September ni stikalo: 5 nasvetov za mirnejši začetek šolskega leta

Foto: UI, Dušan Poslek

Pri načrtovanju novega šolskega leta in vseh obveznosti smo v naši družini otroka ponovno vpisali tudi na treninge košarke. Gre za dejavnost, ki jo oba že nekaj let obiskujeta, zato smo približno vedeli, kaj nas čaka.

Kljub temu me je presenetilo elektronsko sporočilo, ki smo ga dobili iz košarkarskega kluba. Napisali so namreč, da bo prve dva ali tri tedne otrokom omogočena poskusna vadba. Torej brez takojšnje odločitve in zaveze za celo leto. Otrok lahko pride, trenira, spozna skupino in način dela ter predvsem ugotovi, ali mu dejavnost in njen ritem sploh ustrezata.

Ob tem sem pomislil, kako pameten koncept je pravzaprav to.

Zakaj ne bi nekaj podobnega uporabili pri celotnem začetku šolskega leta? Dajmo otrokom priložnost, da najprej ugotovijo, kaj jim v novem šolskem letu ustreza. In dajmo tudi sebi nekaj časa, da kot družina ugotovimo, kakšen ritem sploh zmoremo.

Zato, dragi starši, pet preprostih nasvetov, kako lahko vrnitev v šolske obveznosti naredimo nekoliko lažjo – za otroke in tudi zase.

1. Ne napolnimo otrokovega koledarja že prvi teden

Ni treba, da imamo prvega septembra že izdelan urnik do zadnje minute. Z nekaterimi obšolskimi dejavnostmi lahko mirno počakamo. Če ima otrok šest, sedem ali celo osem ur pouka na dan, res ne potrebuje vsak dan še kupa dodatnih obveznosti, zaradi katerih bo zvečer ugotovil, da ni imel časa zase, za igro, za prijatelje in še manj za igrišče.

In se čudimo, zakaj današnji otroci niso več toliko zunaj, kot smo bili mi. Morda tudi zato, ker jim za to preprosto nismo pustili časa.

Pri tem smo starši včasih prav zanimivi. Otrokom radi pripovedujemo, kako smo mi nekoč cele dneve preživeli zunaj: »Mi smo bili ves čas na igrišču!”, »Domov smo prišli šele, ko se je stemnilo.«, »Ves čas smo bili s prijatelji.«

Potem pa svojemu otroku naredimo urnik, v katerem v ponedeljek nima časa za igrišče, ker ima trening, v torek glasbeno šolo, v sredo drugo dejavnost, v četrtek spet trening in v petek nekaj tretjega.

In se čudimo, zakaj današnji otroci niso več toliko zunaj, kot smo bili mi. Morda tudi zato, ker jim za to preprosto nismo pustili časa.

2. Naj otrok najprej preizkusi, kaj mu ustreza

Otroci bi se najraje vsako leto vpisali na kup dejavnosti. Danes bi igrali košarko, jutri nogomet, pojutrišnjem kitaro. Radi si premislijo, hitro jih nekaj navduši in včasih prav tako hitro navdušenje mine.

Seveda moramo biti starši tudi tisti, ki jih učimo vztrajnosti. Ni prav, da ob prvi težavi vse skupaj pustijo. Toda pred vztrajanjem mora obstajati tudi možnost izbire.

Zato se mi zdi ideja našega košarkarskega kluba tako dobra. Dva ali tri tedne naj otrok hodi na trening. Naj spozna trenerja, druge otroke, način dela. Naj vidi, kako se tam počuti. In nenazadnje naj cela družina ugotovi, kako ta dejavnost sploh sodi v naš vsakdan.

Šele potem se odločimo. Ni vsaka dobra dejavnost dobra za vsakega otroka. In ni vsaka dobra dejavnost dobra za vsako družino.

Otrok ni naprava, na kateri preprosto zamenjamo nastavitev iz »počitnice« na »šola«.

3. Prvega septembra ne vklopimo stikala

Poletje. Počitnice. Poznejše vstajanje. Več prostega časa. Manj urnikov. Dopusti. Večeri zunaj.

Potem pride prvi september in pričakujemo: klik.

Od jutri naprej red. Zgodnje vstajanje. Pouk. Domače naloge. Treningi. Učenje. Spanje ob določeni uri. Toda otrok ni naprava, na kateri preprosto zamenjamo nastavitev iz »počitnice« na »šola«.

Telo potrebuje čas. Glava potrebuje čas. Otrokova pričakovanja potrebujejo čas. In nenazadnje ga potrebujemo tudi starši, da spet sestavimo družinski vsakdan. Zakaj torej prvih dveh ali treh tednov septembra ne bi preprosto vzeli kot obdobje prilagajanja?

Ne bo vse delovalo že prvi dan. Morda niti prvi teden ne. In nič hudega. Ritem bomo ujeli. Veliko lažje ga bomo ujeli z zavedanjem, da se čez noč nihče ne bo spremenil in navadil na šolski ritem.

4. Ohranimo še malo poletja

Prvi september ne pomeni, da moramo čez noč pospraviti poletje.

Zakaj ne bi septembra še kakšno popoldne preživeli na bazenu? Šli zvečer na sprehod? Na sladoled? Se odpeljali s kolesi? Izkoristili lep vikend za izlet? Zakaj bi začetek šole avtomatično pomenil konec vsega sproščenega?

Otroku lahko s tem pokažemo nekaj pomembnega: šola in obveznosti so del življenja, niso pa celotno življenje.

Začetek šolskega leta ne sme pomeniti, da se družinsko življenje čez noč spremeni v en sam velik urnik, v katerem samo še preverjamo, kdo mora biti kje, ob kateri uri in kaj mora do takrat narediti. Pustimo nekaj prostora tudi za stvari, ki nimajo cilja, urnika, trenerja ali ocene.

Pustimo nekaj prostora tudi za stvari, ki nimajo cilja, urnika, trenerja ali ocene.

5. Manj preverjanja, več pogovora

Morda lahko v novem šolskem letu poskusimo še nekaj: otroka nekoliko manj nadzorovati.

»Imaš nalogo?«

»Si se učil?«

»Kaj si dobil?«

»Kdaj pišete?«

»Kaj moraš prinesti jutri?«

»Kakšno oceno si dobil?«

Vsa ta vprašanja so seveda del starševstva. Toda kaj, če bi jih tu in tam zamenjali z enim samim?

»Kaj je bilo danes zate dobro v šoli?«

In potem poslušali. Manj preverjanja in več pogovora. Več prostora, da otrok sam pove.

Vem, da otroci z leti postajajo bolj zadržani. Vem tudi, da bomo na vprašanje »Kako je bilo v šoli?« velikokrat dobili samo znameniti odgovor: »V redu.« Toda mogoče jih lahko počasi navadimo, da nas ne zanimajo samo njihove ocene, naloge in obveznosti. Zanima nas tudi njihov svet.

In še nekaj: starši najprej umirimo sebe

Morda je to celo najpomembnejši nasvet. Otroci bodo zelo hitro prevzeli naše nelagodje. Naš stres. Naše skrbi. Naša pričakovanja. Naš pritisk, da morajo biti dobri, še boljši, uspešni, aktivni in vključeni v kup dejavnosti.

Zato jim že konec avgusta ne govorimo: »Zdaj bo pa konec luštnega.« »Spet bo norišnica.« »Zdaj se bo treba pa učiti.« »Ne vem, kako bomo letos vse to zmogli.«

Starši pa smo tukaj zato, da pri tem ne postanemo njihovi trenerji, tajniki, vozniki in nadzorniki v eni osebi.

Če jim začetek šole tedne predstavljamo kot prihod naravne katastrofe, se ne smemo čuditi, če nad prvim septembrom niso posebej navdušeni. Morda moramo najprej umiriti svoja pričakovanja. In nekoliko več prostora dati njihovim.

Seveda znotraj meja. Znotraj njihovih sposobnosti in družinskih možnosti. In vedno z odgovornostjo, ki jo morajo počasi prevzemati tudi sami.

September je lahko samo počasen prehod. Prehod v drugačen ritem. Takšen, ki je prilagojen otroku, njegovim sposobnostim, njegovim željam in tudi njegovim obveznostim. Starši pa smo tukaj zato, da pri tem ne postanemo njihovi trenerji, tajniki, vozniki in nadzorniki v eni osebi.

Bodimo predvsem tisti, ki jim pomagamo iskati ravnotežje med tem, kar zmorejo, kar morajo in kar si želijo. In jim vmes pustimo tudi kakšno prosto popoldne. Morda ga bodo celo preživeli na igrišču. Tako kot smo ga nekoč mi.