Burkini in bikini: kdaj je ženska zares svobodna – ko se zakrije ali ko se razgali?

Foto: UI

Medtem ko slovenski mediji v pomanjkanju sočnejših novic na dolgo in široko razpredajo o mariborskem dogodku z žensko v burkiniju, ki je morala zapustiti bazen in v njem glede na svojo usmerjenost iščejo ali sledi verske diskriminacije ali se zgražajo nad rjuhami v bazenu, se povprečni slovenski starši najstnic soočamo s tem, kje bi lahko dobili lepe dekliške kopalke, ki ne bi deklice spremenile v starleto. Na voljo so ali izrazito športni modeli ali izrazito seksualizirane kopalke, ki komaj pokrivajo intimne predele, kaj šele, da bi omogočale sproščeno žoganje in potapljanje.

Če si za trenutek dovolimo nekoliko antropološko-sociološki pristop, hitro vidimo, da kopalke niso samo nevtralen kos oblačila za kopanje, ampak so simbol ali še bolje simptom družbe in njenega odnosa do ženskega telesa. Zgolj ženskega, kajti moške kopalke niso in nikoli niso bile problem.

Popolna pokritost ali popolna razkritost

Muslimanska kultura žensko telo popolnoma zakriva. Zahodna kultura ga popolnoma odkriva – oziroma je prepričala ženske, da je zaželeno in da je izraz njihove svobode, če ga čim bolj odkrivajo in seksualizirajo.

Oboje je ekstrem, ki pa si je v svojem jedru precej podoben. Nerodno je le, da sta v moderni dobi oba ekstrema trčila skupaj kot še nikoli. Oba želita nadzorovati žensko telo in ne spoštujeta njenega dostojanstva. Prvi so se pripravljeni odreči pogledom na druga ženska telesa, če lahko popolnoma nadzirajo eno žensko telo. Drugi pa so se pripravljeni odreči temu, da lahko popolnoma nadzirajo eno žensko telo, v zameno za poglede (in če je le možno, še kaj več) več ženskih teles.

Brukini in bikini

Burkini izhaja iz predstave, da je žensko telo nekaj, kar je treba zakriti, ker je njegova seksualnost nevarna, sramotna ali namenjena zgolj zasebnosti enega moškega. Telo je treba zaščititi pred pogledi in hkrati moškega pred tem, kar bi ti pogledi lahko vzbudili. Odgovornost za moško poželenje je tako položena na žensko telo.

Bikinke izhajajo iz skoraj nasprotne predstave. Žensko telo je nekaj, kar je treba pokazati. Več kot razkrije, bolj naj bi bila ženska samozavestna, svobodna in osvobojena. Toda tukaj se skriva paradoks. Burkini ženski sporoča: tvoje telo je preveč seksualno, zato ga skrij. Bikinke ji sporočajo: tvoj glavni adut je tvoja spolna privlačnost. Pokaži jo. Če je žensko telo predstavljeno kot nekaj, kar mora biti vidno, privlačno in seksualno zanimivo, je res postalo bolj svobodno … ali je zgolj zamenjalo obliko nadzora?

Oboje je mogoče razumeti kot skrajnosti istega problema: žensko telo je definirano skozi njegovo seksualnost. Enkrat jo je treba zatreti, drugič poudariti. V obeh primerih je v ospredju vprašanje, kako ženska izgleda in kaj njeno telo pomeni drugim. Ena kultura ženski postavi dobesedno fizično zahtevo po pokritju, če naj bo sprejemljiva in druga kultura ji postavi psihološko zahtevo po tem, da se stalno obnaša kot potencialna spolna partnerka – in to ne glede na njeno rosno ali pozno starost.

To, da bi se kot človek ženskega spola rada v poletni vročini osvežila v hladni vodi, je drugotnega pomena.

Dostojanstvo ne zahteva popolne pokritosti, svoboda pa ne popolne razgaljenosti.

Lažna svoboda

Res je, da med popolnoma zakrito in popolnoma odkrito žensko na mariborskem kopališču vseeno obstaja pomembna razlika glede stopnje svobode. Popolnoma odkrita namreč lahko jutri pride na kopališče v kopalkah, ki ne bodo vzbujale nobene pozornosti ali tudi v burikiniju, popolnoma zakrita pa te obratne svobode nima. Povprečna slovenska muslimanka sicer pravi, da je pokritost njena osebna izbira. A dejstvo je, da ima svobodo, da obleče bikinke le, če zavrže vero, ki ji to prepoveduje in običajno tudi družino, ki stoji za njo. In ima jo predvsem zato, ker slučajno živi v državi, ki zakonov njene vere nima zapisane v ustavo. Ženske in dekleta, ki živijo v islamskih državah, te svobode še zdaleč nimajo in kakšne druge prav tako ne.

Pa vendar slika ni povsem črno bela. Nesvoboda prve še ne pomeni resnične svobode druge. Oba primera – burkini in bikini – ženski prodajata zgolj iluzijo svobode. Prvi jo prepričuje, da je svobodna lahko le, če je zakrita. Drugi jo prepričuje, da je svobodna le, če se lahko povsem razkrije. In jo obenem k temu precej hinavsko tudi spodbuja. O posledicah prehitre in preširoke spolne dostopnosti ji ne pove ničesar.

Oseba in njeno telo

Ženska ni samo telo, ki ga je treba zakriti, niti telo, ki ga je treba razkazati. Je oseba. Ki ima svoje dostojanstvo že zato, ker obstaja. In v tem dostojanstvu in posledični svobodi lahko svoje telo doživlja kot svoje – brez sramu, brez prisile in tudi brez zahteve, da mora z njim streči tujemu pogledu.

Dostojanstvo ne zahteva popolne pokritosti, svoboda pa ne popolne razgaljenosti. Dileme burkinijev, bikinijev in ženske svobode bomo rešili, ko bosta obe kulturi odrasli: ko bo ena razumela, da ženske ni treba skrivati, da bi jo spoštovali, druga pa ji bo nehala lagati, da je svobodna, če je stalno obravnavana kot spolni plen.

Morda je čas, da žensko telo končno nehamo obravnavati kot problem, ki ga je treba bodisi zakriti bodisi razkazati, in ga začnemo obravnavati kot del osebe, ki ji pripada resnična svoboda.