Rada bi zaščitila sina, pa ne vem, kako

Foto: Canva

Moj sin je letos dobil sošolca, ki pogosto ustrahuje druge fante v razredu. Večkrat se iz njih norčuje in jih zasmehuje, posebej na piki ima odličnjake in bolj tihe fante.

Zelo me skrbi, kaj se bo zgodilo, če se spravi tudi na mojega sina. Včasih zaradi tega ponoči sploh ne morem spati. Ob tem se mi vračajo tudi moji spomini iz otroštva, kako zelo me je bolelo, ko so se vrstniki norčevali iz mojih staromodnih hlač.

Rada bi sina zaščitila, pa ne vem, kako naj pristopim. Bila sem tudi pri razredniku, a mi je rekel, da se morajo fantje sami zmeniti med seboj.

Kdaj je prav, da starši posežemo vmes, in kako lahko sinu pomagam, ne da bi ga pri tem dodatno prestrašila ali vplivala na njegovo samozavest?

Mama osnovnošolca iz 8. razreda

V teh skrbeh niste edina. V skoraj vsaki mami se, ko sliši, da je v razredu otrok, ki ustrahuje druge, najprej prebudi strah: “Ali se bo moj otrok znal zaščititi? Kaj naj storim?” Še posebej, če je sin bolj miren, tih ali občutljiv fant.

Ob vašem pismu sem začutila še nekaj pomembnega. V vas se ni prebudila samo skrb za sina, ampak tudi vaša stara bolečina. Ko ste zapisali, se še danes spomnite posmehovanja zaradi staromodnih hlač, sem začutila, kako globoko je ta izkušnja zapisana v vas. Takrat ste ostali sami s sramom, nemočjo in občutkom, da vas nihče ni zaščitil.

Zato je razumljivo, da želite narediti vse, da sin ne bi šel skozi podobno izkušnjo. Marsikatera mama ponoči ne spi zato, ker jo straši misel, da bi njen otrok lahko trpel.

Pomembno je, da v takšnih situacijah ločimo dve stvari: realno nevarnost in strah, ki ga v nas prebudi naša pretekla izkušnja. Ko nas močno preplavi strah, lahko nehote otroku sporočamo: “Svet je nevaren in ti tega sam ne boš zmogel.” To pa lahko pri mladostniku povzroči še več negotovosti in poveča skrb, ali se bo znal spoprijeti s situacijo.

Pomembno je, da v takšnih situacijah ločimo dve stvari: realno nevarnost in strah, ki ga v nas prebudi naša pretekla izkušnja.

Starši moramo torej loviti je ravnotežje med zaščito in pretirano zaščito. Seveda otrok potrebuje odraslega, ki ga zaščiti, kadar gre za:
– sistematično poniževanje, izločanje,
– grožnje,
– fizično nasilje
– ali spletno ustrahovanje

Takrat ni dovolj, da odrasli zgolj rečemo: “Fantje se morajo sami zmeniti.” Ampak je potrebno, da se vključimo in ukrepamo.

Po drugi strani pa vsi neprijetni odnosi med vrstniki še niso nasilje. Nekatera zbadanja, konflikti in socialne napetosti so žal del odraščanja in mladostnik ob njih postopoma razvija svojo odpornost, občutek zase in sposobnost postavljanja meja.

Zaščita otroka se začne z dolgotrajno gradnjo njegove odpornosti

Zelo pomembno je, kako starši doma pristopimo. Če otroka stalno kontroliramo,  hitro rešujemo stvari namesto njega ali smo zelo prestrašeni, lahko ponotranji:  “Mama ne verjame, da bom zmogel.” Veliko bolj pomaga, da ostanete mirni in si vzamete čas za pogovor s  sinom. Brez panike, zasliševanja ali pretiranega reagiranja.

Namesto: “Kaj je bilo danes? Je spet kaj naredil?”

Pogosto bolj pomagajo odprta vprašanja: “Kako se počutiš v razredu? Si se danes ob kom počutil neprijetno? Kako ti gre med fanti?”

S tem otrok dobi občutek: “Mamo to zanima. Mama me vidi. In verjame, da zmorem.”

Pomembno je tudi, da sin ob vas ne dobi ves čas samo zaščite, ampak postopoma razvije tudi svojo kompetentnost: da zna poiskati pomoč, da zna povedati, ko mu nekaj ni ok in da se vse bolj zna postaviti zase. Da ni več nemočen mali fantek.

To ne pomeni, da mora vse rešiti sam. Pomeni pa, da vi postajate nekakšen mentor, ob katerem lahko raziskuje: “Kaj lahko naredim? Na koga se lahko obrnem? Kdaj je prav, da vključim učitelja?”

Tako gradi občutek notranje moči.

Tudi mama mora poskrbeti zase

Ob vašem pismu pa bi vas nežno povabila še k enemu pomembnemu vprašanju: Kako lahko v tej situaciji poskrbite tudi zase?

Ko smo mame prestrašene, postanemo zelo napete. Misli začnejo begati v črne scenarije, telo je stalno na preži, zvečer težko zaspimo. In takšna napetost mamo izčrpava. Včasih pomaga že to, da si iskreno priznamo: “To me je zelo prestrašilo, ker se je dotaknilo tudi mojih starih ran.” In potem sebe počasi umirjamo: “Zdaj nisem več tista deklica. Danes sem odrasla. Moj sin ima ob sebi mene.”

In še misel za konec. Vaš sin ne bo srečal popolnega sveta, torej brez vseh bolečin in nevarnosti. Takega sveta ni. Potrebuje pa mamo, ki ga vidi, ga posluša in verjame, da lahko postopoma razvije moč za življenje.

Včasih skupaj preigrajte možnosti, taktike in rešitve. Večkrat ga spodbudite, da se o tem pogovarja tudi z očetom, trenerjem ali drugim moškim, ki mu je vredno zaupati.

In prav to je pogosto veliko večja zaščita, kot se zdi na prvi pogled.