Ko se naše materinske dileme umirijo v srcu Brezmadežne

Foto: Envato

V pričakovanju ali ob že potrjeni nosečnosti se v mislih in sanjah večine žensk pojavita vprašanji »kakšna mama bom« in »kdo bo bitje, ki mi bo ali je že zaupano«? Oborožimo se z literaturo, domačo in tujo, beremo članke in forume, brskamo po spletu, včlanimo se v najrazličnejše skupine, hodimo na spletna predavanja, obiskujemo tečaje … V zadnjih letih je ponudba postala tako obilna, da se komaj še da ločiti zrnje od plev. Ker, nehajmo se slepiti, ogromno je tudi plev, ki lahko naredijo precej škode.

Sanjarjenje o materinstvu

Sanjarimo o najlepšem otročičku, vidimo se naličene in v čipkasti pižami, z mirno spečim angelčkom v naročju. Imune nismo niti na vplivnice, ki nam pogosto prodajajo idealizirane zgodbe materinstva. Če imamo, ob hudem pomanjkanju nosečnosti in porodov v Sloveniji, privilegij, da imamo v svoji bližini podobno ali malo dlje nosečo sestro, sestrično, sosedo ali prijateljico, ki ji zaupamo in nam je všeč njen pogled na materinstvo, pa lahko da smo zadele terno.

Biseri, ki predstavljajo zgled in navdih

Če še enkrat natančno preberete zadnji stavek, boste morda trčile ob besedo »lahko«. Kar naravnost recimo – nekatere prijateljice so nam v svojih pogledih in ravnanjih lahko zelo všeč, ko pa pride do materinstva, pa se lahko povsem razidemo. Lahko ugotovimo, da imamo povsem različen pogled na dojenje, na uspavanje in spanje, na odzivanje na otrokov jok, na potrebo po miru in aktivnosti, na prenašanje naporov z dojenčkom, na pohajkovanja, na partnerstvo … In seveda obratno, v materinstvu lahko iz množice prej nevidnih žensk vzniknejo pravi biseri, ki nam predstavljajo zgled in navdih.

Nič kar doživljamo, ji ni neznano. V letu nosečnosti in svežega materinstva je prestala toliko, kot večina nas v vsem svojem življenju ni (in upajmo, tudi ne bo).

Sem dovolj dobra mama?

Ko se zgodi rojstvo, lahko iz ženske z obiljem časa postanemo utrujene sence same sebe, nenaspane, včasih naveličane in site vsega skupaj. Vsi nasveti, sklepi in načrti terjajo neprestano preverjanje, prilagajanje in poenostavljanje. In čeprav je dobro, če imamo ob sebi tudi bližnjo žensko dušo, s katero gremo skozi boje in zmage, pa smo čisto na koncu dneva, ko zaspi tudi mož, same s seboj.

Kdo smo kot mame? Smo dovolj dobre? Bodo naše odločitve in ravnanja na kakšnem nivoju celo ranila otroka ali mu povzročila dolgotrajnejše travme? Poraja se nam tisoč vprašanj in dvomov, ki jih včasih ne upamo priznati niti same pred seboj. In tukaj stopi v ospredje naša univerzalna prijateljica, zaupnica, svetovalka in mentorica – Marija.

Nič kar doživljamo, ji ni neznano. V letu nosečnosti in svežega materinstva je prestala toliko, kot večina nas v vsem svojem življenju ni (in upajmo, tudi ne bo).

In vendar je ostala vdana, mila, tiha, blaga. Le v svoji veri neomajno odločna.

Marija, od kod si črpala ti?

In vendar je ostala vdana, mila, tiha, blaga. Le v svoji veri neomajno odločna. Zapisi Svetega pisma nič ne pišejo o kakšni družinski podpori, babicah, sestrah, tetah ali zaupnicah. Verjetno je svoje misli do neke mere delila z Jožefom, v skrivnosti materinstva se je poglabljala ob Elizabeti. Sicer pa je bivala v svojem srcu, se poglabljala vanj in v njem prisluškovala šepetu Božje volje.

In vendar je ostala vdana, mila, tiha, blaga. Le v svoji veri neomajno odločna.

Marijino čisto brezmadežno srce

Je Božji glas v nas dovolj, da bi znali vzgajati? Katere so res tiste osnovne vrline, ki jih potrebujemo, da nebogljenega otročička popeljemo po poti do dobrega, zrelega odraslega človeka? Morda pa je dovolj, da mu poleg toplega naročja ponudimo samo še res čisto srce.

Srce, v katerem je dovolj miru in spokoja, da slišimo glas Božje volje. Srce, ki ni oholo in prepričano, da karkoli najbolje ve. Srce, ki je voljno tudi trpeti in se v nekem trenutku postaviti povsem v ozadje. Srce, ki nikoli ne bo nehalo upati in verjeti Božji obljubi. Srce, kot ga je imela Marija.

Ona ga je prejela ob spočetju, mi si ga moramo izprositi.