Bo Kitajska opustila politiko enega otroka?

Thumbnail

V zadnjem času se širša svetovna javnost zgraža nad brutalnim izvajanjem prisilnih splavov v imenu politike enega otroka na Kitajskem. In Kitajska se bo tej politiki počasi le morala odreči. A ne toliko zaradi etičnih pomislekov …

 

V zadnjih dneh je bila pozornost svetovne javnosti uprta tudi v Kitajsko, kjer se dogajajo spremembe v vrhu komunistične partije. Ob tem se ponovno odpira tudi vprašanje primernosti kitajske politike, ki večini staršev dovoljuje le enega otroka.

Omenjena politika je že nekaj let tarča kritik in resnih pomislekov o primernosti – tako z etičnega kot z ekonomskega vidika. 

Pred nekaj dnevi je tudi skupina kitajskih strokovnjakov, ki jih sicer financira vlada, izdala poročilo, v katerem poziva voditelje, naj začnejo nemudoma opuščati politiko enega otroka in staršem do leta 2015 dovolijo po dva otroka, do leta 2020 pa celo opustiti vse omejitve. Nekateri strokovnjaki pa svarijo, da niti postopno opuščanje ni dovolj za opreobrt negativnega trenda, ki se je že začel kazati v državi.

Po poročanju agencije Xinhua je v poročilu zapisano: »Kitajska plačuje visoko politično in družbeno ceno na račun te politike, saj povzroča družbene nemire, visoke administrativne stroške in posredno dolgoročno neravnotežje med spoloma.« 

Kljub resnim opozorilom pa ni jasno, ali bo Kitajski vrh predlog tudi upošteval, saj je se na poročilo še ni odzval, še lani pa je predsednik Hu zatrjeval, da bo Kitajska ohranjala svojo strogo politiko načrtovanja družine in da sprememb ne bo vsaj do leta 2015.

Ker natančno politiko določajo province same, pa Li Jainmin z Inštituta za raziskovanje prebivalstva in razvoja meni, da bo »politika enega otroka umrla tihe smrti«.

Politika za 30 let z daljnosežnimi posledicami

Na Kitajskem politike enega otroka velja že več kot 30 let, namen ukrepa pa naj bi bil nadzor nad številom prebivalstva. Ob sprejetju je bilo napovedani, da bodo ukrepi veljali vsaj za obdobje ene generacije, od 30 do 40 let.

Po uveljavitvi politike enega otroka v letu 1979 je rodnost padla z 2.63 otroka v letu 1980 (kar je bil že velik padec v primerjavi s 5 otroki na žensko v zgodnjih 70-ih letih) na 1.61 v letu 2009. S tem naj bi bilo preprečenih med 100 in 400 milijonov rojstev, za kar pa najverjetneje ni »zaslužna« samo politika. 

Otrok edinec se mora danes pripravljati na to, da bo skrbel za nič manj kot šest staršev in starih staršev.Politika povzroča naraščanje populacije starejših, ki s tem postajajo veliko breme za sisteme socialnih storitev. V času 30 let je tudi življenjska doba precej narasla in prebivalstvo Kitajske, starejše od 60 let, naj bi se po navedbah NBC News z današnjih 185 milijonov dvignilo na 487 milijonov leta 2053, kar bo znašalo več kot tretjino prebivalstva

52 % prebivalcev, ki bodo takrat v delovni dobi, bo moralo podpirati tako povečano skupino starejših, ob tem pa še 16 % prebivalstva v otroštvu, kar zastavlja resna vprašanja o tem, kako bo država sposobna vzdrževati svojo rast.

Otrok edinec se mora danes pripravljati na to, da bo skrbel za nič manj kot šest staršev in starih staršev.

Preveč moških, premalo žensk

V zadnjih 30 letih je zakon povzročil tudi neravnotežje med moškimi in ženskami, kar je povzročilo pomanjkanje žensk za poroko zaradi tradicionalno bolj zaželenih sinov.

Razmerje med spoloma je bilo že leta 2000 117:100 (v korist dečkov), medtem ko je naravno razmerje običajno okrog 105:100. Po napovednih državne komisije za načrtovanje družine naj bi bilo leta 2020 kar 30 milijonov več moških kot žensk, kar bi lahko povzročilo družbeno nestabilnost, ženitveno motivirane selitve ipd. 

31 provinc naj bi tako celo že sprostilo svojo strogo politiko s tem, da staršema, ki sta oba edinca, dovoljujejo tudi drugega otroka. Druge izjeme vključujejo družine, katerih edini otrok je deklica ali prizadet otrok. Obstaja še 22 drugih izjem, nekatere so precej nenavadne: če sta mož ali žena delala pet let na morju v ribiški industriji, potem imata lahko dva otroka.

Tudi tam, kjer so dovoljene izjeme, starše čaka veliko birokratskega dela. Pekinške novice so poročale o primeru, v katere je moral mlad par pridobiti 50 strani dokumentov in dovoljenja 10 najbližjih sosedov, da sta pridobila dovoljenje za drugega otroka. 

Po izjavi enega od predstavnikov oblasti naj bi omejitev enega otroka veljala le še za manj kot 40 % prebivalcev. 

Sporni način uveljavljanja sporne politike

V času čakanja na spremembe, ki naj bi bile neizogibne, in ko se ponekod stroga politika že rahlja, pa jo drugod še vedno izvajajo in uveljavlja z najbolj brutalno silo in nečloveškimi prijemi, čeprav je bilo tovrstno nasilje leta 2002 uradno prepovedano. V javnost pa še vedno curljajo informacije in podobe o nasilju nad nosečimi ženskami, zaradi katerih mnoge družine ne izgubijo le otroka, ampak tudi ženo in mamo, o prisilnih splavih v visoki nosečnosti, o preganjanjih zagovornikov človekovih pravic na tem področju ipd.

Uslužbencem Komunistične partije, v katerih jurisdikciji je preveliko število rojstev, so namreč odvzeti privilegiji in onemogočena napredovanja. Vsaka vas ima svoj odbor za načrtovanje družine in v nekaterih morajo ženske v rodni dobi vsake tri mesece narediti nosečnostni test. Ponekod se uporablja prenosne naprave za ultrazvok, da bi v odročnih vaseh odkrili »kandidatke za splav«. V mestu Puning v provinci Guangdon so se oblastile še leta 2010 zavezale, da bodo sterilizirale 9.559 oseb, leta 2001 pa je bila za mesto Huaiji zastavljena kvota 20.000 splavov in sterilizacij

Če želi par imeti otroka, za katerega nima dovoljenja, ga čaka izredno visoka kazen. Le na podlagi tega plačila otrok dobi dokumente, ki mu omogočajo vstop v šolo in druge pravice. Kazen znaša od 5- do 10-kratni letni znesek povprečne lokalne plače. Ponekod kazni izterjajo na silo, zarubijo imetje družine ali ga uničijo. 

In vse to se dogaja kljub dejstvu, da omenjena politika za državo pravzaprav sploh ni več potrebna in se je začela počasi celo obračati proti državi.

Od zunaj vsiljene omejitve sploh niso več potrebne …

Zamisel o majhni družini z enim samim otrokom je očitno že tako močno vkoreninjena v kitajsko kulturo, da se pogosto tudi ti, ki bi smeli imeti dva, za to ne odločijo.Zamisel o majhni družini z enim samim otrokom je očitno že tako močno vkoreninjena v kitajsko kulturo, da se pogosto tudi ti, ki bi smeli imeti dva, za to ne odločijo. To se je pokazalo, ko so v enem od okrožij sprostili politiko enega otroka – starši se niso odločali za več otrok. Kitajske starše močno skrbijo stroški skrbi za drugega otroka in za njegovo izobraževanje. 

Kar 45 % odstotkov družin iz Šanghaja se je po raziskavi iz lanskega leta prostovoljno odločilo samo za enega otroka zaradi tem povezanih visokih stroškov. Šanghaj ima tako najnižjo stopnjo rodnosti na svetu. Ko je Pekinški inštitut o tem povprašal mlade prebivalce mesta, pa jih je 52 % odgovorilo, da si želijo enega otroka, 25 % pa si jih otrok sploh ne želi.

Profesor Weng Feng s kalifornijske univerze, ki je pojav proučeval, navaja izjave ljudi, kot na primer izjava 38-letne mame 4-letnika iz pekinga: »En otrok je dovolj. Preveč sem zaposlena v svoji službi, da bi jih imela kaj več. Ne glede na to, kakšen bi bil moj finančni položaj ali ne glede na vladne predpise, še vedno bi si želela samo enega.« In večina njenih prijateljev razmišlja podobno.

Medtem ko številni stari starši pozdravljajo rahljanje omenjene politike, so odzivi njihovih otrok le mlačni.

Poleg finančnih ovir se namreč kažejo še druge. »Moj življenje se zdaj vrti okrog mojega sina,« toži ena od mater, »in ne morem si predstavljati, kako bi preživela še ob enem otroku več.« Sociolog Dong Hongyang pravi, da so starši, ki so sami edinci, bolj usmerjeni sami vase in jim ni všeč obremenjenost, ki jo prinese skrb za otroka: »Ti starši se znajdejo pod veliko večjim pritiskom, kot so bili njihovi starši, ko skušajo priskrbeti svojim otrokom kakovostno življenje in izobrazbo.«

Mnoge ženske (govori se od 50 milijonih) pa z ustvarjanjem družine odlašajo tako dolgo, da postanejo neplodne.

Glede na to, da izkušnje kažejo, da pari večinoma ne bi imeli več otrok in da je politika za prihodnost države rušilna, bi bila logična odločitev opustitev politike enega otroka. A ko bo politika vendarle sprejela nujnost preobrata, bo morda že prepozno za to, da bi trend obrnili in mlade ljudi prepričali, naj imajo več otrok. Nekaj takšnega, kot se v milejši ali zgolj neizrečeni obliki pravzaprav že kaže pri tudi pri nas in v večini zahodnih držav.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.