: Shutterstock

Stanovanje, podobno bojnemu polju? Odnosi med sorojenci so za starše pravi izziv. Zakaj se imajo tako radi, hkrati pa se skregajo za vsako malenkost? Kdaj poseči v prepir? In predvsem – kako?

Vsi starši sanjarimo o družini brez konfliktov, zato težko sprejmemo nenehno zbadanje, prepiranje ali celo fizično obračunavanje med lastnimi otroci. Počutimo se kot dežurni policaji, velikokrat pa nas dajeta tudi občutek nemoči in nepravičnosti.

Stalni prepiri imajo globlji vzrok

Prepiri so pogosto banalni, v slogu: »Vrni mi avtomobilček!« »Ona je dobila več čokolade!« »Mamiiiiiii, udaril me je!«

Zbadanje, prepiranje ali celo fizično obračunavanje med lastnimi otroci nam velikokrat daje občutek nemoči in nepravičnosti.

Velikokrat pa se konfliktne situacije ponavljajo. V tem primeru je vzrok običajno globlji. Morda segajo do občutkov zapostavljenosti starejšega otroka ob rojstvu dojenčka ali besa sestrice, ki ji starejši brat ne dovoli, da bi se vključila v igro. Otroci, ki se slabše govorno izražajo, na izzivanje pogosto odgovorijo s pestmi. Takšen otrok je hitro označen za problematičnega, čeprav se v resnici počuti nemočnega in si želi, da bi ga obravnavali enako kot »uspešno« in »miroljubno« sestro.

S prepiri nam otroci pogosto pošiljajo sporočila. Naloga staršev je, da razberemo njihov skriti pomen in poskusimo odstraniti ali vsaj omiliti vzrok.

Kdaj posredovati?

»Bratec te je pocukal? Ničesar nisem slišala.«

Starši moramo zagotoviti telesno integriteto družinskih članov in jih postopoma naučiti mirnega reševanja težav.

Včasih je konflikt najlažje preslišati. Vendar stvari niso tako preproste. Starši moramo zagotoviti telesno integriteto družinskih članov in jih postopoma naučiti mirnega reševanja težav. Seveda nam ni potrebno poskočiti vsakič, ko kdo zacvili, gotovo pa moramo posredovati pri hujših sporih.

V praksi

Kaj to pomeni? Če se otroka spričkata zaradi malenkosti, ju lahko pustimo, da spor rešita sama. Posredujemo, kadar pride do hujšega prepira ali pretepa. Če je potrebno, otroka najprej fizično ločimo. Ko se pomirita, naj oba povesta svojo plat zgodbe. Spodbujamo ju, naj izrazita svoje občutke (npr. »Razjezilo me je, da …«, »Bolelo me je, ko …«). Izogibamo se sodbam, kdo je imel prav in ne pripisujemo krivde. To je še posebej pomembno, kadar je en otrok v vlogi dežurnega krivca, drugi pa žrtve.

Pogosto bo že sam pogovor deloval terapevtsko, predvsem pa bo otroke naučil, da bodo sčasoma začeli upoštevati počutje drugih. Za konec jim lahko ponovimo zaključke: »Bratca je bolelo, ko si ga udaril,« ali: »Sestrica je bila jezna, ker si ji vzela igračo. Tudi ti ne maraš tega.«

Če se bodo tako počutili, se lahko otroci drug drugemu opravičijo. Vendar jih k temu ni smiselno siliti, še posebej če so premajhni, da bi dobro razumeli pomen opravičila.

Preprečevati namesto zdraviti

Prepire lahko vnaprej zajezimo s postavljanjem jasnih pravil, kot so: »Pri nas se ne pretepamo,« »Pri mizi nočem kreganja,« ali: »Ta predal je tvoj, ta pa njegov.«

Prepire lahko vnaprej zajezimo s postavljanjem jasnih pravil.

Izbruhi otroške jeze so pogosto posledica napornega družinskega vsakdana. Veliko lahko naredimo že, če smo mirni in ohranjamo smisel za humor. Za vsakega otroka si poskusimo vzeti nekaj časa, ki ga posvetimo le njemu. Poleg tega poskusimo prepoznati, kdaj otrok postane utrujen ali razdražen. Morda mu lahko ponudimo kakšno drugo dejavnost (pravljico, pomoč pri kuhanju …), preden izbruhne v agresivnost.

»Nasilni« otroci

Družinski terapevt Jesper Juul v knjigi Mož in oče: knjiga zate svari pred stigmatizacijo otroškega nasilja. Od nekajletnih otrok je iluzorno pričakovati, da bodo konflikte reševali mirno in pri tem ubesedili svoje občutke, s čimer imamo težave celo odrasli. Spontana in telesna reakcija je pri otrocih povsem normalna.

Od nekajletnih otrok je iluzorno pričakovati, da bodo konflikte reševali mirno in pri tem ubesedili svoje občutke.

Juul opozarja, da se mali pretepači, običajno fantje, ne bodo razvili v nasilne odrasle (v kolikor odraščajo v običajnih družinskih razmerah). Pri usmerjanju njihove presežne »fantovske energije« je najpomembnejša vloga očeta. Ta naj se z otroki čim večkrat v šali »ravsa« in »bori«, pri čemer bodo otroci izživeli svojo »nasilno« energijo in se jo naučili uporabljati konstruktivno.

Največji zavezniki

Sorojenci kljub vsem sporom ostajajo največji zavezniki. Pogosto se zgodi, da se dojenček ne nasmehne najprej staršem, ampak bratcu ali sestrici. Opazujte jih, kako uporabljajo svoj kodirani jezik in se veselite njihove povezanosti. Tudi, kadar izbruhnejo.

Viri: dossierfamilial.com, vosquestionsdeparents.fr, Jesper Juul: Mož in oče: knjiga zate (Manami, 2011)