Foto: CanvaNaše življenje se vrti okoli odnosov. V odnosu smo spočeti, v odnos smo rojeni in v odnosu živimo. V odnosu se oblikujemo, zorimo in brusimo, v odnosu smo srečni in žalostni, v odnosu izkušamo vzpone in padce. Na neki točki v življenju bomo morda srečali nekoga, ki bo za nas toksičen. Morda smo že odraščali v družini, v kateri odnosi niso bili zdravi. Morda bomo del družbe, kjer nam bodo odnosi škodili in naš izčrpavali. To so tako imenovani toksični ali strupeni odnosi, ki se lahko pojavljajo med partnerjema, staršem in otrokom, med sorodniki, prijatelji, znanci in sodelavci.
Čeprav ti odnosi niso nujno neposredno nasilni, pa močno vplivajo na naše počutje, samospoštovanje in občutek lastne vrednosti. Najhuje je, če je toksična oseba član naše družine. Soočanje z njo se zdi skoraj nemogoče. Prazniki in družinska praznovanja postanejo izjemno stresna, zbrati pogum, da se postavimo zase, še posebej, če vemo, da bomo s tem porušili ustaljeno družinsko dinamiko, pa je zelo težko.
Toksični odnosi lahko močno vplivajo na naše duševno in čustveno zdravje ter nas pustijo izčrpane, tesnobne in razvrednotene. Zato je prepoznati in priznati prisotnost toksičnega družinskega člana prvi korak pri skrbi za lastno dobrobit. Ko to prepoznamo, pa lahko začnemo iskati načine, kako obvladovati in zmanjšati njihov negativen vpliv na naše življenje.
V družinskih ali delovnih okoljih pogosto pride do situacije, ko se vsi prilagajajo najbolj toksični osebi.
Kdo so toksični ljudje?
Toksični ljudje so tiste osebe, ki s svojim manipulativnim, nadzorovalnim ali čustveno zlorabljajočim vedenjem povzročajo škodo in stisko drugim. Ker takšna oseba močno vpliva na naše duševno zdravje, smo lahko stalno pod stresom, izčrpani, tesnobni in depresivni. Sčasoma lahko to načne našo samopodobo in občutek lastne vrednosti.
Toksične osebe prepoznamo po tem, kako se odzovejo, ko jih z nečim izzovemo ali ko prejmejo neko povratno informacijo oz. mnenje. Če se oseba odzove na kakšnega od naslednjih načinov, je to jasen znak njene toksičnosti:
- z intenzivnimi čustvenimi odzivi in impulzivnimi reakcijami, ki preusmerijo pozornost na čustva,
- maščevalno,
- pasivno agresivno s posrednim izražanjem jeze ali nezadovoljstva, kot so pritoževanje, umikanje in neizpolnjevanje dogovorov,
- z igranjem žrtve, pri čemer oseba sebe predstavlja kot prizadeto in to ne glede na realnost dogodkov in lastno odgovornost,
- manipulativno s poskusi vplivanja na druge s čustvenim pritiskom, vzbujanjem krivde, sramotenjem ali nadzorom.
- z nenehnim kritiziranjem in osredotočanjem na negativno,
- s poniževalnimi komentarji, žaljivkami in dejanji, katerih namen je spodkopavati vašo samozavest,
- z zanikanjem izrečenega ali storjenega, da začnemo dvomiti vase, v svoje spomine in zaznavanje resničnosti,
- s kršenjem meja in ignoriranjem naših potreb, kot da njihove potrebe vedno štejejo več.
- z ustvarjanjem drame, konfliktov in kaosa,
- s pomanjkanjem empatije, kjer ne kaže nobenega zanimanja za naše občutke in potrebe, in osredotočenostjo izključno nase.
Toksični ljudje so tiste osebe, ki s svojim manipulativnim, nadzorovalnim ali čustveno zlorabljajočim vedenjem povzročajo škodo in stisko drugim.
Zakaj se vse vrti okoli te osebe?
V družinskih ali delovnih okoljih pogosto pride do situacije, ko se vsi prilagajajo najbolj toksični osebi. Skupina se navadi na njen način delovanja in ga pogosto prezre ali celo tolerira. To se dogaja zato, ker:
- ljudje, ki so odraščali v nezdravem okolju, razvijejo strategije preživetja in se prilagodijo pričakovanjem drugih,
- toksična oseba vpliva na dinamiko skupine tako, da se drugi začnejo izogibati nesoglasjem ali konfliktom z njo,
- včasih ne vemo več, kaj je normalno vedenje, saj je toksičnost postala del našega vsakdana.
Posledica tega je, da takšno obnašanje tiho prenašamo, ker se zdi to lažje kot pa soočiti se s problemom ali celo ustvariti konflikt.
Zakaj se ujamemo v takšne odnose?
Če smo odraščali v disfunkcionalnih odnosih, nam je takšno vedenje ne samo poznano, ampak tudi sprejemljivo. Naučili smo se preživeti z določenimi škodljivimi vzorci, ki so bili del našega odraščanja, med katere sodi tudi prilagajanje občutkom drugih. Hkrati pa nismo imeli izkušnje zdrave komunikacije in postavljanja meja. Zaradi tega spregledamo rdeče zastavice in ne prepoznamo škodljivega vedenja.
Kaj se zgodi, če stopimo iz čolna?
Ko se odločimo, da bomo prenehali sodelovati v takšnih odnosih, ko začnemo postavljati jasne meje in nehamo prilagajati svoje vedenje toksični osebi, ustvarimo prostor za lastno rast. Svoje energije tako ne porabljamo več za prilagajanje in ugajanje drugim, ampak jo namenimo v dobrobit sebe. Začne se krepiti naša samopodoba in vrednost, saj potrditve ne iščemo več pri tistih, ki nam je ne morejo dati.
Prihodnji teden bo objavljen drugi del članka o tem, kako se konkretno soočiti s toksično osebo. Na mestu pa je tudi razmislek, koliko toksičnega je v naših lastnih odzivih in ravnanjih.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Nada Zupančič: Postanite mama, ki spodbuja in motivira, ne pa kritizira
Dr. Miha Rutar: Kako svojim staršem postaviti mejo?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!



Zdaj, po novem, za nobenega človeka več ne rečemo, da je: žleht, nesramen, hudoben, nevoščljiv, sebičen, da ima dolg jezik, da je obrekljiv, vse nekako skrijemo v nekakšno motnjo.
MOM – mejna osebnostna motnja,
NOM – narcistična osebnostna motnja, itd.
Prav tako za nobenega več ne rečemo, da je žalosten, zagrenjen, razočaran, takoj je tu diagnoza, da je depresiven.
Prav tako za otroke ne rečemo več, da so divji in nevzgojeni, pač pa takoj opravičimo z diagnozo, da ima ADHD ali kakšno drugo motnjo.
Saj se zavedam, nekateri ljudje so bolni, prav tako so tudi otroci s posebnimi potrebami.
Ampak, da so ljudje hudobni in nesramni, pa ni opravičila.
Bravo Rdeca kapica, kot so se imenovala obdobja realizem, modernizem, se bo naše obdobje imenovalo psihologizem. Mlajse generacije, 40 in manj, so polne psiholoskega izrazoslovja, najbolj privlacen je izraz toksičen. Za vse, kar nam ne paše, je toksično. Ljudje se do onemoglosti samoanalizirajo, prav tako druge, vse deluje izjemno strokovno, a v ozadju je pravzaprav popolna nepripravljenost na zivljenje, odnose. Še ena moderna fraza: postavljanje meja, je izjemno zlorabljena. V imenu te si postavljamo betonske zidove udobnega individualizma, ker se nam ne da poskrbeti za drugega iti cez cono udobja, za vecjo strokovnost uporabimo še izraz toksicen. Otroci so takoj adhd, motnja pozornosti, odrasli so kar naenkrat hipersenzibilni, resujejo sto in eno travmo, vmes pa vse sočno, veselo, aktivno in uporabno, stagnira ….