Ashley Lasta: “Nisem hotela prevzeti vloge mame, ki moža kliče na odgovornost zaradi pornografije.”

Foto: Canva

Odvisnost od pornografije ne prizadene samo zasvojenega, ampak povzroči rane tudi sozakoncu, zato se morata na pot ozdravljenja podati oba. 

Giff Lasta, avtor knjige Pot mladeničev z dekleti odkrito govori o tem, kako je moral premagati svojo odvisnost od pornografije, da je lahko zares zaživel svojo moškost, prevzel vlogo moža v zakonu in tudi oživil spolnost v zakonu z ženo Ashley Lasta. 

Ashley je v prvem delu intervjuja spregovorila o vlogi moškega in ženske v zakonu, o razcvetu njihove družine po Giffovi preobrazbi, v drugem delu pa razkriva, kako je sama doživela moževo odvisnost in svoj proces ozdravljenja.

Giff je zelo odprt glede svoje pretekle uporabe pornografije. Koliko ste vi vedeli o tem in kako ste vse skupaj doživljali?

Za to sem vedela pred poroko. Nisem pa vedela, da je nadaljeval tudi po poroki. Mislim, da Giff tega niti ni skušal skrivati pred mano. Sama preprosto nisem hotela vedeti. Če bi ga vprašala, bi mi verjetno povedal, ker Giff res ne zna lagati. Mislim, da se s tem nisem želela soočiti, ker nisem hotela še ene težave več, ki je ne bi zmogla reševati.

Ampak globoko v sebi ste vedeli, čutili?

Mislim, da ja. Vedela sem, da je nekaj narobe v tem, kako je pristopal k spolnosti, in v tem, kako sem spolnost doživljala sama. In da mora biti za tem nek razlog.

Ampak te teme niste nikoli načeli?

Ne.

Kako je potem prišlo do spremembe pri Giffu? Ste jo sprožili vi ali je do tega prišel sam?

V resnici je do tega prišel sam. Za en teden sem šla sama na duhovne vaje, medtem ko so bili fantje na taboru. In takrat je Giff začel to celotno pot. Ko sem se vrnila, mi je vse priznal in imela sva dolg, pomemben pogovor. Na začetku sem bila zelo jezna, prizadeta in sem se odmaknila od njega, deloma zato, ker nisem zaupala, da se bodo stvari spremenile na bolje in takšne tudi ostale. Ko pa sem že videla, da se stvari spreminjajo, sem bila jezna, ker se niso spremenile prej. In to je trajalo dolgo, vsaj eno leto. Poleg tega ta proces ni bil premočrten. Nisva kar čudežno izstopila iz vseh svojih negativnih vzorcev v odnosu in on ni kar čudežno spremenil svojega vedenja. Pornografijo je opustil, ampak čustvena dinamika – da je želel, da z njim čutim vsa njegova čustva, ali da se je jezil name zaradi različnih stvari, ali da sem se jaz jezila nanj – vse to ne izgine kar čez noč. To so vedenjski vzorci, ki sva jih gradila skozi čas. Menjavala so se dobra in slaba obdobja in se še vedno, ker je zakon pač tak. Tako je, če dva človeka živita skupaj.

Nisva kar čudežno izstopila iz vseh svojih negativnih vzorcev v odnosu in on ni kar čudežno spremenil svojega vedenja.

Je bilo težko verjeti, da je uspeh sploh mogoč?

Da. In poznala sem toliko drugih ljudi, ki so se borili z istim in niso našli nobene pomoči ali niso doživeli trajnega uspeha, zato je bilo težko zaupati.

Ste pa vedeli za vse stvari, ki jih je Giff poskušal? Ste ga spremljali na tej poti ali je bil to bolj njegov osebni boj?

To bo verjetno zvenelo malce kontroverzno. Da, vedela sem za program, ki ga je opravljal pri Marku Queppetu. Vedela sem za stvari, ki jih je počel. Vedela sem za pisanje dnevnika, za pogovore, ki jih je imel z ljudmi, za srečanja z našim duhovnikom in za vse to, kar zadeva sam proces. Ampak rekla sem mu in on se je z mano strinjal: »Nočem vedeti vseh podrobnosti o tvoji uporabi pornografije. Ni treba, da se mi o vsem izpoveš. In nočem biti tista, ki te bo klicala k odgovornosti glede tega. Prav tako ne želim vedeti za vso čustveno zmedo, skozi katero se prebijaš pri tem delu na sebi.«

In mislim, da je bila to modra odločitev. Se mi zdi, da je moškim z odvisnostjo od pornografije, ki skušajo ozdraviti svoj zakonski odnos, prepogosto rečeno, da morajo ženi izpovedati čisto vse. Jaz pa mislim, da ženi ne pomaga, če ve vse. V splošnem moraš vedeti, da gre za ta problem, ampak mislim, da ti ni treba poznati podrobnosti. Ne potrebujem natančnega popisa vseh njegovih grehov. Poleg tega ne bi smela biti ženina odgovornost, da moža kliče k odgovornosti za takšno vedenje, ker jo to postavi bolj v vlogo matere kot žene. Ženi ni treba biti njegova spovednica ali njegova mati. Mora imeti prostor, da tudi sama išče ozdravljenje in se postavi na noge. Pred tem sem nosila veliko čustvenega bremena namesto njega, zato tudi sam ni želel, da bi to še naprej ostalo moje breme. Zato je prišel k meni šele po tem, ko je stvari že predelal, ne pa medtem, ko jih je še predeloval.

Ženske sicer pogosto čutijo, da bi želele vedeti več o svojih možeh, o globinah njihovih duš, da bi jih lahko podpirale. Kje je zdravo ravnovesje med bližino in gradnjo intimnosti skozi težke stvari ter tem, da nosiš preveč, da bi se lahko počutila varno?

Giff me je začel spraševati: »Ali želiš slišati o tem?« Prej mi je preprosto povedal stvari, ne da bi me vprašal. Imam kar dobre instinkte in jim zaupam. Tudi če morda nisem znala ubesediti razloga, sem, če sem tako čutila, preprosto rekla: »Ne, o tem se raje pogovori s kom drugim. Ne želim vedeti vseh podrobnosti.« Mislim, da to pomaga, še posebej če imaš dinamiko, kakršno sva imela midva, ko je on vse pretirano delil z mano in želel, da vse čutim z njim, šlo je za dinamiko soodvisnosti.

Mislim, da nam v zakonu na splošno ne manjka priložnosti za to, da nosimo bremena drug drugega, da si pomagamo skozi težke stvari in delimo svoja čustva, da gradimo intimnost. Ko mož opravlja veliko dela na svoji duši in išče ozdravljenje, pa je koristno, če ženo vpraša: »Ali želiš biti del tega ali ne?« In sama sem bila del vsega skupaj, ampak na točki, ko je bil on dovolj zdrav za pogovore, ki me niso pretirano obremenjevali, so mi pa omogočali vpogled v njegovo notranje dogajanje.

“Ni treba, da se mi o vsem izpoveš. In nočem biti tista, ki te bo klicala k odgovornosti glede tega. Prav tako ne želim vedeti za vso čustveno zmedo, skozi katero se prebijaš pri tem delu na sebi.”

Ko se je torej začel njegov proces ozdravljenja, se je začel tudi vaš, ampak po drugi poti? Ste imeli tudi vi kakšno podporo?

Da. Imam zelo dobre prijateljice, dobrega duhovnika, dobro skupnost v naši cerkvi, ljudi, ki poznajo najino zgodbo. In ugotovila sem, da ko se ženskam odpreš in jim poveš: “To se nama dogaja.” (z Giffovim dovoljenjem, strinjal se je, da to delim), mnoge rečejo: “O, ja. Tudi nama. Moj mož tudi.”

Mislim, da je to zelo pogosto, v cerkvi v ZDA pa se o tem zelo bojimo govoriti. Ali pa ne vemo, kako bi o tem govorili na pravi način. Postane zgolj nekaj sramotnega, nekaj, s čimer se mora moški sam spopasti, namesto da bi se lahko o tem pogovarjali na konstruktiven način. In ko sem o tem spregovorila, sem se srečala s podobnimi izkušnjami pri drugih. Tako da sem imela dobro podporo.

Kaj bi priporočili ženskam v takšni situaciji? Tistim, ki slutijo, da se nekaj dogaja, a nočejo zares vedeti ali pa preprosto ne vedo, kaj naj naredijo? 

Ne vem, ali imam povedati kaj modrega. To sem pač preživela. Želim si, da bi Giffa s tem soočila prej. A takrat se mi je zdelo, da bi samo vrgla neko bombo, ki bi sprožila krizo, za katero pa takrat nisem imela energije. A si želim, da bi ga bila o tem vprašala. Hkrati pa tudi ne vem, ali bi bil on takrat pripravljen kaj storiti glede tega. Zdi se mi, da je moral priti do tega sam, ob svojem času. Nisem imela občutka, da mu lahko ponudim kaj dobrega, kar ne bi temeljilo predvsem na sramu, vsaj ne znotraj cerkvene skupnosti. Zato sem hvaležna, da je našel Marka Queppeta, ki je katoličan, pa tudi ves ta sekularni svet ljudi, ki skušajo rešiti ta problem. Svetovala pa bi: če mislite, da je nekaj narobe, si zaupajte in vprašajte svojega moža. Kajti ženske imamo precej dobro intuicijo. In če je nekaj narobe, še posebej v vajinem spolnem življenju, to veste, tudi če ne znate razložiti, kaj je ali zakaj je tako. V redu je, da ste z možem iskrene in mu zastavite težka vprašanja.

Kaj pa bi položili na srce tistim, katerih možje so že na tej poti ozdravljenja in hodijo z njimi po tej poti?

Ko ste enkrat na tej poti, boste jezne, polne zamere in žalovale boste. Bodite glede teh stvari iskrene s svojim možem. Ampak podobno kot sama nisem želela, da Giff name izliva vse svoje občutke, tudi jaz nisem hotela njega zasuvati z vsemi svojimi. Dala sem mu vedeti, da to čutim. Potrebovala sem njegovo opravičilo in to, da razume, da je on razlog za te občutke. Nisem pa jih vedno znova prinašala na plano kot nekakšno orožje. Molila sem, iskala nasvete, se pogovarjala z duhovnikom, s sestrami v Kristusu, našla sem druge ljudi, ki so mi pomagali predelovati, kar se mi je dogajalo. To morata početi oba, mož in žena.

Ženi ni treba biti njegova spovednica ali njegova mati. Mora imeti prostor, da tudi sama išče ozdravljenje in se postavi na noge.

Kako se je po vsem tem procesu spremenilo vajino spolno življenje? Kako ozdraviti ta del?

Šlo je za nekakšen počasen, a vztrajen napredek. Da je do spremembe prišlo ravno v času, ko sem prišla v srednja leta in so se mi začele hormonske spremembe, nama ni bilo ravno v pomoč. Zato upam, da se bo za večino žensk na tej poti vse skupaj zgodilo prej. Mislim, da se je on naučil, da ne izvaja pritiska name in da mu spolnost ne služi več kot neke vrste čustveno uravnavanje. Jaz pa sem se morala znova naučiti biti iskrena in mu povedati, kadar nisem razpoložena za spolnost, brez da bi me ob tem skrbelo, kakšne bodo posledice. On se je moral naučiti, kako biti v redu tudi, kadar rečem ne, in da mi mora zaupati, da ga ne zavrnem iz nekakšne zlobe. Zato sva morala veliko komunicirati. V mnogih pogledih se moraš na novo naučiti, kako biti skupaj in si zaupati. Bil je dolg proces, ampak imam občutek, da se zdaj počutiva veliko bolj svobodna, sproščena in da si bolj zaupava.

V čem vi vidite problem spolnosti iz občutka dolžnosti (pri ženi)?

Zagotovo v ženski zmanjšuje željo po spolnosti. Mislim, da pri ženskah utrdi občutek, da je spolnost nekaj, kar moraš odkljukati s seznama, ne pa nekaj, v čemer uživaš. Potem je težko občutiti: “To je zame način, da z možem doživim intimnost in povezanost, čustveno povezanost.” Spolnost iz dolžnosti te nauči čustvenega odklopa. Mislim, da tudi moškega navda z nekakšno grenkobo in zamero do ženske, čeprav se mu morda v tistem trenutku zdi, da si tega želi. Na dolgi rok se bo pri sebi počutil bolje, če bo imel spolnih odnosov manj, ampak samo takšne, ki izvirajo iz pristne želje drug po drugem.

Bi torej lahko rekli, da je na dolgi rok tudi v moževem največjem interesu, da si ne želi spolnosti iz dolžnosti?

Da. In Giff bi rekel isto. Da to preprosto ni tisto cvetoče življenje, ki si ga želita skupaj.

Omenili ste srednja leta in hormone, ko mnoge ženske sploh ne čutijo veliko želje po spolnosti, a imajo rade svoje može in bi se jim želele približati. Kako torej uravnotežiti vse skupaj in se srečati nekje vmes, ne da bi zašli v past spolnosti iz dolžnosti?

Mislim, da mora mož vedeti vse, kar lahko, o tem, kaj se v tem življenjskem obdobju dogaja z ženinim telesom, in razumeti, zakaj je njena želja morda nizka. Potem bo razumel, da ne gre za nekaj, kar je povezano z njim. Mislim, da sva se morala tudi naučiti, da kadar sem bila pripravljena biti na voljo in videti, kaj se bo zgodi, da to ni isto kot spolnost iz občutka dolžnosti. To je pomenilo, da rečem: “Rada te imam. Želim se povezati s tabo. V tem trenutku sicer ne čutim želje, ampak poskusiva.” In potem moraš imeti smisel za humor. Če ne izpade dobro, se moraš znati temu preprosto nasmejati. Ne vem ravno, če je to dober odgovor, a mislim, da potrebujeta veliko, veliko komunikacije in zaupanja, tega, da se ne užališ hitro, in dober smisel za humor.